7. januarja 2024 | Avtor: | Na poti

Islandija 9 – F208 in Landmannalaugar

Ker je bil prejšnji dan precej naporen, sva jutro raztegnila v cel dopoldan. Tudi vreme nama ni bilo naklonjeno in je ves čas grozilo z dežjem, še svetlobe ni bilo prave.
Odločena sva bila, da ponovno kreneva v notranjost otoka in odkrijeva nova brezpotja. Po cesti 26 in F26 sva se odpravila do začetka zelo znane in v vsakem vodiču priporočene ceste F208. Kar lep čas sva se v popolni samoti vozila po lepi asfaltirani cesti, ki je vijugala med oddaljenimi griči. Pokrajina se je več krat popolnoma spremenila in nazadnje postala peščeno črna. Vse je bilo črno, tako zemlja, kakor tudi nebo. Vmes je tudi kdaj rahlo porosilo, vendar nič resnega. Vreme se je spreminjalo vsakih pet minut ali vsakih nekaj kilometrov. Čez nekaj časa sva črni pesek zamenjala za črno rjave skale strjene lave. Naposled sva dočakala konec asfalta in začela se je cesta F208. Pripeljala sva se iz severne strani, ker tukaj ni prečenj rek. Cesta F208 vodi proti jugu, kjer se priključi cesti 1. Iz južne smeri v notranjost je po tej cesti veliko prečenj bolj ali manj globokih rek. Vodostaj je močno odvisen od dežja in padavin. Nisva si upala privoščiti tako velikega izziva, zato sva se ceste lotila iz severne strani, a je ta svojo zahtevnost začela kazati že kar takoj na začetku, ko je bila posejana z velikimi luknjami in skalami, ki so bodle iz tal. Na začetku je bila tudi zelo vijugasta. Tukaj so vozili samo še resnejši terenci in kakšni turisti, ki so bistveno presegali zmožnosti najetih vozil.

Veliko časa sva premagovala skale in ovinke ter poskakovala sem ter tja. Vsake toliko je udarilo v ščit pod motorjem in dalo vedeti, da je potrebna zbranost in pozornost. Mislila sva, da je že ta del zahteven, dokler nisva prišla do črnega vulkanskega peska. Pesek je bil globok in bilo je kot bi vozila na neskončni peščeni plaži, ali bolje rečeno v črni puščavi. Tukaj mi je bilo popolnoma jasno, da imava na motorju povsem neprimerne gume. Z vso težo sva rila in se pogrezala v pesek ter orala globoko brazdo. Takrat bi pomaga samo lahek motor, sam na motorju, dobra kros guma in hitrost, da te dvigne iz peska. Nič od tega nisva imela oz. izpolnila. Bila sva dva na težkem motorju, z napačno gumo in brez znanja, da bi lahko peljala z večjo hitrostjo. Odločila sva se, da bova tisti dan zagotovo padla. Dogovorila sva se samo, da se peljeva dovolj počasi, da se pri padcu ne poškodujeva midva, ali motor. To je bil najin dogovor za tisti dan. Vozila sva vsaj dve uri med 25 in 35 km/h ter se lovila po pesku. Še najbolj me je jezilo, da so se avti povsem lahkotno vozili mimo in to z veliko večjo hitrostjo od naju.
Nekje sredi poti sva skrenila levo iz slabe ceste na še slabšo, kjer naju je za srednje dolgim vzponom čakal velik krater z jezerom. Vzpon sva premagala dokaj lahkotno, čeprav so pod hribom avtomobili čakali, da pride prvi na vrh in šele nato je štartal naslednji.

Prispela sva na rob kraterja z jezerom. Posnela sva nekaj fotografij in se vprašala, kaj je najin naslednji cilj. Nisva vedela točno kaj naju čaka naprej, bila sva na raziskovanju. Pot sva nadaljevala v premetavanju po pesku in občudovanju čudovite pokrajine, ki je bila okoli naju. Kamorkoli sva pogledala je bilo kaj videti. Kraterji, jezera, z mahom porasla tla, ostanki stare lave in še kaj sva videla. Zares je Islandija zanimiva šele na tako odročnih mestih v notranjosti, imenovani Highlands.
Zapeljala sva čez nek naključen prevoj, ki je bil pred nama in se spustila v dolino, ko sva se ustavila zraven še dveh avtomobilov. Na tisti točki sva bila že zelo oddaljena od civilizacije in tudi ura je bila že krepko v popoldan, zato sem začel razmišljati o obračanju in povratku. Že ko sva krenila na pot sva vedela, da pot ne bo krožna in da se bova morala vrniti po isti poti. Verjetno me je ravno zato še toliko bolj skrbelo, ker sva že nekaj ur vozila po polžje in čakala padec. Parkirana sva se peš odpravila na ogledno pot, ki je vodila okrog hriba. Ko sva prišla na drugo stran, sva zagledala strmo pot, ki je bila vklesana v strmino in se vzpenjala na vrh hriba. Nadaljeval sem sam, ker je bilo prestrmo za Jasmino in motoristične škornje. Zadihan sem prispel na vrh še enega kraterja. Pogled se mi je odprl na širšo okolico, kjer pa nisem videl drugega kot druge kraterje in polja strjene lave. Nekje v daljavi sem zagledal ravnino, kjer se je vila reka z več strugami. Po strmini sem se spustil do Jasmine, kjer sva sprejela odločitev, da še malo nadaljujeva po isti cesti. Vedela sva, da mora biti nekje pisana pokrajina z geotermalnimi vrelci ipd. In res je bila, po zgolj nekaj kilometrih, ravno na ravnini, ki sem jo videl iz vrha kraterja.

Pripeljala sva do parkirišča, kjer se večina popotnikov ustavi, ker sledi srednje globoko prečenje reke. Ustavila sva se tudi midva in parkirala. Prispela sva v Landmannalaugar. Nekaj časa sva gledala vozila, ki so prečila reko, med njimi tudi avtobus. Jasmini je bilo zelo všeč, ni se mogla nagledati vozil, ki vozijo čez vodo. Čez ozko brv sva se peš odpravila naprej. Kar nisva se mogla načuditi številu ljudi, ki jih je bilo tukaj. Cel dan nikjer nikogar, tukaj pa toliko ljudi. Na desni pod skalami sva videla naravni geotermalni bazen, kjer se je kopalo vsaj 30 ljudi (temperatura vode od 20 – 45°C), malo naprej pa kamp, kjer je bila postavljena mala množica šotorov. V osrednjem delu je nekaj objektov in večje sanitarije za kamp. Razgledala sva se in prebrala nekaj označevalnih tabel, ko sva ugotovila več zanimivih dejstev. Ugotovila sva, da do Landmannalaugar-ja vozi redna avtobusna linija iz Reykjavika, da se tukaj začne več dnevna pohodna pot čez lepote Islandije ter da prevoz ter kamp koristi veliko pohodnikov, ki se z avtobusom in nahrbtniki pripeljejo na to izhodiščno točko in se odpravijo na pot.
Pokrajina je bila res čudovita. Ravnina z reko z mnogo manjšimi strugami, močvirnata tla z lesenimi potkami dvignjenimi od tal, okrog pa hribi mavričastih barv in polja strjene lave. Res neverjetno kako je lahko narava lepa in raznolika. Sklepam, da je žveplo in plini, ki uhajajo iz tal razlog za tako zanimive barve. Kaj hitro sva spoznala, da bi lahko zgolj v tem kampu ostala vsaj nekaj dni in se vsak dan sprehodila v drugo smer ter peš raziskovala fantastično okolico. Ampak nič od tega nisva mogla narediti, ker sva bila le na popoldanskem izletu iz oddaljenega Reykjavika, kjer sva stanovala. Sprehodila sva se, kolikor sva se lahko in se povzpela na prvi hrib, da si ogledava dolino in da bolje vidiva sosednje hribe. Zapodila sva se v začetek pohodne poti Laugavegur, kjer sva prebrala, da je pot dolga 55 km in peš traja okvirno štiri dni.

Razgledi iz hriba so bili odlični, ampak spet nisem bil pripravljen. Bil sem brez drona in fotoaparata, da bi lahko naredil vrhunske posnetke. Moral sem se znajti s telefonom, saj je bilo do motorja vsaj pol ure hoje, če bi želel leteti z dronom ali zajeti okolico s fotoaparatom. Škoda.
Ura je bila 18., ko sva se odpravila nazaj na pot, ki sva jo s težka premagovala do tja. Stisnila sva zobe in se po dobri uri srečala z asfaltom. Juhu, nisva padla, sva se tolažila in po svoje proslavljala. Večkrat je malo manjkalo, ko sva se lovila po črnem pesku. Čakalo naju je še več kot dve uri do Reykjavika. Na poti sva se ustavila na večerji, ki je bil kar hotdog ob cesti nekje pred Reykjavikom. Cel dan nisva pojedla nič smiselnega in tako pozno tudi več nisva imela prave želje.

Zaključila sva še en odličen dan v notranjosti Islandije. Prave lepote otoka resnično vidiš šele na takšni poti in z veliko mero truda in napora, lahko rečem tudi tveganja. Bilo je vredno. Islandija res zahteva določen vložek, da ti pokaže prave čare in svojo lepoto. Žal nama je bilo, da sva šla na pot tako pozno, da nisva imela dovolj časa v Landmannalaugarju, ampak zavedala sva se, da so omejitve na takšnem potovanju ter da si ne moreš naložiti več kot zmoreš.

Naslednjič pa polotok Reykjesnes in ogled delujočega vulkana. Noro!

  1. […] Naslednjič še en izlet v notranjost, ki je bil še zahtevnejši. […]

Komentiraj