Islandija 12 – Najbolj zahodna točka Evrope

Spala sva kot dojenčka, zavita v puhasto spalno vrečo pri samo 2°C. Res je bilo prijetno, tako da sva poležala kar nekaj čez deveto zjutraj. Nato sva se lotila vsak svojega dela. Jaz sem počasi začel pospravljati notranjost šotora in zlagati opremo, Jasmina pa je pričela s pripravo zajtrka in svoje jutranje kave. Voljo nama je vlivalo čudovito sončno jutro in čarobna meglica, ki je sedela na okoliških gorah. Bilo je zelo prijetno, a še vedno zelo sveže, saj je bila temperatura zgolj 9°C. Potrebovala sva eno uro, da sva se pripravila na pot, ki sva jo nadaljevala po cesti, ki obkroža Westfjords. Takratni cilj je bila najbolj zahodna točka Evrope in najzahodnejši objekt, ki stoji na klifu.

Najprej sva se usmerila nazaj po cesti, ki sva jo prevozila dan prej in se v kraju Isafjordur usmerila proti zahodu. Cesta je bila večji del makadamska, pokrajina pa slikovita in hribovita s fjordi. Razen lepe pokrajine ni bilo kaj videti. Krajev in naselij je zelo malo in ljudi praktično ne srečaš, razen popotnike, turiste ob kakšnem slapu, ki se spušča s hribov v fjord. Enega sva srečala tik ob cesti 60. Gre za zelo poznan slap Dynjandi, ki je na vrhu zelo širok in pada čez vrh goratega platoja. Pod njim je še več manjših slapov preden pride voda do dna fjorda in se izlije v morje. Pod slapovi je veliko parkirišče, kjer sva parkirala in se odpravila v klanec proti slapu. Glede na to, da sva bila toplo oblečena v motoristični opremi, nisva imela prave volje, da se sprehodiva prav do vrha. Bliže kot sva bila slapu, bolj sva videla, kako je mogočen. Prišla sva nekje do pol poti in se nato zadovoljila z videnim ter se obrnila nazaj v dolino.

Pot sva nadaljevala po cesti 60, ki naju je popeljala okoli slapu in na plato, kjer sva prečkala reko, ki kasneje tvori ta veličasten slap. Cesta je bila lepa makadamska, vendar so naju ponovno zmotili odseki, kjer so cesto pripravljali na asfaltiranje. Lovila sva ravnotežje medtem ko sva slalomirala med drobljenim kamenjem. Prispela sva do križišča s cesto 63, kjer sva ponovno zavila proti zahodu. Vijugala sva med fjordi in opazovala naravo. Res je pusto in neposeljeno. Tukaj tudi osamljenih kmetij ni več. Zavila sva na cesto 612 na zadnji fjord proti zahodu. Kilometer ali dva po tej cesti sva na obali zagledala nasedlo ladjo BA 64. To je najstarejša železna ladja na Islandiji, ki je bila zgrajena leta 1912. Tukaj je nasedla leta 1981 in so jo pustili kot turistično atrakcijo. Meni je bilo videti kot da so jo nastavili, ker je bila kar precej od roba morja. Videti je bilo, da so ji pomagali priti tako daleč na kopno in jo pustili postavljeno lepo pokončno. Ne vem.

Naslednjih 40 km sva nadaljevala po prašni makadamski cesti ob robu fjorda, ko sva naposled prišla do konca otoka in ceste. Prispela sva na klif, ki definira zahodno obalo in na klifu stoji najbolj zahodni objekt Evrope. Mislim, da je svetilnik in še en objekt, ki je bil prazen. Uspelo nama je. Zadovoljna sva se sprehodila po robu klifa in na vso moč zrla v globino, da bi zagledala ptiče, ki gnezdijo v skalah. Iskala sva mormone (Puffine). To je ptič z barvnim kljunom, ki je ikona Islandije, saj večji del svetovne populacije gnezdi na otoku. Z izjemo gnezdenja živijo celo življenje na morju. Za njih je značilno, da par ostane skupaj za celo življenje. Opazovala sva strme pečine, a razen več vrst galebov, drugih vrst nisva videla. Puffina nikjer. Videla sva rove v zemlji, ki jih kopljejo, saj gnezdijo tudi pod zemljo. Klif se je nadaljeval več kilometrov in se rahlo vzpenjal, vendar sva po pol ure sprehoda obrila in se vrnila na izhodišče. Tukaj sva srečala tudi eno slovensko družino. Prepoznali so naju po slovenski tablici na motorju, ko sva jih prehitevala po prašni cesti do sem. Bili so v najetem avtomobilu, tako da jih midva nisva mogla prepoznati, ko smo se srečali. Spregovorili smo par besed in se odpravili vsak v svojo smer. Niso mogli verjeti, da sva prišla celo pot iz Slovenije, haha.

Vrnila sva se po isti cesti 612. Malo pred koncem sva zavila desno na cesto 614, ki naju je pripeljala na ogromno rdečo plažo. Plaža ima takšno ime zaradi neskončne rdeče mivke. Res je bilo lepo, kot bi bil nekje na eksotični destinaciji v toplih krajih. Pomagalo je tudi dejstvo, da je bil lep sončen dan. Na tej plaži sva imela možnost kampiranja, vendar je bilo prezgodaj, da bi se ustavila. Če sva želela slediti planu, sva morala naprej. Na kratko sva se sprehodila po plaži in se ponovno vrnila nazaj na pot.

Pot sva nadaljevala po cesti 62 ter nato 60 po južni strani Westfjorda. Ponovno sva vijugala iz fjorda v fjord in pridno nabirala kilometre, ki jih ta dan kar ni bilo konec. Veliko je bilo makadama in to naju je še bolj utrujalo. Ob poti sva naletela na geotermalni bazen, ki je bil v skali nekaj metrov od gladine morja. Razgled kopalcev je bil idiličen. V večernem soncu so se namakali v topli vodi in pri tem gledali v morje in na otočke v njem. Razen ogromno mrčesa, ki ga je bilo v zraku, je bilo videti vrhunsko.

Cilj za nočitev je bil kamp v kraju Reykholar. Kraj je zelo majhen z zgolj nekaj hišami in seveda bazenom. Kamp je bil celo slabši kot vsi doslej, kontejner s tuši in sanitarijami ter travnik. Res bi potrebovali kakšne inštrukcije ali izobraževanje v kampih, ki smo jih vajeni pri nas. Bazen se je zapiral ob 21h, midva pa sva tja prišla ob 20h. Kopanje ni imelo smisla, ker sva morala pripraviti šotor in večerjo. Ponovno sva poprijela vsak za svoje delo in kmalu je bila pripravljena tako večerja kot prostor za spanje. Ta dan sicer ni bil nekaj posebnega, a sva vseeno dosegla najbolj zahodno točko Evrope in obvozila Westfjorde, ob tem pa še videla velik del ostale okolice in narave. Utrujena sva se odpravila spat, a pred tem naredila še načrt za naslednji dan.

Naslednjič pa znameniti Sword bridge.

1. Islandija 11 – Westfjords in vrnitev v šotor - Moto Zapisi pravi:

   4. februarja, 2024 ob 18:42

   […] Naslednjič nadaljevanje do najbolj zahodne točke Evrope. […]

   Odgovori