Islandija 10 – Dolga pot do vulkana

Zbudila sva se v lep svetel dan in vse je kazalo, da se bo naredilo sonce. Hkrati nama je bilo že jasno, da zgolj iz trenutnega vremena ne moreva napovedati celega dneva. Načrt je bil ogled jugozahodnega dela otoka v smeri letališča v Keflaviku. Nekako sva imela namen obkrožiti polotok Reykjanes. Pripravljen, a takrat še nedorečen načrt sva imela tudi, da si ogledava delujoč vulkan. Pot do vulkana je zelo dolga in nisva vedela, če bo izvedljiva, a sva kljub temu pripravila vso potrebno opremo za pot. Spakirala sva pohodne čevlje in oblačila ter vzela nahrbtnik, da bova pripravljena, če se kasneje odločiva in izvedeva ogled.
Iz Reykjavika do glavnega letališča v Keflaviku vodi široka večpasovna cesta. Vožnja traja slabo uro. Zanimivo je, da je cesta skoraj v celotni dolžini ogrevana z geotermalno vodo, ki jo je tam v izobilju. Tla so namreč zelo vulkansko in termalno aktivna. Izvedela sva, da so ogrevani tudi nekateri pločniki in ceste v Reykjaviku. V snežnih razmerah to zahteva manj pluženja ali celo nič.
V Keflaviku sva zavila desno in končala na samem rtu celine v kraju Gardur. Tam je svetilnik (pravzaprav dva) in majhen kamp. Drugega ni videti, zato sva nadaljevala ob morju proti jugu polotoka.
Po dobre pol ure vožnje sva prišla do zanimivosti in sicer do prelomnice tektonskih plošč severne Amerike in Evrazije. Čez dobrih 20 metrov široko razpoko je narejen most, kjer se lahko sprehodiš iz Amerike v Evropo in nazaj, haha. V razpoki je črn vulkanski pesek prav tak kot nama je pretekla dva dneva delal preglavice na poti. Tokrat sva se sprehajala peš in ni bilo težav. Na turistični tabli je zapisano, da se tektonski plošči razmakneta nekaj centimetrov letno. Hm, sedaj pa mi naj en pove kdo raztegne most za enako dolžino? Vse sva fotografirala in dokumentirala, če bova še kdaj tam, da bova naredila primerjavo ter izmerila. Nato sva nadaljevala naprej.

Naslednje sva prispela v mesto Grindavik, ki je v neposredni bližini termalnega kopališča Blue Lagoon. V mestu sva se ustavila v trgovini, kjer sva nakupila nekaj hrane za večerjo in prigrizke za čez dan. Naredila sva tudi kratek postanek in malico.
Sedaj ko pišem ta zapis je Grindavik že vsem znan po dogodkih v decembru, ko so mesto in okolico tresli potresi, tudi več sto na dan. Mesto so evakuirali zaradi širokih razpok, ki so nastale v zemlji in presekale cesto prav na mestu, kjer sva bila parkirana pred trgovino. 18. decembra se je le zgodil izbruh vulkana, ko se je naredila daljša razpoka, ki je v nekaj naslednjih dneh izlila toliko lave kot zadnji trije izbruhi skupaj, ki so se zgodili od leta 2021, vsako leto eden. Po treh dneh je ugasnil, a kot pravijo še ni rekel zadnje :). Poslušal sem vulkanologe, ki pravijo, da so bili v zadnjih 4000 letih trije cikli izbruhov na Islandiji in da vsak cikel traja približno 300 let. Nov cikel naj bi se začel z izbruhom leta 2021. Če je tako, nas čaka naslednjih 300 let izbruhov. Prav danes, ko objavljam ta zapis, se je zjutraj zgodil nov izbruh, ki je v neposredni bližini Grindavika. Veliko bliže kot je bil 18. decembra in kaže, da bo žal zagotovo dosegel vsaj nekaj hiš in infrastrukture.

Vrnimo se nazaj na najino pot … Usmerila sva se do vhoda v Blue Lagoon in se sprehodila po okolici. Pred vhodom v kompleks je nekaj turkizno modrih bazenov, ki so značilni za te terme. Ko sem roko namočil v bazen, voda sploh ni bila topla. Očitno je zunaj en slepi konec, kjer voda več ni primerne temperature za kopanje. Videla sva, kako ljudje vstopajo in izstopajo iz kompleksa, avtobusi in taksiji pa so vozili nove in nove obiskovalce. To je res turističen kraj in želja vsakega, ki prispe na Islandijo. Tudi midva sva imela željo in okviren plan, da se bi kopala, a ko sva videla, da je vse zasedeno in da je najcenejša vstopnica 200 in več eurov, sva načrt spremenila. Načrt sva spremenila že nekaj dni prej, ko sva obisk želela rezervirati na spletu tako, da pred vhodom več nisva imela dvoma, ali se greva kopat, ali ne.
Najina naslednja postaja je bilo parkirišče na izhodiščni točki za ogled takrat aktivnega vulkana Litli Hrutur. Vulkan je izbruhnil pet dni pred najinim odhodom na Islandijo in sicer 10. julija. Aktiven vulkan je nekaj zelo posebnega in nimajo ga vsi možnosti videti. Verjamem, da je pritegnil pozornost veliko geologov in ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Tudi na trajektu je bilo nekaj takih, ko sva iz dolgčasa poslušala pogovore sosedov.

Pripeljala sva se do prve izhodiščne točke in parkirišča, kjer sem preveril sveža navodila islandskih vulkanologov in civilne zaščite, ki nadzoruje območje. Prav tiste dni je bilo v okolici vulkana veliko požarov, ki so zahtevali gasilske intervencije. To je pomenilo, da so bila vsa ostala izhodišča, ki so bliže vulkana, zaprta zaradi ognja in strupenih plinov.
Ker je bila to edina odprta izhodiščna točka, nama ni preostalo drugega kot da se spopadeva z najdaljšo potjo, ki vodi do vulkana. Pot je bila na zemljevidih označena kot hkrati najdaljša in najzahtevnejša. V bistvu je bila to pot do vulkanov, ki so izbruhnili 2021 in 2022. Gre namreč za vulkansko verigo, ki od leta 2021 tvori izbruhe v smeri severa. Ko sva si ogledala turistično karto z označeno potjo, sva ugotovila, da pot do aktivnega izbruha sploh ni vrisana, torej nisva vedela, če pot vodi do tja, kamor sva želela ali je samo stara pot do prejšnjih izbruhov.
Jasmina je bila pobudnica, da se spopadeva s potjo in vidiva, kam naju pripelje. Preoblekla sva se v pohodna oblačila, obula pohodne čevlje in odrinila na pot. Pripravljena sva se bila tudi obrniti, zato sva si rekla, da vidiva do kje prideva. Na pot se seveda nisva odpravila edina, bilo je kar veliko isto mislečih, ki so se usmerili na uhojeno pot.
Ura je bila 14., ko sva krenila iz parkirišča. Pot je nekaj časa vodila ob vznožju prvega hriba in je nato zavila strmo v klanec. Nadaljevala se je vijugasto po pobočju, ko sva premagovala terasasto uhojeno pot. Bilo je zelo strmo, drseče in krušljivo. Še dobro, da sva imela prave in primerne pohodne čevlje za takšno pot.

Na vrhu hriba sva bila prvič presenečena in šokirana. Zagledala sva skoraj neskončno polje črne lave, ki se je izlila 2021. Razgled je bil resnično nekaj posebnega. Čista črnina, ki se je kot ledenik vila po pobočju v dolino. Povsod ob poti so bile opozorilne table, da je hoja po sveži črni lavi nevarna, ker nikoli ne veš, kako debela je skorja in ali je pod njo še reka tekoče lave. Verjetno vse to drži, ker sva na delih videla dim, ki se je kadil iz suhe črne kamnine. Seveda tega ljudje nismo dosledno upoštevali, ker nas je vsa ta neverjetnost in nenavadnost terena premamila in smo iz gole radovednosti počeli tudi nespametne stvari. Z vsem občudovanjem sva nadaljevala pot po grebenu in shojeni poti, ki se je vila pred nama. Pokrajina je bila tako čudovita, da se sploh nisva zavedala razdalje, ki sva jo prehodila in časa, ki je mineval. Dejstvo, da je bilo mrzlo in vetrovno, sva opazila samo občasno, ko je res zapihalo.
Kmalu sva prišla do prvega kraterja iz leta 2021. Strjena lava okrog ustja ni bila povsem črne barve, ampak je bila raznobarvna. Sklepam, da je to posledica vseh plinov in različnih struktur, ki uhajajo iz delujočega vulkana. Deli so bili skoraj mavričasti, a v odtenkih žveplenih depozitov.
Ko sva se končno začela zavedati razdalje in časa, ki sva ga porabila, sva bila že tako daleč, da več nisva razmišljala o tem, da bi se vrnila, ampak sva vztrajno nadaljevala pot, dokler sva jo videla. Vsak ovinek za hribom sva si rekla, samo do tja še greva. Ko sva prišla za ovinek, se je pojavila nova ravnina in ovinek ali hrib v daljavi. Greva še do tja in nato vidiva … Tako sva naredila večkrat (kdor se spomni Smrkcev, ve, kako so oni hodili. Bilo je točno tako).
Kar naenkrat sva daleč v daljavi zagledala dim. Ko je zapihal veter v najino smer, sva začutila toploto, čeprav sva bila še kilometre proč. Pot je postajala vse manj shojena in na delih zelo kamnita, komaj prehodna. Kot bi hodila po potoku sva skakala iz kamna na kamen. Hodila sva že tri ure, ko sva naletela na goreč mah, ki je tlel in širil ogenj po ravnini. Gorenje mahu je dišalo, kot bi pekel kostanj.

Vedela sva, da sva zelo blizu, a nisva vedela, kaj pričakovati. Kar naenkrat se nama je za naslednjim hribom odprl pogled na ognjenik. Zvok in pogled je bil neverjeten. Obstala sva odprtih ust in takoj pozabila na vso pot, ki sva jo morala prehoditi. Bilo je kot bi narisal. Bila sva na hribu in v dolino strmela v ognjenik ter polje sveže lave, ki je tekla po terenu. Lava je bučala iz ustja vulkana in brizgala na vse strani ter pri tem tvorila nov teren, ki je nastajal pred najinimi očmi. Našla sva si prostor na pobočju in obsedela v razgledu. Ker sva bila zelo blizu dogajanju, je bilo toplo kot bi sedela pred kaminom. Nekaj časa sva bila popolnoma tiho in uživala v videnem, šele kasneje sva drug drugemu začela opisovati čudež, ki sva ga gledala. Kdor še ni videl delujočega vulkana, ne more razumeti zvoka in vročine, ki je nastajal. Seveda sva snemala in fotografirala do onemoglosti. To smo počeli vsi tam.
Ker je pihal precej močan veter, sem kar nekaj časa okleval glede letanja z dronom, a ko sem videl, da je bilo kar nekaj dronov v zraku, sem se odločil, da poletim tudi jaz. V zraku je bilo tudi nekaj helikopterjev in športnih letal, ki so preletavali območje ter vozili turiste na oglede vulkana. Oni so leteli višje kot mi z droni.
Ko sem se odločil poleteti, sem videl, da vzlet in veter med letom sploh ni bil težava. Težave so se začele drugje. Ko sem letel nad območjem lave, je temperatura precej narasla in nisem upal prenizko, ali preblizu. Letel sem bolj na široko in okoli in pri tem vseeno zajel čudovite posnetke. Ko sem se po nekaj minutah odločil pristati, pa so se začele nove težave. Dron sem spustil predse, da bi pristal v roko, a je bil dron v boju z vetrom tako nemiren, da ga ni bilo mogoče prijeti. V zraku je trzal sem in tja ter lovil ravnotežje. V enem trenutku sem ga želel prijeti, a sem ga samo udaril, da je pri tem skoraj strmoglavil. Na mojo srečo je bilo pobočje dovolj strmo, da je imel pri strmoglavljenju dovolj prostora in časa, da se je ulovil. Spoznal sem, da na pobočju ne bom mogel pristati, zato sem se sprehodil iz pobočja na ravnino in v rahlo zavetrje. Seveda mi je pri tem že vse piskalo, ker je zmanjkovalo baterije, a sem ga na ravnini dovolj umiril, da sem ga v enem trenutku prijel in obrnil na glavo, da je ugasnil. Uspelo je, a ta let me je skoraj stal drona in posnetkov. Tako blizu izgube drona še nisem bil. Naučil sem se, da v vetru ni problem vzleteti in leteti, problem je pristati. Ko sem dron pospravil, sem se ponovno vrnil k dogajanju okrog vulkana in dalje občudoval to čudo narave. Pri vulkanu sva bila debelo uro, ko sva se začela spraševati, koliko poti naju čaka, da se vrneva nazaj do parkirišča, kjer sva pustila motor. Ura je bila že krepko čez 18., ko sva se odločila, da zapustiva ta čudoviti kraj. Oba sva se težko poslovila od vulkana. Bila sva že za ovinkom, ko se nama je skril in nisva mogla kaj, da se nisva vrnila in še enkrat pogledala. Stala sva kakšnih 15 minut, ko sva se le odločila, da greva na pot.

Čakala naju je identična pot nazaj, a pogledi so bili kljub temu drugačni, ker sva gledala v drugo smer. Ponovno sva šla mimo dveh kraterjev, ki sta izbruhnila leta 2022 in 2021. Trije zadnji izbruhi so namreč v liniji in ta zadnji je najdlje oddaljen od parkirišča. Spet sva gledala črna polja lave in mavričaste barve usedlin in plinov, ki so prišli na površje. Pot nazaj je minevala hitreje, ker sva bila pod močnimi vtisi videnega. Kar nekako sva hodila s tempom, kljub utrujenosti v nogah. Ključno je bilo, da sva imela dobro obutev za premagovanje tega ostrega in neizprosnega vulkanskega kamenja. Kamenje je sveže in ni erodirano od vremenskih vplivov, zato je ostro in zelo zahtevno za obutev. Jaz sem svoje čevlje praktično uničil na tem enem pohodu.
Po dveh urah hoje sva iz grebena zagledala parkirišče v daljavi. Kmalu zatem sva videla usmerjevalno tablo in napis 2,6 kilometra. Zadnji del poti se je neverjetno vlekel in bila sva že precej utrujena. Kar predstavljala sva si, kako bova naslednji dan ležala v stanovanju z bolečinami v nogah. Naslednji dan je bil namreč tehnični dan. Tako sva ga poimenovala, ker sva bila zadnji dan v stanovanju in sva imela v planu, da opereva vso umazano perilo, pospraviva po stanovanju in si še enkrat ogledava center mesta. A lepo po vrsti, čakal naju je še zadnji spust po strmih terasah. Dol je bilo dejansko težje hoditi kot pred urami v hrib. Drselo je kot le kaj. Sotrpini s slabšo obutvijo so kar nekajkrat drseli po riti. Ko sva premagala strmino, je sledil še samo en ovinek po ravnini okrog hriba in prispela sva na parkirišče. Pregledala sva statistične podatke in ugotovila, da sva vsega skupaj hodila dobrih sedem ur in pri tem naredila 32.000 korakov, kar je bilo več kot 20 kilometrov. Kar dober trening po takšnem terenu.

Preoblekla sva se v motoristična oblačila in pregledala posledice na pohodnih čevljih in oblačilih. Vulkanski prah in kamen je zelo neprijazen do vsega. Čevlji so bili videti precej iztrošeni in zdelani. Prašna pa sva bila do pasu. Vulkanski prah je tako fin, da se zaje v vsako poro na oblačilih.
Da sva zaključila krožno pot po polotoku, ki sva jo začela zjutraj, sva se odpravila naprej po cesti 427 in nato zavila levo na prečko proti Reykjaviku – cesta 42. Prečka se je izkazala za čudovito cesto, ki se vije po dolinah med vulkani, ki so področje oblikovali v zgodovini. Ta polotok velja namreč za zelo vulkansko dejavnega. Peljala sva se tudi mimo jezera in zatem prispela do glavne ceste, ki povezuje Reykjavik in Keflavik. Pozno zvečer sva se vrnila v stanovanje in se po toplem tušu, utrujena ter polna vtisov odpravila spat.

Sledil je tehnični dan.

1. Islandija 9 – F208 in Landmannalaugar - Moto Zapisi pravi:

   14. januarja, 2024 ob 17:34

   […] Naslednjič pa polotok Reykjesnes in ogled delujočega vulkana. Noro! […]

   Odgovori