Italija in Sicilija – 2015 – 1. del
Za letošnje poletje sva načrtovala obisk južne Italije in Sicilije. Tudi tokrat sva se na pot odpravila sama. Potovanje je trajalo 16 dni, od 29. julija do 13. avgusta.
1.dan: Ptuj – San Marino – 682 km
Od doma sva se odpeljala ob 6.20 uri, temperatura je bila od 12 do 16°C. Na meji se je že dvignila na 20°. Prvi postanek sva imela okrog 10h za malico in kavo v bližini Lignana. Nato sva nadaljevala mimo Benetk proti Padovi, kjer sva zapustila avtocesto in se usmerila po obalni cesti proti Ravenni. Navigacija naju je najprej zapeljala malo po stranskih poteh, nato pa sva nadaljevala po glavni obalni cesti do Riminija in do San Marina. Za kamp Centro Vacanze San Marino sva imela koordinate v navigaciji pripravljene že od doma. Brez problemov sva okrog 16. ure prišla v kamp. Presenečena sva bila nad ceno (38 €). Kamp je lepo urejen. Ko sva postavila šotor, sva šla v trgovino po pijačo in naročila sveži kruh za naslednje jutro. Po dolgotrajni vožnji nama je prijala še osvežitev v bazenu v kampu. Potem sva se odpeljala v mesto San Marino. Precej visoko sva se lahko pripeljala z motorjem, nato pa nadaljevala peš skozi staro mestno jedro. Ogledala sva si trdnjavo in muzej (vstopnina 4,50 €) in se nato sprehodila do vladne palače. Vmes sva seveda vse pridno poslikala, kupila nekaj spominkov in se ustavila na pijači, kjer sva naredila še načrt za naprej. Odločila sva se, da se odpeljeva do Riminija in si ogledava znamenite plaže. Motor sva pustila na parkirišču in se odpravila po eni izmed plaž do morja. Plaža je dolga par kilometrov in zelo široka, polna ležalnikov in senčnikov različnih barv, ki ločujejo eno od druge. Na plaži in v morju je rjava mivka. Malo sva počofotala v morju in se nato vrnila v San Marino. Počitek.
2.dan: San Marino – Rim – 329 km
Po zajtrku in pospravljanju sva se odpeljala naprej. Odločila sva se, da se prvi del poti peljeva po lokalni cesti. Pokrajina je čudovita, gričevnata, skoraj na vsakem hribčku je utrdba in naselje okoli nje. Cesta je večinoma lepa, vijugasta, malo navzgor, pa spet navzdol – za motoriste. Kljub temu, da je taka vožnja zanimiva, je pa veliko počasnejša, zato sva se pred krajem Arezzo odločila in zavila na »modro« cesto in nadaljevala veliko hitreje. Malo pred Rimom sva se priključila na glavno avtocesto (plačljiva) in se s pomočjo navigacije pripeljala v kamp. Tudi ta kamp sva si izbrala že doma – Camping Village Roma (2×38,40 € – za dve noči). Kamp le lepo urejen, ima 4 zvezdice) in je blizu Vatikana. V mesto je možen dostop z mestnim prometom. Najprej sva postavila šotor, skuhala kosilo, se najedla in napila, pa je začelo deževati. Dogovorila sva se, da oblečeva kopalke in se greva kopat. Kamp ima tudi bazen. Pa ni bilo nič. Bazen je v primeru dežja zaprt. Počasi je nehalo deževati in odpravila sva se v mesto. Na info točki v kampu sva dobila plan mesta in list na katerem je bilo zapisano, kako se pripelješ v mesto. Kupila sva si tudi karte, ki veljajo za ves mestni promet (avtobus, tramvaj, metro). Imajo dve vrsti kart, ene s katerimi se lahko voziš 100 minut in stanejo 1,50€ in druge s katerimi se lahko voziš 24 ur in stanejo 7€. Karte moraš vedno kupiti prej v trafiki ali na avtomatih, na samem prevoznem sredstvu jih ne moreš. Midva sva se najprej peljala z avtobusom, ki je stal pred kampom do njegove končne postaje in tam prestopila na metro in se zapeljala do Španskih stopnic iz 18. stoletja, ki jih sestavlja 138 stopnic in so najširše v Evropi. Sedela sva na stopnicah, pila mrzlo pivo in uživala v mestnem vrvežu. Sprehodila sva se do Fontane di Trevi, ki pa jo trenutno obnavljajo in je brez vode. Naredila sva še en obhod, vzpon po španskih stopnicah do vrha in pogled navzdol. Tam je bila tudi vstopna postaja za metro in sva se odločila za povratek. Z metrojem je šlo vse v redu, z avtobusom pa se je ustavilo. Čakala sva ga na nasprotni strani kot sva izstopila, pa ga ni in ni bilo. Bilo je že pozno in so vozili malo redkeje, pa vendar, razen enega v nasprotno smer, ni bilo avtobusa. Skoraj sva že obupala in vzela taksi, na kar sva ugotovila, da ima avtobus tam končno postaja in obrača v drugo smer in morava na avtobus tam kjer sva izstopila. Povratek in počitek.
3.dan: Rim
Vstala sva okrog osmih, pozajtrkovala in odšla v mesto. Zdaj sva že vse vedela okrog avtobusa in metroja. Kupila sva celodnevni karti in se odpeljala do Vatikana, ki s približno 44 hektarji nosi naziv najmanjše države na svetu. Tu ni le sedež papeža, temveč se za njegovimi zidovi skriva tudi kompleks največjih muzejev na svetu – Vatikanski muzeji z znamenito Sikstinsko kapelo in največja katoliška cerkev, bazilika sv. Petra. Prišla sva pred cerkev, v cerkev pa ne. Ljudje so stali v vrsti okrog in okrog trga. Poskusila sva se postaviti nekje zraven v vrsto, pa so naju kaj hitro opozorili, da se morava postaviti na konec vrste, ki pa je bil tako daleč, da ga nisi niti videl. Odločila sva se za samo zunanje oglede. Sprehodila sva se po trgu in potem ob Tiberi do Castela S.Angelo, velike okrogle utrdbe, ki jo je dal postaviti cesar Hadrijan leta 139 n. št. kot mavzolej zase in svojo družino. Kasneje so jo uporabljali kot papeško utrdbo, zapor, vojašnico, danes pa je v njej muzej. Tam sva srečala Slovenca, ki živi v italijanski komuni. Zraven stoji še Tribunal – palača rimskega sodišča. Tam sva prečkala Tibero in šla na Piazza Navona, trg, ki je nastal na mestu starega antičnega stadiona in ima še danes takšno obliko. Sprehod po trgu, ki ga krasijo tri velike fontane,ter ogled cerkve, v kateri je fotografiranje prepovedano. Od tu sva se napotila proti Panteonu, ki je najbolje ohranjena antična stavba v Rimu in tudi najbolje ohranjen antični tempelj na svetu. Tempelj ima kupolo, ki je enako široka in visoka (43 metrov), na njenem vrhu pa je odprtina premera 9m (oculus), ki omogoča, da v zgradbo prihaja svetloba. Še sprehod do Piazza de Popolo in od tam z metrojem do Trga republike (Piazza della Republica), ki ga krasi fontana štirih nimf. Ogledala sva si Michelangelovo baziliko, ki se naslanja na stare Dioklecijanove terme. Trg republike je v bližini glavne železniške postaje, kjer je tudi vstopna postaja za dva metroja (A in B). Z drugim metrojem sva se odpeljala do rimskega Koloseja, ki je največji rimski amfiteater, zgrajen v 1. stoletju. Več kot pol ure sva čakala v vrsti za karte (12€) in si ogledala kolosej in okolico. Z metrojem sva se vrnila do železniške postaje in šla nekaj pojest. Nato sva se vrnila v kamp, se najprej stuširala, nato sva se šla kopat v bazen. Zvečer sva še malo posedela v restavraciji, se povezala na internet in se javila domov.
4.dan: Rim – Neapelj – Pompeji – Agropoli – 362 km
Iz kampa sva se odpravila okrog 10h in temperatura je že bila 29°. S pomočjo navigacije sva hitro prišla iz Rima. Spet sva se odločila, da se en del poti peljeva po lokalnih cestah, pa sva hitro obupala, saj je bila sobota in še začetek italijanskih počitnic. Zavila sva na avtocesto (AC) proti Neaplju, ki sva ga samo obvozila. Ustavila sva se v Pompejih, ki jih je leta 79 uničil izbruh ognjenika Vezuv. Bila je velika gužva. Ob cesti so stali ljudje, ki so te vabili na parking. Midva sva parkirala pri starejšem gospodu, ki nama je čuval vse stvari na motoru. Preoblekla sva se in šla na ogled (vstopnina 13€). Ker je bilo zelo vroče, sva hitro zaključila. Ogledala sva si samo glavne znamenitosti – zasipani del mesta, očiščeni amfiteater in nekaj okoliških zgradb. Nadaljevala sva mimo večjega obmorskega mesta Salerno. Ustavila sva se na razgledni točki ob cesti nad morjem in poslikala Salerno. Okrog 17h sva prispela v Agropoli in v bližnjem kraju Paestum poiskala kamp. Postavila sva šotor in se šla kopat v morje. Na plaži je mivka, morje je plitvo, na plaži ležalniki in senčniki in velika gužva. Potem sva si skuhala večerjo, v trgovini sva nabavila še zelenjavo in pijačo in potem šla na ogled kraja. Je staro arheološko najdišče. V samem kraju je okrogla utrdba z ostankom mestnih vrat, pred mestom pa sta ostanka dveh grških templjev. Sicer pa je to zelo majhen kraj. Ima eno mini trgovino, dve gostilni in konec. Ima pa veliko kampov, široke mivkaste plaže. V kampu je mini market in picerija obenem. Pijača ni draga in imajo wi-fi.
5.dan: Agropoli – Emezia Terme – Vibo Valentia – 303 km
Odhod okrog 10h. Vozila sva po modri obalni cesti. Vožnja je bila prijetna, brez problemov z manjšimi zastoji ob večjih krajih. Pokrajina je čudovita. Desno je morje s prelepimi plažami, levo pa hribi z naselji, v ozadju pa gorovje. Pripeljala sva se do kraja Maratea, kjer je visoko nad mestom beli kip Jezusa Kristusa (Cristo Redentore di Maratea), tretjega največjega v Evropi in petega na svetu. V višino meri 21,23 m, razpon rok pa 19 m. Vzpenjala sva se po serpetinasti cesti. Malo pred vrhom je parkirišče (3€ na uro). Do vrha te zapeljejo z minibusom, ki ustavi na majhnem parkirišču pod cerkvijo, kjer je bila ravno takrat poroka. Sprehodila sva se do vznožja kipa. Od zgoraj, na višini 623 m nad morjem, je lep razgled na morje in okoliške hribe z naselji. Spustila sva se v dolino in nadaljevala po obalni cesti na jug. Približno 30 km pred končnim ciljem sva zavila na AC. V tej vročini je veliko požarov. Videla sva tudi kanader, ki je pomagal gasiti. Požar je bil tudi v bližini, kjer sva nameravala prenočiti, zato sva si izbrala naslednji kamp, še 30 km dalje. Na zadnjem postajališču mi je iz žepa padel fotoaparat in v kampu sva ugotovila, da se z njim več ne da slikati. Navigacija naju je pripeljala točno pred kamp (27,50 €), vendar je bil ta izmed vseh lepih kampov, ki sva jih videla ob poti, od morja precej oddaljen in nima trgovine. Ima pa restavracijo s poceni pijačo. Skuhala sva si večerjo iz lastne zaloge in šla pogledat kako je s kopanjem v morju. Plaža je malo drugačna, ni več čista mivka, ampak zelo droben pesek. Kopanje je bilo prijetno. Zvečer sva se šla v kampu še tuširat, Ivan se je tuširal zraven mene, ker so bili moški tuši ali zasedeni ali pokvarjeni. Potem ga je prišel opozorit en moški, da ne sme na ženske sanitarije, ker tam straši ženske.
6.dan: Vibo Valentia – Fontachello di Mascali pod Etno – 227 km
Iz kampa sva se odpeljala malo pred 9h. Po AC sva se okrog 10.30 pripeljala do trajekta za Sicilijo. Do sem sva prevozila 1787 km. Kupila sva karte za trajekt družbe Blueferries za 12€ (2 osebi in motor) in okrog 12h sva že bila na Siciliji. Poiskala sva kamp pod Etno (2×20,50€ – za dve noči). To je manjši, verjetno privatni kamp. Je lepo urejen, do plaže je največ 100 m. Na recepciji ni bilo nikogar, vendar naju je notri spustil čistilec in nama pokazal kje lahko parkirava. Med časom, ko sva postavljala šotor nama je prinesel plastično mizo in 2 stola, tako, da sva imela pravo udobje. Kamp ni imel trgovine in ne gostilne, zato sva šla na plažo z bifejem z zmernimi cenami. Plaža je spet malo drugačna. Kamenčki so že malo večji, vendar še vedno zelo drobni in izredno vroči. Zunaj je nad 30°. Morje je zelo valovito. Prineslo je tudi nekaj smeti. Ko sva prispela na Sicilijo, sem imela občutek, da je čistejša kot jug Italije, pa ni res. Očiščeno je samo na privat parcelah, vse ostalo pa je polno smeti. Ker sva bila brez fotoaparata, sva se odpeljala v 20 km oddaljeni kraj v nakupni center, kjer sva za 100 € kupila novi Canonov fotoaparat. V trgovini sva nakupila še ostale stvari in si v kampu pripravila večerjo – pečen piščanec z gobicami in zraven seveda pivo.
Nadaljevanje oz. drugi del sledi približno čez en teden, kjer boste zvedeli, kako je bilo na Siciliji.