18. februarja 2024 | Avtor: | Na poti

Islandija 14 – Kuhanje jajc, slapovi in Puffini

Zbudila sva se, pospravila kamp in se odpravila na pot. Priključila sva se cesti 1 in se peljala mimo Reykjavika. Ta del ceste sva že dobro poznala, saj sva se po njej večkrat peljala, ko sva stanovala v Reykjaviku in sva hodila na dnevne izlete v notranjost otoka. Cesta naju je vodila skozi ogromno polje z mahom porasle lave. Na veliko mestih se je kadilo iz zemlje. Tudi vonj je bil ponekod značilno »smrdeč«. Tukaj je namreč več geotermalnih vrelcev.

Ko sva se čez nekaj serpentin spustila v nižino, sva se pripeljala v mesto Hveragerði, ki je v celoti zgrajeno na geotermalnem območju. Mesto ima ogromne rastlinjake, kjer gojijo zelenjavo in sadje. Ustavila sva se v parku in si ga ogledala. Ob plačilu vstopnine so nama ponudili jajce, da ga skuhava v termalnem vrelcu. Jajce sva navezala na vrv, ga spustila v vrelec in pustila v vreli vodi dobrih 10 minut. Medtem sva se sprehodila med bazeni blatne vode, ki ima zdravilne učinke – vsaj tako je pisalo. V parku je tudi gejzir, ki vsakih 15 minut brizgne vodo kakšnih 20 metrov visoko. V ta park sva se podala sicer z enim drugim namenom. Želela sva videti peko kruha, ki jo tradicionalno pečejo v vroči zemlji. Približala sva se sodu, ki je bruhal paro, zraven pa je bil znak za nevarnost. Zapisano je bilo, da se v takšnih sodih peče kruh. Pisalo je, da se peče 24 ur. Še danes ne veva, ali to pomeni, da se kruh peče 24 ur ali da ga pečejo ves čas. Prizor pare je bil videti zelo nevaren. Sprehodila sva se tudi mimo raznih lukenj v zemlji, kjer je bilo zapisano, da so bile včasih napolnjene s termalno vodo, a je bil leta 2006 močan potres in je vsa voda iz območja izginila. Gospa na vhodu je povedala, da se je v zgodovini to zgodilo že večkrat in verjamejo, da se bo voda nekega dne vrnila. Še ena zanimivost je bila zapisana v povezavi z luknjami. Meščani so v te luknje metali smeti, uporabljali so jih za deponijo odpadkov. Ko se je zgodil potres, je prišlo v teh luknjah do takšnega pritiska, da je smeti razmetalo po celem mestu. Haha, prav jim je, tako se narava maščuje.
Sprehod sva zaokrožila in se vrnila do vrelca, kjer sva kuhala jajce. Jajce sva potegnila iz vode in kupila rezino kruha, ki je pečen v zemlji. Plačala sva bogato mislim, da 4 eure. Jajce je imelo bolj ali manj enak okus kot vsako drugo kuhano jajce, kruh pa je bil ržen in rahlega vonja po žveplu. Bilo je okusno in vsekakor eno doživetje. Preden sva se odpravila na pot, sva se ozrla po hiški, kjer sva sedela in ugotovila, da je nad nama trta z zrelim grozdjem, okoli naju pa razne rastline, ki niso značilne za Islandijo. Videla sva bananovec, manjšo palmo, sadiko konoplje, oljko ter ostalo rastlinje. Sedela sva v rastlinjaku, haha. Odtrgal sem grozdno jagodo, ki je bila okusna, zelo suha in s toliko sladkorja, da je bila lepljiva.

Naslednja točka je bila ogled slapu Seljalandsfoss. Posebnost tega slapu je, da pada čez previsno pečino, tako da omogoča sprehod tudi za slap. Oblečena in v čeladah sva se odpravila od parkirišča pod slap. Oprema naju je še najbolj obvarovala pred pršem, ki je v okolici in za slapom. Naredila sva nekaj čudovitih fotografij in se naužila lepot narave. Ugotovila sva, da sva bila v tistem trenutku še najbolj mokra, odkar sva bila na Islandiji. Vrnila sva se do motorja in nadaljevala pot do naslednjega slapu Skógafoss. Ta slap je bil scena snemanja serije Game of Thrones. Slap je res lep, a sva jih videla že toliko, da sva si ga ogledala zgolj na hitro. Sprehodila sva se do mesta pod slapom, naredila nekaj fotografij in na kratko postala v razgledu. Videla sva, da na vrh slapu vodi strma pot po klancu. Odločila sva se, da nimava volje za sprehod do 60 metrov visokega izhodišča in se odpravila do motorja in nadaljevala pot okoli otoka.

Ob cesti sva zagledala znak za padlo letalo, ki je leta 1973 zasilno pristalo na črnem vulkanskem pesku. Ustavila sva se na parkirišču ob cesti in zagledala avtobus (na steroidih), ki ravno nabira turiste, da jih odpelje do letala. To letalo sem že večkrat videl na kakšnih slikah in videjih, zato sva si nekako želela ogledati tudi to. Vedela sva, da je od parkirišča do letala približno 4 kilometre hoje po pesku, ker z vozilom vstop ni dovoljen. Avtobus, ki naju je popeljal do tja, je od naju zahteval hipno odločitev, ali greva zraven, ali ostaneva, saj je bil na odhodu. Takoj sva se odločila, da plačava tistih 40 eurov in se zapeljeva do letala. Na hitro sva vzela fotoaparat in dron in že sva se peljala na avtobusu. Tudi vožnja je bila doživetje, ko smo na ogromnih gumah plavali čez pesek in luknje na cesti ter pri tem dvigali oblak prahu. Ubogi turisti, ki so se odločili za sprehod do letala, so stali ob cesti v našem prahu. Po nekaj minut vožnje nas je voznik odložil v bližini letala. Pokrajina je res neverjetna, kilometre daleč je črni vulkanski pesek. Sredi črnine pa stojijo ostanki vojaškega letala Douglas, ki je zasilno pristalo, ko je ostalo brez goriva. Kasneje so sicer ugotovili, da letalo ni ostalo brez goriva, ampak pilot ni preklopil v druge rezervoarje. Kril, ki so bila polna goriva, danes ni več in tudi ostali del trupa je v slabem stanju. Če ne bi bila pokrajina tako zanimiva, te razbitine ne bi bile nič posebnega. Sledilo je fotografiranje in polet z dronom, nato sva počakala, da se vrne avtobus in naju zapelje nazaj do motorja.

Zapeljala sva se samo nekaj kilometrov, ko sva iz glavne ceste zavila proti rtu s svetilnikom. Pot je bila sicer asfaltirana, a se je nekaj ovinkov precej strmo vzpela do parkirišča, kjer sva pustila motor in se sprehodila proti svetilniku Dyrhólaey. Svetilnik je na klifu nad morjem in nudi zelo lep pogled na skalo z »luknjo«, ki je ozadje marsikatere fotografije. Ker je klif višji kot okolica, je moč videti neskončno črno plažo na levo in desno. Na desni strani klifa sva povsem nepričakovano uzrla Puffine, ki sva jih iskala na najbolj zahodni točki Evrope nekaj dni prej. Bila jih je polna pečina in bili so prav blizu ljudi. Spuščali so se v let ter sedeli v parih na poličkah klifa. Bili so prav takšni kot so na fotografijah. Ptič je podoben pingvinu in je za tako spretnega letalca videti precej štorast in neroden v letu. Takoj sem se odpravil po fotoaparat in nato sledil ptičem, ki so ždeli v travi. Vsi turisti smo bili navdušeni nad njimi in jih brez prestanka fotografirali.

Spet sva se zapeljala nekaj kilometrov naprej in se ustavila na še eni črni plaži. Ko sva parkirala, sva se odpravila v objekt in si privoščila kosilo. Naročila sva fish&chips in potešila lakoto. Sprehodila sva se na črno plažo, kjer je skala sestavljena iz vertikalnih bazaltov. To je strjena lava, ki se je stekala v morje in pri hlajenju spokala, da je sedaj videti kot bi nekdo postavil pokončne kvadratne stebre. Sprehodila sva se po plaži na drugo stran okrog skale. Kasneje sva ugotovila, da sva bila v prepovedanem območju. Ob vstopu na plažo je semafor, ki označuje nevarnost valov, svetil je rumeno, kar pomeni, da obstaja nevarnost nenadnih valov, ki zajamejo radovedne turiste. Nekje sem prebral, da letno umre kar nekaj ljudi na tak način. Na plaži se lahko nenadno spremenijo razmere in nastanejo veliki valovi, ki dosežejo vse do skale, ki je bila ob najinem ogledu vsaj 100 metrov od roba morja. Geografsko namreč ni kopnega med to plažo in Antarktiko, od koder lahko nenadno prinese valove. Nama se na srečo ni zgodilo nič hudega in lahko sva nadaljevala še nekaj kilometrov naprej do kampa v kraju Vik. Vik je eno pomembnejših mest na južni strani otoka. Tudi kamp, ki sva ga izbrala, je bil daleč najboljši od do takrat vidih in je nudil urejene sanitarije in tuše, recepcijo in kuhinjo z jedilnico. Kupila sva žetone za toplo vodo in se stuširala. Tuširanje je tudi tukaj po Islandsko. Nobenih kabin, ampak skupno tuširanje kot v kakšnih slačilnicah na stadionu.
Po toplem tušu sem naredil še krog z dronom in nato sva se z Jasmino prijetno utrujena odpravila spat.

Naslednjič pa ledeniki in ledene gore – Frozen.

  1. […] Naslednjič pa kuhanje jajc v geotermalnem vrelcu. […]

Komentiraj