Islandija 15 – Ledena dežela

Zjutraj sva se zbudila z velikim zagonom, saj sva vedela, da naju tisti dan čaka srečanje z ledeniki. Nisva si mogla natančno predstavljati, a vedela sva, da bo nekaj posebnega. Pospravila sva šotor in si naredila zajtrk. Kmalu sva bila pripravljena, da zapustiva kamp. Najin kolega motorist iz Nemčije, ki je potoval prav tako z BMW GS, je kamp zapustil že pred nama. Spoznali smo se večer prej in  debatirali, kje sva bila midva, kje je bil on in kam gremo naprej. Vsi smo se premikali proti trajektu, ki nas je čakal čez dva dni v kraju Seydisfjordur na vzhodu. Tja se nas je pomikalo kar nekaj turistov, ki sva jih videvala med potjo.

Nadaljevala sva po cesti 1 proti vzhodu. Najina prva postaja je bil kanjon Fjaðrárgljúfur, star približno dva milijona let. Odcepila sva se levo na cesto 206 in po nekaj kilometrih pripeljala na parkirišče. Pot do kanjona je vodila rahlo v klanec. Po dobrih 10 minutah hoje sva prišla do prve razgledne točke. Kanjon je res nekaj posebnega. Okolica je bila živo zelene barve, ki je pričarala izredno lep kontrast s skalnimi pečinami kanjona in bistre reke, ki je tekla po dnu. Sprehajalna pot je vodila naprej, a sva se odločila, da ne nadaljujeva, ampak okolico posnameva z dronom. Posnetki so čudoviti.
Odpravila sva se nazaj do motorja in se ponovno lotila ceste 1. Bolj ko sva se peljala proti vzhodu, bliže sva bila največjemu ledeniku v Evropi. V daljavi sva videla prva ustja ledenika, ki prekriva 10% Islandije. Ob cesti sva zagledala enostavno dostopen krak ledenika, zato sva se ustavila in sprehodila do roba ledenika. Na koncu ledenika so bile ogromne gmote ledu, ki so se obarvale z naloženim prodom in kamninami, ki so jih prinesle med polzenjem v dolino. Barve niso bile posebej atraktivne, saj je bilo vse bolj ali manj rjavo. Kljub temu je bil prizor mogočen, sploh v razmerju s človekom. Po nekaj fotografijah sva nadaljevala proti vzhodu.

Peljala sva mimo številnih krakov ledenika, ki so polzeli v dolino. Ob posebej neverjetnih prizorih sva se ustavila in naredila kratek postanek ter čudovite fotografije z ledenikom v ozadju.
Vztrajno sva se približevala vrhuncu tistega dne, laguni Jökulsárlón. Po 200 km sva zapeljala čez most in levo na parkirišče. Kar naju je pričakalo, je bilo neverjetno. Z velikimi očmi sva zrla v ledeniško laguno, ki je bila polna plavajočih ledenih gora. Med ledom so plavali tjulnji. Na hitro sva poiskala parkirno mesto in se opremila s snemalnimi pripomočki ter odšla bliže vodi. Vse skupaj je bilo res čarobno lepo in takoj sva laguno preimenovala v ledeno deželo Frozen. Vse je bilo v belo modrih barvah. Sprehodila sva se gor in dol ob robu vode in kar nisva mogla odmakniti pogleda od čudeža, ki sva ga videla. To je bil vsekakor vrhunec, po tistem, ko sva nekaj dni prej videla aktiven vulkan. Bilo je popolno nasprotje in pravi pojem Islandije kot dežele ognja in ledu. Videla sva, da ponujajo vožnje z amfibijskim vozilom po laguni. Takoj sva kupila vozovnico in počakala na vožnjo, ki je bila čez dobro uro. Niti slučajno nama ni bilo težko počakati, ko pa je bila okolica tako izredno lepa. Ob občudovanju blagih premikov ledenih gmot, ki so se pomikale v ožino, ki laguno povezuje z morjem, sva opazila gospo, ki se je odločila okopati v ledeno mrzli vodi. To ji je tudi uspelo in to dvakrat. Voda v laguni ima v povprečju od 1-5 °C in je pol sladka in pol slana, ker se meša z morjem.
Po uri čakanja sva se vkrcala na amfibijo, ki naju je najprej po kopnem zapeljala do vode in nato smo zapluli v laguno. Vozili smo se med ledenimi gorami, a se jim nismo preveč približali, saj je nad vodno gladino samo 10% ledu. Videli smo tudi ledeno goro, ki se je ravnokar obračala v vodi. Pri prevračanju je naredila kar spodobne valove. Ko smo se pomaknili v osredje lagune, je vodička ujela kos ledu in povedala nekaj zanimivosti o sami laguni in ledeniku. Povedala je, da je led, ki se pomika po laguni star približno 600 let. Pred približno 100 leti se je laguna povezala z morjem in od takrat se led topi hitreje, ker je voda delno slana. Ocenjujejo, da se ledenik topi en meter na dan in da ga po 85 letih več ne bo v tej laguni. Led ima sicer veliko večjo gostoto od ledu v hladilniku npr. zato se topi 3x počasneje. Bolj je moder, večja je gostota. Črne plasti v ledu so izbruhi ognjenikov. Vsaka linija je en izbruh. Povedala je tudi, da v laguni živi 200 tjulnjev, ki se skrivajo pred plenilci. Orke in kiti namreč ne morejo v laguno zaradi plitvine, ki jo povezuje z morjem. Led se v laguni zamenja cca. vsake tri mesece. Preden smo odpluli nazaj na kopno, nam je podala kos ledu, da smo se z njim fotografirali.

Ob izlivu lagune v morje se na morsko obalo odlagajo kosi ledu, ki so videti kot diamanti. Plaža je popolnoma črna in odloženi kosi ledu so dejansko videti kot diamanti, zato je ime plaže Diamond beach. Midva si tega nisva šla pogledat, ker je bilo morje razburkano in že iz ceste sva videla, da na plaži ni odloženega ledu. Veliko ledu je na plaži v zimskem času.
Naredila sva še posnetek z dronom in se odpravila na pot, kjer sva po eni uri prispela v kamp v kraju Hofn. Kamp je bil preprost kot vsi do sedaj z izjemo tistega v kraju Vik. Našla sva parcelo, postavila šotor pri omarici z elektriko, da sva lahko polnila naprave. Jasmina je skuhala odlično večerjo, ki sva jo imela šele ob 21h. Res sva zamaknila ure v dnevu, haha.
Naslednji dan sva splanirala malo drugače kot vse ostale dni doslej. Bil je zadnji celi dan na Islandiji, zatem naju je čakala le še zadnja nočitev tik pred pristaniščem, kjer odpluje trajekt. Sklepala sva, da bomo v zadnjem kampu vsi želeli prenočiti, ker je trajekt zjutraj že pred deveto. Zato sva naredila načrt, da bova v kampu zgodaj popoldan, ko še ne bo popolnoma poln. S tem planom sva se odpravila spat.
Zjutraj sva se zbudila in se odpravila do 10 minut oddaljene vikinške vasice, ki je bila postavljena kot kulisa snemanja filma. Filma nikoli niso posneli, ostala pa je turistična atrakcija. Za vstop sva morala plačati, kar je bilo zelo redko. Priznam, da me ta umetna postavitev ni ravno očarala. Sprehodila sva se po notranjem dvorišču in naredila nekaj fotografij ter se vrnila na motor. Malo naprej je še ena znamenita in popolnoma črna plaža, ki pa si je nisva ogledala, čeprav je Jasmina predlagala. Nekako sem bil fokusiran v to, da moreva priti zgodaj v kamp in nisem zavil proti plaži. Kasneje mi je bilo žal, da nisva šla na to plažo. Morala bi obisk vasi zamenjati za sprehod po črni plaži, a sva naredila, kar sva. Edina tolažba mi je bila, da tudi vreme ni bilo kaj prida, bilo je megleno.

Peljala sva se naprej po cesti 1 in nadaljevala proti vzhodu. Cesta je spet vodila cikcak okoli fjordov. Večkrat sva morala ob eni strani proti celini in po drugi strani spet proti morju. Vzhodni del je tudi poln fjordov namreč. Nekje na pol poti se je popravilo tudi vreme in je postalo lepo sončno.
Postanek sva naredila v kraju Stöðvarfjörður, kjer je muzej zbirateljice kamnov (Petra’s Stone Collection). Muzej si je ogledala samo Jasmina, jaz pa sem počakal na klopci pred hišo. Povedala je, da je bilo zanimivo in res ogromno različnih dragih in poldragih kamnov.
Tik pred Seydisfjordurjem sva se ustavila še pri slapu Gufufoss, ki sva ga samo obvozila, ko sva prispela na Islandijo.
Spustila sva se še zadnjih 10 kilometrov in prišla do kampa ob 17h. Odločitev, da sva bila v kampu zgodnja, se je izkazala za še kako pravilno. Kamp je bil že 90 % zaseden in kasneje zelo hitro tudi poln. Avtomobili so še kar prihajali, vendar so ostajali ob cesti.

Postavila sva šotor, prvič med množico motoristov. Prav nenavadno, kako smo se vsi vozili po Islandiji, a se pri tem nismo srečevali. Naredila sva odlično potezo, ko je Jasmina videla napis na recepciji, da izvajajo zgodnje prijave za trajekt. Kar se da hitro sva se odpravila po potne liste in do hiške za check-in. Sprejeli so naju in nama predali ključ od sobe na ladji. Check-in sva izvedla še v zadnji minuti preden so zaprli. To sva odlično uredila in bila še bolj pripravljena za hitro vkrcanje naslednji dan.
Jasmina je sprejela odločitev, da bo kuhinja tisti dan zaprta, zato sva se sprehodila po majhnem pristaniškem mestecu in naletela na tovornjak s hitro prehrano. Takoj sva naročila fish&chips in ugotovila, da s tovornjakom upravljata dve Poljakinji. Poljakov je veliko na Islandiji in imajo pretežno stojnice s hitro prehrano in veliko izposojevalnic avtomobilov, ki jih oddajajo turistom. Tudi splošno sva imela občutek, da je veliko turističnih delavcev tujcev, ker je Islandcev premalo oz. delajo donosnejše stvari. Tako sklepava.
Mestece in hiše v Seydisfjordurju so zelo podobne Aljaski. Vse so lesene in živih barv, nekatere so preplastene s pločevino. Mestece je tipično pristaniško in ribiško. Sem prihaja veliko tovora iz celinske Evrope, zato je v mestu tudi nekaj kontejnerskih skladišč. Tudi najin trajekt je bil delno koriščen za prevoz tovora, saj najprej raztovorijo kontejnerje, šele nato izpustijo potnike in vozila.
Po »pojedini« sva se odpravila v kamp. Ura je bila 21h, ko je postalo zelo mrzlo, zato sva se odpravila v šotor in tople spalne vreče.
Naslednji dan sva zgodaj pospravila še moker šotor in zapustila kamp, ko sva se ob 8h postavila v vrsto za vkrcanje na trajekt. Trajekt je prispel točno ob uri, 8:40. Bil je četrtek. Plovba z ladjo je oba dneva potekala neverjetno mirno in bilo je prijetno, ker sploh nisva imela občutka, da sva ladji. Idealno, imela sva srečo. Spet sva preventivno jemala tablete proti slabosti, veliko spala in parkrat obiskala restavracijo. Tokrat smo na Ferske otoke prispeli ponoči, zato se s postankom nisva pustila motiti in sva ga gladko prespala.

Na Dansko smo prispeli v soboto ob 12:30h. Ko smo se izkrcali, je bila ura že 14h. Takoj sva se napotila proti Sloveniji. Čakalo naju je 1.750 kilometrov in delovni ponedeljek.

Naslednjič opišem dirko proti Sloveniji in navedem statistiko potovanja.

1. Islandija 14 – Kuhanje jajc, slapovi in Puffini - Moto Zapisi pravi:

   25. februarja, 2024 ob 21:18

   […] Naslednjič pa ledeniki in ledene gore – Frozen. […]

   Odgovori