Islandija 16 – Šprint domov in statistika

Prispela sva v Hirtshals in se izkrcala zraven številnih ostalih potnikov. Hirtshals je skoraj najbolj severna točka Danske, zato smo se logično vsi odpravili na jug. Bili smo kot ptice, ko so se podale proti jugu. Naju je najprej čakalo točenje goriva. Seveda nisva bila edina. Večina nas je vedela, da je bencin na Danskem cenejši kot na Islandiji. Kdor je le mogel, je naredil takšen načrt. Bila sva med prvimi, zato nisva čakala prav dolgo, da sva natočila gorivo in preverila tlak v pnevmatikah, potem pa hitro na pot. 

Pred nama je bila popoldanska vožnja do Hannovra. Vnaprej sva rezervirala nočitve v istih hotelih kot na poti na sever. Pot je bila dolga približno 700 kilometrov. Promet je gladko tekel. Prehitevali in dohitevali smo se »poznani«, vsi iz istega trajekta. Tudi postanke smo izvajali približno v enakih intervalih. Prav zares smo bili kot jata proti jugu. 

Seveda ni trajalo dolgo, ko sva zapeljala v prvo nevihto. Zaprla sva zračnike na jaknah in pogumno zapeljala v dež. S slabimi spomini na jakno, ki jo je na poti proti severu premočilo v nekaj minutah, sva vozila po dežju in čakala, kdaj bo kdo od naju prijavil, da je moker. Po dežju sva vozila kakšno uro, a naju ni premočilo. To sva nato ponovila še trikrat, preden sva naposled prispela pred hotel v Hannovru. Bila sva mokra, vendar ne premočena. Oprema je odbijala dež brez težav. Očitno je bilo, da sem uredil pregibe na jakni, da ni več prepuščala dežja. Bila je še ena razlika, in sicer da sem tokrat imel oblečen notranji termo sloj, prejšnjič pa ne. Mogoče je termo sloj pritiskal na pregibe zračnikov in jih tako zatesnil. Še danes ne vem, zakaj je prvič jakno premočilo dvakrat v nekaj minutah, kasneje pa nikoli več. Jakno sem čez kak mesec po vrnitvi reklamiral in dobil vrnjeno kupnino. Bravo Dainese in Motocard. 

Pozno zvečer sva se namestila v hotel in hitro zaspala, saj sva bila v dirki s časom. Na voljo sva imela samo še nedeljo in bila sva 1.100 kilometrov od doma. Nastavila sva zgodnjo budilko in se odpravila nabirat novih moči.

Zbudila sva se ob 7h in se takoj odpravila na zajtrk kar v hotelu. Odločila sva se, da bova tako še najhitreje naprej na poti. Po zajtrku sva pospravila sobo in oprtala motor ter na prvi bencinski natočila gorivo za dolgo pot.

Praktično cel dan sva vozila v dežju in nalivih. Občasno nisva videla dlje kot nekaj metrov. Bolj kot sva se približevala Munchenu, bolj je pihalo. Napovedan je bil orkanski veter. Vsa sreča je bila, da sva bila naložena in težka, da naju je veter malo težje premetaval po cesti. Seveda sva morala prilagoditi hitrost, ampak je kar šlo. Kombinacija dežja, slabe vidljivosti in močnega vetra naju je utrujala, vendar se nisva pustila. Ustavljala sva se samo še za potrebe točenja goriva, ostalih počitkov nisva delala. Jasmina je rekla, da je dovolj ustavljanja, ko sva zadnjič natočila gorivo malo pred Munchenom, kupila avstrijsko vinjeto in nato brez postanka potegnila v Ljubljano do doma. 

Deževati je prenehalo šele naprej od Salzburga. Oprema je uspešno prestala praktično celodnevno deževje in se ni predala. Niti kapljice nisva bila premočena. 

Domov sva prispela pozno zvečer, ampak še pred temo. Utrujena sva raztovorila motor in se zadovoljna z doseženim odpravila pod tuš in na spanje. Niti govorila nisva dosti, ker sva vsak pri sebi premlevala kakšen podvig nama je uspel in kako vesela ter polna doživetij sva se varno vrnila domov. Doživetja in občutki so prihajali za nama. Med potjo sva bila tako zatopljena v razreševanje mikro izzivov, da sva vtisom in občutkom prisluhnila šele naslednje dni, ko sva se spominjala dneva za dnem, dogodka za dogodkom. 

Verjetno je z vsakim težjim potovanjem tako, da občutki pridejo za teboj. Spomnim se, da je bilo enako, ko sem se vrnil iz Norveške. Takrat sem celo govoril, da nikoli več, a me je hitro zatem ponovno potegnilo, tako da na Norveško se še zagotovo vrnem.

Podobno sva oba rekla za Islandijo. Tudi to bova zagotovo še obiskala, vendar v drugačnem aranžmaju. Takrat se bova tja odpravila z letalom, najela spodobno vozilo s pogonom na vsa štiri kolesa in s šotorom na strehi ter tako poiskala najbolj skrite kotičke Islandije. Takšno potovanje z motorjem, dva na motorju, šotorjenje in ogromno opreme, je velik ekstrem in ga ne priporočam povprečnim motoristom, je pa zagotovo kljukica v najini knjigi spominov. Če se odpravite z motorjem na Islandijo, vam priporočam, da ste na motorju sami, da imate zgolj in samo nujno opremo in še tisto najmanj, kar se da, da imate izrazito terenske pnevmatike, te 80/20 ipd. ne pomagajo nič. Imejte dobro opremo in trpežen šotor. Odpravite se z nekaj znanja in predvsem izkušnjami z manj zahtevnih potovanj. Zagotovo naj ne bo obisk Islandije eno vaših prvih potovanj.

Sedaj pa povem še nekaj zanimivosti o Islandiji in zadevah, ki sva jih videla, ali so naju presenetile. 

1. Prva je to, da na Islandiji ni vlaka. Ja, res nimajo železniškega prometa. 
2. Na Islandiji tudi ni gozdov. Nekje sem bral, da so nekoč bili gozdovi, a so Vikingi skozi zgodovino ves les porabili za gradnjo ladij. Nimam pojma, če to resnično drži, je pa povsem možno. Ker ni gozdov, je velikokrat močan veter, ko je na prostem težko najti zavetje.
3. Vreme se spremeni vsakih nekaj minut. To je res, čeprav midva na srečo nisva izkusila posebej slabega vremena. Tudi izrazitega vetra ne. Sva imela srečo. Sicer pa je vreme na otoku zelo lokalne narave. Če je nekje slabo, je lahko malo v drugi smeri povsem lepo. Zato velja biti fleksibilen z načrti in jih prilagajati glede na trenutno situacijo z vremenom.
4. Med poletno sezono ne pričakujte, da boste našli prenočišče, sploh pa ne za normalno ceno. Če potujete po otoku v poletni sezoni, obvezno računajte na šotor ali lastno organizacijo nočitev. Islandija je zelo redko poseljena in kjer ni ljudi, zagotovo ni turističnih namestitev.
5. Na turističnih krajih pričakujte gnečo. Priporočam, da se tja odpravite zgodaj zjutraj, ali pozno zvečer. V poletnem času je praktično ves čas svetlo, tako da ni težko izbrati ugodne ure obiska atrakcije.
6. Pokrajina se spremeni za vsakim ovinkom. Ja, to je res in dejansko se večkrat zgodi, da stojiš vsakih nekaj minut in fotografiraš ali občuduješ nov čudež ali nekaj nenavadnega. Nekajurni izlet se lahko spremeni v celodnevnega. To je skoraj pravilo. Če Google pravi nekaj ur, prištej dodaten čas. Sploh če je vreme nepredvidljivo, kar je praktično zmeraj. Določene lokacije tako presenetijo, da ostaneš veliko dlje kot je bil prvotni načrt.
   Midva sva videla Islandijo kot zelo raznoliko. Na severu je zelo podobna Aljaski. Male vasi, tipične severnjaške hiše in vozila na steroidih. Vasi so pretežno ribiške s pristanišči. Westfjords so fjordi in hribi. V bistvu precej podobno Norveški. Ceste zavijejo v vsak fjord in vožnja je precej dolgotrajna, ampak okolica je čudovita. Tukaj je tudi najmanj ljudi. Na Westfjords gredo na počitnice tudi Islandci.
   Območje Reykjavika je najbolj gosto naseljeno, kjer prebiva večina prebivalstva Islandije. Mesto je zelo urejeno, zelo ameriško v smislu, da je vse predimenzionirano. Ceste so večpasovne, prometa pa tako malo, da sta v uporabi en ali dva pasova. Povsem predimenzionirano. Reykjaviški polotok je izredno vulkansko aktiven. Veliko je stare strjene lave poraščene z mahom. Na vseh koncih se kadi iz zemlje zaradi geotermalnih vrelcev. Na tem polotoku je tudi mesto Grindavik, kjer se sedaj dogajajo izbruhi in vse kaže, da bo mesto enkrat v bližnji prihodnosti izbrisano.
   Jug je pretežno ravninski in ledeniški. Na jugu sva obiskala ledeno deželo kot sva jo poimenovala. Videla sva plavajoče ledene gore, ki so se lomile od največjega ledenika v Evropi. Bilo je čudovito.
   Vzhodni del je prav tako fjordast, a ne tako lep kot Westfjords.
   Najboljši del pa je notranjost otoka – Highlands, ki ponuja najlepšo pokrajino, a je hkrati najtežje dostopen. Večina cest v notranjost je makadamskih, veliko je prečenj rečnih strug, mostov ni, ceste so pokrite z vulkanskim peskom, skalovjem in še čem. V notranjost zmorejo le najresnejši terenci. Večino opozorilnih tabel ob cesti ima SUV prekrižane, haha. Na nekaterih cestah je celo oznaka 4×4 XL. Midva sva videla del notranjosti, a sva se za to precej namučila. Vozila sva na meji najinih zmožnosti in zmožnosti pnevmatik ter vozila. Tudi sreča je bila na najini strani, ker sva vse uspešno oddelala. Te naravne lepote zahtevajo svoj vložek.
   Otok se bohoti z zelo intenzivnimi barvami, od zelene, rjave, do črne, vmes je tudi rdeča kamnina, ali neskončna sivina. Ni, da ni.
7. Islandcev je tako malo, da imajo na državnem nivoju aplikacijo za preverjanje sorodstvenih vezi. Tako se »parčkajo« preverjeno.
8. Na Islandiji smrdi in voda ima čuden okus. Tega nama ni noben povedal, da ima voda dejansko neprijeten okus in vonj. Voda je zelo mehka in popolnoma neklorirana. Takšne vode mi nismo vajeni. Ko se tuširaš, imaš na koncu sluzast občutek, ker je voda tako mehka. Jaz sem se te vode proti koncu že navadil in sem jo z veseljem pil, Jasmina pa nikakor. Povsod kjer se kadi iz zemlje, smrdi po vonju žvepla in drugih plinov. Ta vonj kar nekako spremlja celo Islandijo. Včasih je bolj izrazit, včasih pa manj. Ostane ti v nosu, oblačilih in še kje.
9. V trgovini ne moreš kupiti ustekleničene vode. Vsa voda na otoku je pitna in nima je smisla polniti v steklenice ali plastenke. Imajo pa zato neskončno izbiro gaziranih pijač vseh vrst.
10. Kurjava. Kljub temu, da je hladno/mrzlo vse leto, hiše nimajo dimnikov. Iz nobene hiše se ne vali dim, kot je to pri nas. Večina otoka se greje z geotermalno vodo ali elektriko. Obojega imajo v izobilju, lesa pa nimajo, zato ni potrebe po dimnikih.
11. Mostovi na cestah so enosmerni, tudi na glavnih. Večina mostov na otoku je enosmernih in veliko celo lesenih. Že na daleč zagledaš opozorilno utripajočo luč, ki opozarja na zožanje.
12. Z izjemo glavne ceste okoli otoka, cesta 1, so v veliki večini ceste makadamske. Seveda so asfaltirane tudi ceste okoli večjih naselij in mest, a statistično je na otoku zgolj 30% cest asfaltiranih.
13. Kopanje v vsaki vasi. Skoraj ni vasi, ki ne bi imela bazena. Če ni bazena, so pa naravni geotermalni bazeni. Kdor se želi kopati, to lahko počne vsak dan v drugem kraju.
14. Živali. Veliko je ovac. Še danes ne znava povedati, zakaj so vedno tri ovce skupaj. Pri nas je vedno čreda, tam pa skupine po tri. Veliko je konjev. Na Islandiji preživi samo ena pasma in to je islandska. Islandija ima eno avtohtono žival in to je polarna lisica. Ta naj bi v ledeni dobi prišla po ledu in kasneje tam ostala in naselila otok. Tudi midva sva jo en dan videla, vendar ni bila bela, kot bi pričakoval, ampak temna. Bral sem, da spreminja barvo dlake glede na letni čas. Poleti niso bele.
15. Blage zime. Glede na to kako visoko geografsko leži Islandija imajo zelo mile zime. Temperatura ne pade veliko pod nič, a tudi poletja redko presegajo 15°C. Temperaturno območje je precej ozko. Značilno je, da je več padavin na jugu otoka, zato je tudi ledenik na južnem delu, ne na severnem.
16. Otok je vulkanskega nastanka in je geološko precej mlad. Še vedno je vulkansko aktiven. Po diagonali otoka poteka tektonska prelomnica med severnoameriško in evropsko tektonsko ploščo. Plošči se razmikata nekaj centimetrov na leto. Razpoko je moč videti, se po njej sprehoditi in celo potapljati v delu, kjer je zalita z vodo.
17. Jezik. Islandščine ne razumeš prav nič, ker ničemur ni podobna. Prav vsi pa govorijo zelo lepo angleško, veliko je tujcev.
18. Denar. Lokalna valuta je islandska krona – ISK. Standard je veliko višji kot pri nas, zato je bolj ali manj vse veliko dražje. Kakšnih kosil in večerij si ni za privoščiti, mogoče zgolj izjemoma. Cene solat na menijih v Reykjaviku so okoli 90 €, a la carte meniji so večinoma tri mestne vrednosti. Veliko ugodnejša je hrana v njihovih vse splošnih bistrojih/trgovinah ob cesti.
19. Telefonija. Kljub temu, da Islandija ni uradna članica EU, veljajo pogoji omrežij EU. Kjer je signal, je večinoma 5G, kjer ni žive duše, tudi signala ni.
20. Poletni in zimski čas. Islandci ne premikajo ure.

Zapišem še nekaj statistike o najinem potovanju:

Najina pot je trajala skupno 23 dni. Od tega sva bila 4 dni na trajektu in 14 dni na Islandiji. Ostalo sva bila v tranzitu do trajekta ali od trajekta. Skupaj sva prevozila 8.000 kilometrov od tega 4.500 po Islandiji. Islandijo sva dobro prečesala, če je cesta 1, ki vodi po obsegu otoka in ga obkroži dolga 1.300 km. Midva sva jih naredila krepko več kot 3x toliko. Celoten izlet naju je stal 6.900 €, če ne štejeva opreme, ki sva jo potrebovala za ta izlet. Oprema nama je seveda ostala in je uporabna tudi za druga potovanja. Pot sva prevozila brez slehernega padca, čeprav kdaj ni manjkalo prav veliko. Tudi motorja nisva prevrnila.

Kot sem zapisal že prej, na Islandijo se bova še vrnila …

1. Matija. pravi:

   8. julija, 2024 ob 16:22

   Lepo sta to obdelala in strnila v motozapisu.
   Želim vama še velilo prijetnih raziskovanj našega planeta.
   Lp Matija

   Odgovori
   • Matej pravi:

     8. julija, 2024 ob 19:31

     Hvala. lp

     Odgovori
2. Islandija 15 – Ledena dežela - Moto Zapisi pravi:

   8. julija, 2024 ob 19:33

   […] Naslednjič opišem dirko proti Sloveniji in navedem statistiko potovanja. […]

   Odgovori