Italija in Sicilija – 2015 – 2.del

7.dan: Etna – 98 km

Na Etno vodi veliko poti. Vsem, ki želijo na Etno, priporočam vhod z južne strani, od koder te lepa cesta pripelje na višino 2000 m. Tam sta na ogled dva kraterja, sedaj sta ugasla. Se pa se iz vrha Etne še vedno kadi. Najlepše se to vidi zjutraj, potem se začne spuščati megla in vrh je zavit v oblake. Etna je tudi najjužnejše italijansko smučišče. Gondolo poleti uporabljajo za prevoz turistov proti vrhu (na višino 2500 m), od tu naprej pa turiste vozijo še z džipi. Cene so kar visoke – prevoz z gondolo je 30€, gondola in džip pa 62€ na osebo. Pobočje je pokrito z lavino, na njej pa rastejo rumene rože. Lep pogled. Spust v dolino je potekal brez problemov. Na višini je bilo malo hladno, od 14 do 20°, vila se je megla, proti vrhu se ni nič videlo, v dolini pa je bilo sonce in vroče, spet čez 30°. Popoldne sva preživela na plaži.

8.dan: Fontachello di Mascali pod Etno – Pozzallo – 194 km

 Peljala sva se proti Cataniji. Vmes se splača ogledati Kiklopove stene v Acireale. Catanio sva obvozila in se ustavila v mestu Siracuse. Parkirala sva pri arheološkem parku, malo poslikala, za obisk pa se nisva odločila, ker je bilo prevroče za sprehajanje med kamenjem. Šla sva do nenavadne cerkve. Cela je iz betona, okrogla in se stožčasto dviga proti zvoniku. V notranjosti ima osrednji oltar in veliko stranskih v ložah. Malo pred koncem poti se je pooblačilo in začelo deževati, zato sva približno 1 uro vedrila v kraju Rosolini. Ko sva prišla v Pozzallo, je že sijalo sonce. Ljudje so se že kopali v morju. Šla sva po karte za trajekt na Malto, vendar jih nisva kupila, ker so bile predrage – 335€ za dve osebi in motor v eno smer. Tako sva Malto črtala iz najinega seznama. V bližini sva poiskala kamp (Camp di Vita Vere Marina di Modici – 33€). Leži na obali ob peščeni plaži. Posebnost tega kampa je, da ima vsaka parcela svoj sanitarni blok: WC, tuš, umivalnik, zunaj še korito za pranje posode in priključek za elektriko. Najprej sva šla na kopanje, potem pa ob obali v mesto v trgovino in na pico.

9.dan: Marina di Modica – Agrigento – San Leone – 222 km

Kamp sva zapustila okrog 9h. Pot do Agrigenta je potekala brez zapletov. Ugotovila sva, da je Sicilija kljub veliki vročini zelena. Gojijo oljke, oranže, limone, kivi in grozdje. Imajo dve vrsti vinogradov. Eni trsi so zelo visoki in na vrhu razvejani kot brajde. Na njih visi veliko grozdje – jedilno, tako kot ga kupimo na tržnici ali v trgovini. Pokriti so tudi z zaščito proti toči. Drugi vinogradi pa so klasični, taki kot pri nas. Na njih pridelujejo grozdje za vino. V Agrigento sva prispela okrog 13h in v bližnjem kraju San Leona sva našla dober kamp (Camping Internazionale Nettuno – 24,50€), ki leži tik ob morju in je veliko cenejši kot prejšnji. Ima tudi majhen market in restavracijo s hrano. Najprej sva postavila šotor, potem sva se šla kopat, nato pa skuhala kosilo. Okrog 16h sva šla v Dolino templjev (vstopnina 10€). V času grške kolonizacije je tukaj stalo 10 antičnih templjev. Midva sva si jih ogledala 5, od katerih je eden zelo lepo ohranjen, dva še kar, pri enem stoji še samo nekaj stebrov, peti pa je skoraj v celoti porušen. Sprehod med templji traja kar nekaj časa, saj je od prvega do zadnjega približno 2 km. Naslednji ogled so bile znamenite bele skale ob morju – Scala dei Turchi. Smerokazi te lepo pripeljejo do parkirišča, vendar je težko najti prostor še za motor, kaj šele za avto. Končno sva parkirala tik ob vhodu proti obali. Cesta je visoko nad obalo, vsaj 100 m in od tam je edini dostop. Po stopnicah se moraš spustiti do morja, potem še malo ob obali in odpre se ti prelep pogled na belo skalo, ki jo je izoblikovalo morje in dež. Čeprav je bila ura že skoraj sedem, je bilo še vedno vroče. Škoda, da nisva imela s seboj kopalk, da bi se skopala na drugačni plaži in še ohladila bi se. Sprehodila sva se po plaži, se povzpela na vrh bele skale, opazovala plavalce in skakalce v vodo. Vrnila sva se v kamp. Ker sva bila čisto preznojena, sva se najprej skopala v morju, se stuširala in potem v San Leone. Kraj ni nič posebnega. Ima široko plažo, ulico ob obali, mnogo stojnic in malo ljudi. Imajo pa dober sladoled. Iskala sva trgovino, pa je nisva našla. Končno sva našla vodo, pa nama je prodajalka povedala, da imajo v kraju le en supermarket, pa še ta je zdaj zaprt.

 10.dan: Agrigento – Palermo – 205 km

Odločila sva se, da zahodno obalo Sicilije izpustiva in se do Palerma odpraviva po notranjosti. Cesta je bila dobra, pokrajina pa zelo lepa in razgibana. Vsi hribi so obdelani. Videla sva tudi traktorje, ki so imeli namesto koles gosenice. Na njivah so bile pospravljene žitarice, zato so bile vse rjave (strnišča) in polne bal slame. Koruze ni videti nikjer. Verjetno zaradi vročine in suše. Vinogradi in nasadi oranž in oljk so namakani. Potem sva se odcepila od glavne ceste proti kraju Carleone. Cesta je bila v splošnem dobra. Vsi kraji, ki sva jih videla ob poti so bili na hribu, Carleone pa ne. Približala sva se mu z vrha in le bil pod nama. Ustavila sva se in se poslikala. Nadaljevala sva proti Palermu. Najprej sva se povzpela na hrib v kraj  Monreale, od koder je lep razgled na Palermo. VNa vrhu je cerkev z največjim pozlačenim mozaikom, vendar je sredi dneva za oglede zaprta in nisva čakala, da jo odprejo. Ogledala sva si jo samo od zunaj in se sprehodila skozi park in cerkveno dvorišče. Kamp sva našla približno 30 km iz Palerma v kraju Sferracavallo (Camping Degli Ulivi – 30€). Receptor je znal dobro angleško in nama je povedal kako prideva v mesto in kaj si naj ogledava. Dal nama je tudi skice na katerih je bilo vse označeno. Ker je bilo zelo vroče (35°), sva se mislila najprej skopati. Do morja naj bi bilo 400m, pa mislim, da je bilo malo več. Razočaranje. Obala ni bila primerna za kopanje. Bila je polna skal, votlin, spolzka, ostrih čeri. Ob morju je bila lepo urejena sprehajalna pot, vendar polna smeti in pasjih iztrebkov. Z avtobusom sva se odpeljala v mesto (več kot eno uro). V mestu sva si ogledala nekaj znamenitosti, ki so bile označene na karti, šla v trgovino, nato pa na večerjo v eno izmed mnogih restavracij. Ko sva se vračala, sva imela spet smolo. Na drugi avtobus (prestop) sva čakala več kot eno uro. V kamp sva se vrnila okrog 23. ure. Na srečo imajo v kampu »samopostrežno« restavracijo – pokrit prostor z mizami in stoli, na sredini pa dva avtomata, enega za tople in drugega za hladne napitke.

11.dan: Palermo – Rosarno – 317 km

Skozi Palermo sva se pripeljala brez problemov. Po severni strani otoka pelje avtocesta, ki sva jo zapustila pri kraju Cefalu. To je pravo, staro primorsko mesto pod skalo na majhnem rtu. Ima ozke ulice polne trgovinic. Na ulicah je pravi živ žav. Ima tudi lepo peščeno plažo in ob cesti polno restavracij. Najprej sva se sprehodila ob plaži, spila kavico in nato še po starem delu mesta. Kupila sva še nekaj spominkov in nadaljevala po avtocesti, ki je en sam tunel s kratkimi prekinitvami (viadukti). Okrog pol treh sva prispela v pristanišče, malo sva počakala, malo se prerinila, skupaj s še enim italijanskim parom z motorjem in ob 15h sva že bila na trajektu. Tokrat z drugim prevoznikom (Coronte &Tourists – 13€). Ta trajekt je veliko boljši, večji in hitrejši (okrog 15 minut). Nadaljevala sva po AC. Tudi tu je veliko tunelov. Čez približno pol ure vožnje je postalo vse črno in imela sva srečo. Ko sva postavila motor na bencinsko pod streho, se je ulilo. Deževalo je tako močno, da so tudi avtomobili prišli vedrit. V bifeju na bencinski sva se najedla, čakala več kot eno uro, pa še ni prenehalo. Je samo malo manj deževalo. Zato sva oblekla dežne kombinezone, poiskala najbližji kamp in nadaljevala. Ko sva prišla do kampa (Camp Mimosa Nicoteram blizu Rosarna – 36 €), ni več deževalo. Kamp je zelo lep, ima lepe parcele, odlično plažo, bazen, animatorje, pijačo dobrodošlice, igrišče za otroke, restavracijo in mini market, samo na recepciji je starejša ženska, ki zna samo italijansko in nič drugega. Na sploh ljudje zelo slabo govorijo druge jezike, ampak ta je bila nekaj posebnega. Morala je poklicati eno deklico, ki je prevajala, na koncu pa je prišel še big boss (star skoraj 80 let), ki nama je pokazal kje lahko postaviva šotor. Postopek prijave je potekal vsaj pol ure, Postavila sva šotor, šla na pijačo, se skopala v morju, večerja in spanje. Zaradi popoldanskega dežja se je malo ohladilo, tako da sva prvič ponoči zlezla v spalke in se zjutraj nisva prebudila vsa premočena.

12.dan: Rosarno – Bari – 459 km

Zjutraj sva hitro prišla na modro cesto. Vožnja je bila prijetna, ker je bila nedelja in ni bilo tovornjakov. Ko sva prišla na obalno cesto proti Tarantu, se je promet malo povečal. Pokrajina je nižinska in zelo zelena: oljke, oranže, breskve,  kivi, grozdje, pa tudi že koruza. Najin cilj je bil Alberobello. Cesta iz smeri Taranta je slaba, vmes naju je dobil tudi dež. Pod drevesom sva si oblekla dežne kombinezone, ki sva jih lahko hitro slekla. Vozila sva se med kmetijami. Vsaka je imela kamnito ograjo, velika železna vrata za vhod in kmečko poslopje. Pasle so se črede krav, konjev ali oslov, zelo malo je bilo ovc. Hiše so bile posebne, bele s stožčasto sivo streho. V kraju Alberobello je bilo pravo naselje takih hiš. Eno sva si ogledala tudi od znotraj. Površina je majhna, brez vmesnih sten. Ne vem, če so kdaj bile. Imela je dva spalna prostora, dnevni prostor s kuhinjo z odprtim ognjiščem. V kuhinji je bila lestev na podstrešje, kjer so hranili olje, vino. Takšne so bile nekoč kmečke hiše. Zdaj je kot muzej v katerem prodajajo tudi domače likerje. Po okusu je bil najboljši melonin, kupila pa sva kaktusovega, ker je nekaj posebnega. Iz Alberobella sva se po drugi strani spustila v Bari, kjer je veliko boljša cesta. V bližini Barija sva našla kamp (Camping Campofredo Giovinazzo – 23€). Plaža je bila slaba, kamnita, z ostrimi spolzkimi skalami, vendar se je dalo najti pot v vodo, da sva se skopala. Kamp je velik, ima samo ene sanitarije v središču. Nekateri se s kolesom vozijo na wc. Imajo pa trgovino z zmernimi cenami. Zjutraj bodo imeli tudi sveži kruh, tako da je za zajtrk poskrbljeno.  Skuhala sva si večerjo, potem pa šla peš v mesto. Je kar značilen primorski s kamnitimi ulicami in osrednjim trgom, na katerem se pripravljajo na neki koncert. Na trgu se je zbralo veliko ljudi, kljub temu so restavracije okoli glavnega trga napol prazne, tiste malo oddaljene ali pa ob obali, pa so čisto prazne.. Malo sva še posedela, potem pa se vrnila v kamp.

13.dan: Bari – Ancona – 494 km

Za ta dan sva načrtovala malo daljšo pot, saj nisva planirala nobenih ogledov. Peljala sva se po AC mimo Pescare in Ancone in se ustavila v kraju 30 km iz Ancone proti Riminiju. Pot je potekala brez problemov. Ustavila sva se na vsakih 100 km, da sva se napila vode (temperatura je bila od 30 d0 32°). Pokrajina je bila razgibana, predvsem pa kmetijska. Kamp sva našla čisto ob morju (Camp Cesano – 2×32€-za dve noči). Plaža je prodnata in mivkasta, videti je lepo. Receptorka je prijazna in zna tudi nekaj angleško. Tudi tokrat sva imela srečo z vremenom. Ko sva postavila šotor in vse skupaj pospravila, se je stemnilo, začelo grmeti in deževati. Slišalo se je streljanje proti toči. Vedrila sva v restavraciji v kampu. Ko je nehalo deževati, sva šla v nakupni center (1 km od kampa). Nakupila sva vse potrebno za danes in jutri. Ko sva se vrnila, sva si k šotoru prinesla še mizo in dva stola in si privoščila večerjo kot dva »velika«: pečen piščanec s krompirjem, paradižnik, paprika, čebula. Za sladico še dve breskvi, zraven pa buteljko njihovega vina.

14.dan: Cesano

Dan za počivanje. Odločila sva se, da si zadnji dan v Italiji privoščiva počitek. Ostala sva v istem kampu, se kopala, sončila, poležavala na plaži. Dopoldan nas je enkrat pretiralo s plaže, vendar ni začelo deževati in smo se vrnili. Sredi dneva je bilo na plaži prevroče. Zato sva šla do šotora, si skuhala kosilo in potem po 16h šla ponovno na plažo. Zvečer še malo v mesto in lepo preživet dan je bil pri koncu.

15.dan: Cesano – Portorož – 461 km

Še zadnjič sva pospravila šotor in se napotila proti domu. Proti Riminiju sva se napotila po obalni cesti, pa ni šlo. Stala sva pri vsakem semaforju, na cesti je bila taka gužva, da se skoraj ni dalo prehitevati, zato sva ob prvi priložnosti zavila na AC. V Riminiju sva zapustila AC in se po obalni cesti peljala mimo Ravenne do Benetk, kjer sva šla ponovno na AC do Trsta. Od tam sva šla v Portorož na obisk k sinu. Tam sva bila že ob 15.30 uri. Ker je bil Matej še v službi, sva se preoblekla in šla na plažo. Zvečer smo šli skupaj na večerjo in na kratki izlet v Piran.

16.dan: Portorož – Ptuj – 250 km

Po zajtrku sva se pol desetih odpeljala in bila okrog 12h že doma.

Zaključek:

V 16. dneh sva naredila okoli 4600km in porabila okrog 2000€. Bilo je lepo potovanje, vendar prevroče. Vsem, ki želijo na podobno potovanje, svetujem, da gredo na pot junija ali septembra.