Korzika

Dva otoka sta na meniju vsakega motorista, Sardinija in Korzika. Prvi je Italijanski, drugi pa francoski. Ker sva bila pred nekaj leti na Sardiniji, je logično manjkala še Korzika.

Bil je konec junija, ko sva se za en teden odpravila na francoski otok. Bolj kot sem razmišljal o najprimernejši poti do trajekta, bolj sem se nagibal k Genovi in nočnemu trajektu. Opcija je bila Livorno in ena nočitev nekje v Italiji, ker je vozni red trajekta tako neugoden. Ko sem seštel dodano nočitev in ceno trajekta, sem ugotovil, da je hitreje in ugodneje odpluti iz Genove z nočnim trajektom. In tako sva tudi naredila.

Zjutraj sva krenila na pot proti Genovi. Izbrala sva avtocesto, ker je tranzit najbolje opraviti z najmanj napora. Prispela sva v trajektno luko in se zapeljala na začetek kolone za vkrcanje. Seveda sva bila veliko prezgodnja. Neugodno je bilo, da je trajekt imel nekaj urno zamudo. Vse skupaj se je končalo z več urnim čakanjem na asfaltu ob vodi. Še sama sreča, da je bilo popoldan in pozno zvečer, da ni bilo neutrudne vročine, kot je bila čez dan.

Takoj po vkrcanju sva se ustavila na recepciji, kjer sva prevzela ključ sobe in se odpravila v neskončne hodnike v iskanje najinega kotička. Soba je bila zelo preprosta, ampak bolj kot to me je motilo, da ni bila čista. Trajekti so v tako hitrem obratu, da med izkrcanjem in vkrcanjem ne uspejo počistiti sob. Verjetno zgolj zamenjajo posteljnino, brisače in kakšen papir nastavijo v stranišče. V sobi je bilo polno živalskih dlak. Trajekti so že zelo dotrajani in s slabo ponudbo. Vse je videti old school.

Po tuširanju sva se odpravila v restavracijo, kjer sva ugotovila, da je kuhinja zaprta zaradi zamude trajekta. Delili so brezplačne špagete kot tolažilno nagrado. Vzela sva kruh, ki so ga ponujali in se odpravila v sobo, kjer sva večerjo uredila sama. Sledila je nočna plovba proti Korziki. Ker sva bila nevešča nočnih plovb, sva naredila eno ključno napako. Na telefonih nisva izklopila prenosa podatkov. Ker smo ponoči pluli po mednarodnih vodah, je telefon preklopil na omrežje tretjih držav oz. satelitski signal in sva za 4MB porabila vsak 60 €, dokler ni operater izklopil prenosa. Draga šola.

Takoj po izkrcanju sva se obrnila desno na sever Korzike. Vozila sva v nasprotni smeri urinega kazalca. Pot je vodila dejansko po obsegu otoka, ob obali. Zahodni del je gorat in ceste ozke ter vijugaste. Pravi raj za vožnjo in paša za oči. Cesta je večino časa zarezana v strmo skalo in se vije, ko sledi obliki otoka. Zahodni del me je najbolj navdušil in tudi pričakovanja sem imel velika, ker sem poznal te ceste iz raznih prenosov relija. Trasa poteka prav po teh cestah in v določenih delih zavije v notranjost otoka.

Drugače pa je Korzika zelo gorata in nič čudnega ni, da se je prav tukaj zgodila tista, vsem poznana, letalska nesreča, ko je jugoslovanski avion trčil v goro. Na točki nesreče sva bila šele nekaj dni kasneje.

Prvi dan sva obkrožila sever otoka in se po zahodni obali usmerila proti jugu otoka. Ustavila sva se v zalivu ob poti in se okopala. Voda je bila nad pričakovano topla, po moji oceni 27 °C. Jasmina se ni kopala, ampak je spala v viseči mreži. Nekaj sva pojedla in se odpravila naprej. Peljala sva se mimo znamenitih črnih plaž. To so plaže s črnim kamenjem. Barvo bi naj dajal azbest, ki je v tleh. Očitno ta azbest ni nevaren, ker so plaže enostavno dostopne in nobene informacije o kakšni nevarnosti. Veljajo celo za turistično znamenitost. Največja je pod krajem Nonza – tja se še vrneva predzadnji dan. Vozila sva čez hribe in kotline, ki jih tvorijo hribi. Temperatura je bila tudi 40 °C.

Prispela sva v kraj Calvi, kjer sva v kampu postavila šotor. Seveda je bil prvi sosed Ptujčan z avtodomom. To je bilo eno izmed največ petih srečanj s Slovenci na tem izletu. V mesto sva se odpravila na večerjo, kar je bil pravi izziv. Vsi meniji so namreč v francoščini in če si izbirčen kot jaz, je to kar težava. Dodatna težava je to, da je cel otok s telekomunikacijami vsaj 20 let za nami. Podatkov največkrat nimaš. Kakšen Edge se pojavi, LTE skoraj nikjer. Torej ko si želiš pomagati s prevajalnikom na telefonu, da bi prevedel meni, nimaš interneta in si ne moreš nič pomagati. Tudi Francozi so francozi in zelo slabo, ali nič ne govorijo angleško. Nekako sva le našla enega mladeniča, ki je bil zelo dober angleški govorec in je natakarici prevajal, da sva dobila želeno.

Naslednji dan sva nadaljevala po obali proti jugu. Cesta je bila zelo podobna tisti včeraj. Meni celo najboljša na celotnem potovanju. Ovinek na ovinek in razgledi, da se ne moreš načuditi. Izredno lepo. Prometa je bilo zelo malo, sklepala sva, da še ni prava sezona. Na določenih delih je cesta peljala prav visoko, tudi nad 1.000 mnv. Vročina naju je precej utrujala, a sva polna vtisov nadaljevala z nekaj več postanki in ob hlajenju z mrzlimi pijačami. Popoldan sva zaključila v kraju Ajaccio. Poiskala sva kamp, se namestila in odpravila v trgovino po kruh. Vmes sva dobila lušt po plaži, zato sva se kar ustavila in nekaj časa uživala na soncu. Tudi okopala sva se.

Ko sva se vrnila v kamp, sva prvič kuhala na plinskem gorilniku. Juhu, to je bila vaja, če bova šla kdaj na sever (Norveška recimo). Bila sva precej nespretna, ampak je uspelo. Najmanj prijetno je bilo pospravljanje in pranje posode po večerji.

Sledilo je tuširanje, ko sva ugotovila, da je ta kamp na zelo primitivni ravni. Sanitarije so bile kot bi bile stare 100 let. Na Hrvaškem to ne bi dobilo nobene zvezdice. Ampak sva preživela tudi to, brez problema.

Zjutraj naju je pričakal veter in dež, tudi grmelo je kot pri norcih. Veter naju je zbudil že sredi noči, ko sva tekala iz šotora in pospravljala vse, kar sva imela obešeno na vrvici za perilo. Taktično sva odležala del jutra, ko je še deževalo. Ob rahlih kapljicah, ki so udarjale ob šotorsko platno se je zelo lepo spalo. Dež ni trajal prav dolgo. Ko sva se zbudila, sva vse počistila in pospravila. Vlaga je bila neznosna, že ko sem se oblačil v motoristična oblačila, sem bil cel moker.

Pot naju je vodila do kraja letalske nesreče. Kraj nesreče je sicer visoko v gorah, midva pa sva bila pod vznožjem, kjer je cerkev s spominsko ploščo, kraj Bicchisgia Pitretu. Nesreča se je zgodila 1.12.1981, ko se je letalo zaletelo v goro. Kot sem že zapisal, je Korzika zelo gorata. Najvišji vrh je 2.710 m visok Monte Cinto, na otoku je prek 70 vrhov, višjih od 2.000 m.

Sledila je pot do glavnega mesta Bonifacio. Tudi tukaj sva poiskala kamp, vendar sva tukaj ostala dve noči. Kamp je bil precej boljši od tistega včeraj. V kampu je bila trgovina in bazen, kI sva ga tudi koristila naslednje dopoldne, a sva hitro ugotovila, da je voda zelo mrzla.

Temeljito sva si ogledala mesto Bonifacio. Sprehodila sva se po ulicah, mestni marini in se večkrat povzpela na sumljivo skalo, na kateri stoji stari del mesta. Skala je značilno erodirana z morske strani. Skrajne stavbe stojijo dejansko na previsih skale. Vprašanje, kako dolgo bo še stalo vse skupaj. V marini sva videla, da imajo organizirane urne plovbe, kjer si lahko ogledaš mesto iz morja. To sva izbrala za naslednji dan. Morje je bilo zelo razburkano in hitro sem ugotovil, da so ti čolni neverjetno dobro pripravljeni za plovbo na takšnih valovih. Motorji so premagali vsak val, ki se nam je postavil na pot. Seveda pa tako divja plovba ni bila brez posledic za občutljive želodce. Meni ni bilo hudega, Jasmina pa je bleda komaj čakala, da bo konec vožnje. Še dobro, da sva izbrala krajšo, eno urno verzijo.

Prvi večer sva našla restavracijo z razgledom na mesto. Oba dni sva zašla v isto restavracijo, ker je bilo tako okusno 😊. Razgibala sva se tudi po Aragonovih stopnicah, ki vodijo iz vrha mesta do morske gladine. 187 jih je. Stopnice so izklesane v skalo in so neverjetno strme. Če tukaj padeš, se zagotovo ubiješ. Verjetno te z razlogom opremijo s plezalno čelado in ti ne pustijo vstopiti z neprimerno obutvijo.

Čisto vsak dan sva imela problem s podatki na telefonih. Nikjer ni dobrega signala. Pogovarjal sem se z eno domačinko, ki mi je povedala, da ima cel otok zelo slabe povezave, ker nimajo optičnega kabla. Zame, ki snemam videe vsak dan in jih nalagam na youtube, je bila to kar velika ovira. Večino sem jih naložil šele kasneje od doma.

Še eni francoski posebnosti se ne morem načuditi … povsod imajo straniščne školjke brez pokrovov. Stoji samo keramični del, ki nima niti lukenj za kakšno desko ali kaj podobnega. Ne vem, kako živijo s tem, sklepam da se ne usedejo na keramiko. Prvič sva to videla v Parizu.

Sledil je obrat, ko sva se po vzhodni strani otoka odpravila proti severu. Ustavila sva se v kraju Porto Vecchio. Zanimivo mestece z lepim starim delom. Sprehodila sva se po trgu, posedela na pijači in se odpravila naprej. Sledilo je postavljanje šotora v naslednjem kampu, v kraju Aleria. Vzhodna obala je peščena in nizka. Pravo nasprotje goratemu zahodnemu delu. Meni je sicer ta del najmanj všeč, ampak sem moral popustiti Jasmini, ki se je naveličala neskončnih ovinkov. Sicer bi se sam odločil iz Bonifacia proti severu vrniti po centralnem delu otoka. To bi pomenilo veliko novih ovinkov in gora. Ceste po vzhodni strani so neprimerno bolj ravne.

Čakal naju je še en dan do trajekta. Odločila sva se, da se zapeljeva do Bastie, kjer je izhodišče trajekta in se še enkrat čez sredino otoka zapeljeva na zahodno stran, kjer sva prenočila. Tukaj je otok precej ozek in cesta vodi čez prelaz na drugo stran. Namestila sva se v zelo preprostem, a všečnem kampu. Ker sva imela še veliko časa, sva se znašla na plaži in cel popoldan poležavala in se kopala.

Za večer sva si privoščila vrnitev v Nonzo, ki je čudovita vasica na visoki skali. Veliko niže je znamenita črna plaža, ki je bila še čudovitejša v večernem soncu. Sončni zahod sva pričakala v prestižni restavraciji med grajskimi ruševinami. Bilo je čudovito, lepo sva se imela. V temi sva se vrnila v kamp.

Zjutraj sva se odpravila po zajtrk, ki sva ga dan prej naročila na recepciji. To ni bilo nič več kot dostava svežega kruha in kava 😊. Vse sva pospravila in se čez prelaz vrnila v Bastio. Ponovila sva napako in se veliko prehitro zapeljala na vstopni terminal pristanišča. Bilo je vroče in res težko sva neskončno dolgo čakala, da so spraznili trajekt in nam dovolili vkrcanje. Seveda smo ponovno imeli zamudo in bila sva precej znervirana. Porušili so se nama načrti. Namesto, da bi krenili 13:45, smo odpluli 16:15. Posledično smo v Livorno prispeli v trdi temi, midva pa brez nočitve.

Sprejela sva odločitev, da je prepozno za iskanje kampa, zato sva se po avtocesti odpravila naprej. Nekaj kilometrov naprej od Firenc, sva se ustavila v hotelu. Večerjala sva kar priboljške iz avtomata v avli.

Naslednje jutro pa samo še pot po avtocesti do doma.

Nekaj vtisov iz potovanja:

• Zahodna obala je čudovita, gorata in veliko bolj zanimiva kot vzhodna.
• Plaže so lepše na Sardiniji 😊.
• Otok ni prevelik za eno tedensko raziskovanje.
• Poleti je vroče.
• Cene nočitev in hrane so zelo visoke.
• Ni mi jasno, kako ne znajo angleškega jezika? Mladenka, stara 20 let, ki je delala na recepciji, ni znala povedati številk v angleščini, kaj šele kaj več. Kakšna prihodnost jo čaka?
• Oba sva se čudila, kje so turisti in vsi hoteli, ki sva jih pričakovala? Res je, da še ni bil višek turistične sezone, ampak tudi neskončnih verig hotelov nisva videla. Spoznala sva, da sva imela oba napačno predstavo o Korziki, kar se turizma tiče.

1. Jug Italije – Neapelj, Amalfi in Positano - Moto Zapisi pravi:

   22. januarja, 2023 ob 11:56

   […] Naslednjič opišem junijski teden na Korziki. […]

   Odgovori