23. avgusta 2022 | Avtor: | Na poti

Jug Italije – Neapelj, Amalfi in Positano

Vsako leto razmišljava, kam se odpeljati za prvomajske praznike. Naučila sva se že, da je prava pot v zgodnji sezoni zgolj na jug. Temperatura in stabilnost vremena še nista naklonjeni obiskom severnejših krajev. Posledično naju je spet vleklo na jug Italije in to že tretje leto zapored, izjema je bila leto korone, ko nisva šla nikamor.

Italija je precej posebna, ker je njihov škorenj precej ozek in dolg. Za en teden je kar premalo časa, da bi prišel povsem do juga in nazaj ter medtem še kaj videl. Prvič sva šla od Cinque Terre do Toskane in na Sardinijo, drugič sva šla Toskano in Rim, sedaj pa je cilj še malo nižje od Neaplja.

Preverjal sem možnost, da bi vključila Sicilijo, ampak je predaleč za enotedenski dopust. Izvedljivo bi bilo z nočnim trajektom iz Neaplja do Palerma, ampak bi bilo kljub temu veliko vožnje in malo časa za dopustniško uživanje.

Sprijaznila sva se, da bo Neapelj in ogled obale Amalfija in Positana letošnji skrajni cilj na jugu Italije.

Odpravila sva se na pot in peljala proti Benetkam, Firencam in kar po magistrali skozi Toskano, ki sva jo podrobneje prevozila pretekla leta. Prvi dan sva pristala v Saturniji. Plan je bil kopanje v naravnih termalnih vrelcih; tudi to sva že počela nekaj let nazaj. Po prihodu v Saturnijo sva si najprej poiskala nočitev in se nato odpravila na kopanje. Bilo je polno ljudi, kot je to običajno. Tudi z motorjem sva morala parkirati na uradnem parkirišču za avtomobile in se sprehoditi do naravnih bazenov. Bolj sva se bližala vodi, bolj je smrdelo po žveplu. Naposled sva se le oblekla v kopalke in se potopila v prijetno toplo vodo. Ko si poiščeva svoj prostor v enem od kaskadnih bazenov, opazim, da v vodi plavajo majhni rdeči črvički. Ko sem videl prvega, sem videl še mnogo drugih. To naju je takoj odvrnilo od namakanja v vodi. Nimam pojma kaj in od kje so te živalce, ampak ko jih zagledaš te veselje do namakanja mine. Ne morem se spomniti, da bi te iste živalce videla, ko sva bila pred leti tukaj. Tudi ne vem ali je to zmeraj v tej vodi, ali v vodo popadajo iz sosednjih dreves. Kakorkoli, minilo naju je kopanje. Naredila sva še par posnetkov, poletela z dronom in se vrnila v nastanitev. Zgodba o smrdečih kopalkah še pride čez nekaj dni :).

Po priporočilu lastnice apartmajev, sva se odpravila na večerjo in nato spat.

Naslednji dan je sledila relativno kratka vožnja do Rima. Tam sva se namestila v hišico v kampu in se takoj odpravila v center. Vožnja z avtobusom je najboljša opcija, vendar se moraš zavedati, da si precej na jugu in vozni redi niso natančni in urejeni kot kje na severu :). Avtobus te zapelje do prve postaje podzemne železnice, ki te nato popelje do želene lokacije v centru. Rim je prevelik, da bi se sprehajal peš od ene do druge zanimivosti.

Tudi v Rimu sva že bila, vendar takrat prekratek čas, da bi si ogledala, kar naju zanima. Tokrat sva si zadala cilj ogledati Kolosej in katedralo v Vatikanu. Za oboje je vstopnina in čakalna vrsta. Hitro sva ugotovila, da bo časa zgolj za en ogled in izbrala sva voden ogled Koloseja. Vodene oglede izvajajo razne agencije, ki so povsem ločene od glavne čakalne vrste, ki se vije za vstopnice pred samim Kolosejem. Navadno imajo agencije sedež nekaj ulic vstran od glavnih atrakcij in zbirno mesto je pred sedežem agencije. Na to je potrebno biti pozoren, ker sva midva na tak način zamudila najino uro na zbirnem mestu. Seveda sva čakala pred Kolosejem. Ko sva ugotovila najino napako, sva se v agenciji brez problema dogovorila za zadnji termin v dnevu, kar nama je zagotovilo dovolj časa za kosilo/večerjo pred ogledom. Ko je prišel čas ogleda smo se z vodičko odpravili do Koloseja in mimo čakalne vrste vstopili v notranjost. To je velik plus, sicer je malo dražje, ampak brez razlage so ti ogledi kar nekako brez vrednosti, ker ne veš, kaj gledaš.

Priznava, da je Kolosej zanimiv in pravo čudo tistega časa, ampak naju je kljub temu malo razočaral. Ne vem točno zakaj, ampak pričakovala sva več. Ni vstopa v kleti, pod areno, težko si je predstavljati, kako se je vse skupaj odvijalo, ni nobenih prikazov dvigal, ki so vozila divje živali v areno … vse je zgolj omenjeno z besedami. Iskreno sem pričakoval, da je v notranjosti veliko večji, a se mi ni zdel bistveno večji kot arena v Puli. Vem, da je po dimenzijah kar nekaj večji, ampak občutka ni bilo takšnega.

Po ogledu sva se sprehodila še po Rimskem forumu in ostalem delu v okolici. Vatikana, fontane, stopnic, Pantheona idr. si tokrat nisva ogledala, ker sva to že videla.

Bila je že tema, ko sva se vrnila v kamp in nato naslednje jutro odrinila proti Neaplju. Neapelj je bilo novo mestu za naju, tukaj še nisva bila. Mesto je veliko in že sam vstop ti da vedeti, da v prometu ni šale. Vsi švigajo sem in tja. Če misliš, da je v Trstu kaos, potem ne vozi v Neapelj. Tukaj ne velja ne policaj, ne semafor, ne enosmerna, nič. Največji avti so formata Golfa. Glavnina je Smartov in Fiatov 500. Vsi so obtolčeni, a to ne od prometnih nesreč, ampak od parkiranja in prerivanja. Midva sva bila z motorjem skoraj večja od njihovih tipičnih avtomobilov in vožnja je bila pestra. Voziti moreš s tokom, če si prepočasen in se obotavljaš, ko iščeš pravo smer, te zmeljejo.

Našla sva pot do apartmaja in varovane garaže, ki je nujna v Neaplju. Tukaj marsikaj izgine čez noč :). Ostala sva dve noči.

Že prvo popoldne sva se odpravila v center, tudi tukaj z metrojem. Iskanje postaje je bilo kar izziv. Metro si v mestih predstavljaš kot podzemno železnico, a najina je bila kot klasična železniška postaja. Seveda nimaš koga vprašat za pomoč. Noben ne govori angleško, midva pa italijansko samo si in no. Usmerjevalne table pa so tudi namenjene bolj same sebi. To pač ni London, kjer ti je v trenutku jasno vse skupaj, kljub temu da je 10x večje.

Mesto je zanimivo in živo. Dejansko sem pričakoval veliko bolj umazano, po tem kar so mi pripovedovali drugi. V mestu je ogromno trgovcev in trgovanja, smeti se po ulicah ustvarjajo cel dan in se zbirajo na kupih. Res so kupi smeti, ampak so nekako organizirani, kolikor so pač lahko. Čez noč se vse te smeti poberejo, ulice pa operejo z vodo. Spomnim se slik izpred nekaj let, ki so krožile po spletu, ko so smetarji stavkali in se je Italija utapljala v smeteh. To si tukaj predstavljam v živo, kako bi to izgledalo. Sprehodila sva se po španski četrti, ki je še posebej zanimiva. Ozke ulice, trgovanje, vrvež, šopi kabelske napeljave, ki povezuje stanovanja. Obiskala sva tudi najlepšo postajo podzemne železnice Toledo. V njej so mozaiki iz ploščic, ki so res nekaj posebnega. Ustavila sva se v najboljši pizzeriji v mestu Da Attilio, čeprav jaz sploh ne jem pizz. Čakalna vrsta za mizo je dolga, vpisujejo v čakalno knjigo. Sklepam, da sva zgolj po sreči zadela termin, da sta bila pred nama samo dva para. Cene pizz so tako nizke, da je prav nenavadno. Začnejo se pri 4€ in končajo nekje pri 7,5€. Tega pri nas že dolgo ni, mogoče še kje na vasi. Pozno zvečer sva se vrnila v apartma. Takoj, ko vstopiva naju preseneti čuden smrad. Gledava, kaj bi lahko bilo, odpirava okna in ugotavljava. Zunaj ni, potem more biti znotraj, se gledava … Razmečeva torbe s prtljago in ugotoviva, da so cel prostor zasmradile kopalke iz Saturnije. Klub ročnemu pranju, ki sem ga izvedel takoj po kopanju in sušenju, so imele skoraj neznosen vonj. Takoj sva jih spakirala v ziplock vrečko in se jih bala celoten izlet. Vrečka je bila kot mina v torbah – ne tikaj!

Naslednji dan sva se odločila, da se povzpneva na Vezuv. Po zajtrku se odpeljeva na hrib do izhodišča. Preoblečeva se v kratke hlače, kratke rokave, namaževa s sončno kremo in pripraviva na sprehod. Prideva do vhoda, kjer želiva kupiti vstopnici in presenečenje. Pravijo, da je razprodano. Kako razprodano, če je sprehod v naravi, kako je lahko to razprodano. Po nekaj minutnem »prepiranju« se moreva žal obrniti in sprijazniti, da vulkana ne bova videla. Takoj sem dobil idejo, da preverim na spletu, če je kje kakšno prosto mesto v vodenem ogledu ali kaj podobnega. Seveda, na vrhu ni interneta in sva morala v dolino. V dolini sem preveril vse opcije za Vezuv in je bilo vse samo za naslednje dni. Plan se nama je porušil. Navada, da rezerviram in uredim vse dan prej, ki sem jo opustil na tem izletu, se je izkazala za slabo.

Takoj sva spremenila plan in sem rezerviral voden ogled Pompejev, ki so bili v planu naslednji dan. Oblekla sva motoristična oblačila in se odpravila naprej.

Pompeji so hkrati katastrofa, ki se je zgodila pred skoraj 2000 leti, kjer je umrlo kar nekaj takratnih prebivalcev, a so kljub temu čudoviti za ogled. Močno predlagam voden ogled, ker drugače se težko znajdeš in ne slišiš zgodb zgodovine, ki jo pove vodič. Zanimivo dejstvo je, da so bili Pompeji obmorsko letovišče za bogate trgovce, ki pa so danes zaradi izbruha vulkana pet kilometrov oddaljeni od obale. Imeli so svoj pristan za ladje in seveda prva zadeva so terme, ki so bile v resnici bordel. Pompeje je pred izbruhom vulkana prizadel močan potres, ki je uničil večino stavb. Nato so mesto prenovili, preden ga je zasul pepel vulkana. To je razlog, da je tako lepo ohranjeno, ker je bilo praktično novo pokopano. Vse kar je bilo organskega je razpadlo, ostalo je ohranjeno. Do danes je v 275 letih izkopanega zgolj 70 % mesta. Še vedno odkrivajo nove stvari. Prvo presenečenje je dejstvo, da Vezuv sploh ni tako blizu. Pričakoval sem, da bo mesto ob vznožju in, da ga je zalila lava. Temu seveda ni tako, ampak je mesto zasul vulkanski prah od 10 do 15 metrov globoko. Ljudje so večinoma pobegnili, ko je vulkan izbruhnil. Ostali so samo ostareli in sužnji, cca. 2000 njih. Umrli so od zadušitve z vročim plinom.

Po ogledu Pompejev sva se vrnila v Neapelj. Ker sva bila utrujena in se je večerilo, sva se odločila, da ne greva v center, ampak sva se zgolj sprehodila po okolici, kjer sva prebivala.

Naslednji dan sva se lotila enega glavnih ciljev, obale Amalfi. Najprej sva se usmerila proti Capriju. Začela sva se vzpenjati na gorate prelaze, ki jih je tukaj izredno veliko. Cel rt je gorat. Ceste so zavite in večino časa vzpenjajo ali spuščajo. Ko sva prišla na drugo stran hribov, sva kaj hitro pristala v prvem slikovitem mestu Positano. Ta kraj je zadnja leta hit na Instagramu. Skoraj ne moreš v aplikacijo, da ne srečaš fotografij iz te regije. Mesto je postavljeno v strmi hrib, ceste so ozke in zavite, obala je strma. Parkirnih prostorov skoraj ni. Upravljajo jih mojstri, ki jim pustiš ključe in potem oni prestavljajo in premikajo avte ter motorje skladno s potrebami. Na parking, ki je v osnovi za 100 vozil, jih s takšnimi manevri in načinom spravijo 200 ali več. Prvič sem to doživel že v Benetkah, kjer si pustil odklenjen avto in ključe na armaturi.

Preden sva se spustila v mesto in do plaže, sva ga poslikala z več razglednih točk. Motor sva pustila na parkirišču, kjer je mojster optimistično povedal, da naj pustim odklenjeno krmilo, da ga lahko premika. Nasmejal sem se mu in povedal, da te težke krave ne bo premikal nikamor, ampak bo premikal vse okrog :) in tako je tudi bilo. Motor je založil s skuterji in manjšimi motorji.

Najprej sva šla na plažo, ker sem rekel, da ne grem od tukaj brez, da se okopam. Sicer sem bil skoraj edini, ki je zaplaval v vodi, ker nisem prepričan, da je imela kaj več kot 18 stopinj. Bilo je osvežilno. Poležala sva na plaži in se nato odpravila na kosilo. Tudi kosilo na obali v tako turističnem kraju, ni bilo pretirano drago. Bi rekel, da ima naš sosed Hrvat, kar podobno ceno ali celo višjo.

Sledilo je iskanje nočitve. V mestu je bilo, ali zasedeno, ali predrago. Našel sem ponudbo, ki je bila na zemljevidu zelo blizu obale, vendar na 600 m visoki pečini. Cesta, ki je vodila od obale do nočitve se je tako strmo vzpenjala tako, da sem imel na določenih serpentinah občutek, da naju bo dvignilo čez zadnje kolo in obrnilo na hrbet. Vajena sva takšnih vzponov in serpentin, a te so bile ekstra.

Ko sva prišla na vrh in parkirala, pa zagledava nebeški razgled iz terase hotela in najinega balkona. Tudi ime je bilo temu primerno Villa Paradise Resort. Ko sva stala na robu balkona, se ti je rahlo zvrtelo od višine in pogleda v daljavo. Ta kraj Pianillo, ki je na nekakšni planoti, je bil prav všečen. Zvečer sva se sprehodila po kraju in se ustavila v restavraciji, ki jo je priporočil receptor najine nastanitve. Tako dobro nisva jedla na tem izletu, kot tukaj. Bilo je odlično.

Naslednje jutro je sledil premik do še enega obalnega mesta Amalfi. Tudi to je vir fotografij Instagrama :). Parkirala sva v garažno parkirišče, ki je vklesano v skalo in se po tunelu spustiš v center mesta. Zelo zanimiva in praktična rešitev. Mesto je zelo lepo in prav žal mi je, da mu nisva namenila več časa v najinem planu. Nekaj ur, ki sva jih preživela na sprehodu, je samo vzbudilo željo po še več. Kupila sva spominke, sladoled, posedela ob vodnjaku na glavnem trgu ter se kmalu odpravila na pot. Začrtana pot naju je vodila na drugo stran Italije. Sledila sva namreč lokacijam, kjer je bil posnet zadnji film Jamesa Bonda.

Pot iz zahoda Italije na vzhod je nekaj časa precej hribovita z blagimi, a dolgimi vzponi in prav tako spusti, nato postane zelo ravninska in polna neskončnih polj.

Prva lokacija, ki sva jo obiskala je bila Gravina in Puglia. Tukaj je Daniel Craig izvedel kar nekaj vragolij na akvaduktu, ko je bežal pred sovražniki ter na glavnem trgu mesta. Motor sva parkirala ob robu soteske, ki je na robu mesta in se sprehodila čez akvadukt proti mestu. Bilo je vroče in ozke kamnite ulice so to vročino samo še potencirale. Prišla sva do trga in cerkve, si jo na hitro ogledala in se vrnila čez akvadukt do motorja. Na tej strani sva si ogledala še cerkev, ki je izklesana v živo skalo.

Sledil je premik proti Materi, ki je naslednja lokacija Bonda. Malo pred mestom sva v hotelu s termami rezervirala nočitev. V »civilu« sva se odpeljala v Matero na večerni ogled mesta. V civilu pomeni brez ustrezne motoristične opreme :). Ko sem gledal film o Bondu, sem si to Matero predstavljal postavljeno v hrib, zato mi je bilo zelo nenavadno, ko v mestu nikjer ni bilo videti hriba. Po nekaj krogih sva le ugotovila, da mesto nima hriba, ampak veliko kotanjo, ki ima po steni posejane hiške. Parkirala sva motor in se odpravila v raziskovanje.

Morem reči, da me je mesto v večerni svetlobi zelo navdušilo. Bilo je lepo kot iz pravljice. Vse hiške v uniformni barvi, s prižganimi lučmi, čarobno. Sprehodila sva se do glavne cerkve, kjer je bil uprizorjen ogromen skok z motorjem čez obzidje cerkve s pristankom na trgu. To je moralo biti adrenalinsko, ko je bila postavljena rampa in se je snemalo.

Na drugo stran te kotline, so videti ostanki lukenj, v katerih so še do 1952 živeli ljudje. To mesto je do takrat veljalo kot vrh revščine v Italiji. Bilo je brez osnovnih sanitarnih potreb, umazano in revno. Danes je to povsem drugače in zelo lepo ter turistično. Sklepam, da je tudi Bond malo pomagal s promocijo kraja. Poiskala sva restavracijo za večerjo in se v temi odpravila v hotel.

Tega hotela je bilo kar malo škoda, da ga nisva koristila za nič drugega kot spanje, ker je ponujal terme, wellness in še kaj kar bi nama prišlo prav v tistem trenutku. Pa drugič.

Bližal se je čas za povratek, a sva naslednje jutro kljub temu še enkrat zavila malo dlje od doma. Obiskala sva namreč mesto Alberobello, kjer sva si želela ogledati Trulli hiške. Nekaj sva jih videla že na poti do tja, večinoma ob poljih, ki so služila za shranjevanje orodja. Prispela sva v center mesta in parkirala pri cerkvi. Preoblečeva se v civil in odpraviva na raziskovanje. V smeri, ki jo izbereva najdeva nekaj hišk, vendar se nama zdi, da je to na fotografijah videti večje in več hišk. Kasneje ugotoviva, da sva na napačni strani mesta, zato se obrneva in napotiva v pravo smer.

Prideva do klančine, na kateri je hiška pri hiški in to je to. Sprehodiva se po ulicah, si ogledava tudi notranjost tipične hiške in se kaj kmalu znajdeva pred cerkvijo in na glavnem trgu. Tudi cerkev je bila zgrajena na isti način. Je pa kraj popolnoma turističen. Skoraj vsaka hiška nekaj prodaja, ali pa je gostilna.

Vrnila sva se nazaj do motorja in se resnično usmerila proti domu. Čakala naju je dolgočasna vožnja po avtocesti do Riminija, kjer sva še enkrat prespala. Še vsako leto sva končala v Riminiju, preden sva se vrnila domov, ampak nikakor ne, ker bi nama bil tako všeč, ampak je zmeraj na primerni razdalji za zadnjo nočitev. Naslednje jutro sva nadaljevala po avtocesti do Ljubljane.

Prvomajski izlet je bil super. Praktično brez dežja sva prevozila 2.800 kilometrov in porabila slabih 1.700 €. Še vedno me muči misel, da sva bila tolikokrat v Italiji in še vedno nisva prišla do Sicilije. To samo pomeni, da bo treba ta škorenj prevoziti še vsaj enkrat, ampak za nekaj let imava dovolj Italije. Očitno bo treba obrniti ploščo in naslednje leto zaviti proti Balkanu in Grčiji :).

Naslednjič opišem junijski teden na Korziki.

  1. Franjo pravi:

    Zanimiva pot, dober opis in lepe fotke. Napoli, Amalfi, Positano, … že poznam (sicer z avtom) in tudi Capri, zato so mi predvsem zanimive Bondove lokacije oz. mesta iz tega zapisa. Bo treba obiskati. Všeč so mi tudi podatki o času potovanja, prevoženi razdalji in priloženem zemljevidu poti. Za Siciljio pa rabiš vsaj en teden časa (+ pot tja in nazaj) da si jo vsaj približno ogledaš.

Komentiraj