Islandija 8 – Odpeljala sva se v Highlands – Kerlingarfjöll

Na pot sva se odpravila ob devetih zjutraj in slabo uro kasneje prispela v nacionalni park Thingvellir. Peljala sva se prav čez sredino parka. Ustavila sva se pri globoki brazdi, ki ločuje tektonski plošči. Tukaj se nekaj centimetrov na leto odmikata evropska in severnoameriška tektonska plošča. Brazda je globoka dobrih 10 metrov in na vsako stran obdana s skalami in velikimi balvani. Po dnu brazde je speljana tlakovana pot, kjer sva se sprehodila. V razpoko sva stopila na enem izmed koncev in se sprehodila proti dnu. Če bi šla še naprej, bi srečala veliko parkirišče in slap, ki se steka v del razpoke. Tja nisva šla, ker sva imela še veliko drugih načrtov za tisti dan. Nacionalni park se razteza po precej velikem področju in delno zajema tudi isto imenovano jezero. Tektonska prelomnica je delno zalita z jezerom. Ena glavnih turističnih atrakcij je potapljanje in snorklanje v tektonski razpoki. Jezero je zelo mrzlo in zato je voda kristalno čista. Turiste oblečejo v suhe potapljaške obleke in jih vodijo v potop. Za ta obisk se moreš vnaprej naročiti in temu nameniti kar nekaj časa. Midva sva to preskočila in nadaljevala po cesti 37 in nato 35 proti območju gejzirjev.

Ker cesta 35 pelje proti notranjosti otoka, sva začela srečevati razna terenska vozila na ogromnih kolesih in močno prilagojena razmeram. Ravno pri gejzirjih sva srečala avtobus-tovornjak s štirimi osmi in gumami visokimi skoraj kot Jasmina. Ko sva stopila bliže, sva videla, da imajo gume še železne žeblje za boljši oprijem. Ko sem primerjal Nemce, ki so se z nama izkrcali s trajekta z navadnimi avtodomi, in sedaj te avte, se nisem mogel drugega kot smejati. Sklepal sem, da se enako smejijo Islandci vsakič znova, ko vidijo s kakšnimi vozili se mi turisti izkrcamo iz trajekta. Oni imajo vozila na steroidih, mi pa z navadnimi avti in avtodomi.
Ko sva se načudila vozilom, sva se sprehodila med gejzirje. Gejzir, po katerem so gejzirji dobili ime, trenutno miruje in izbruhne izjemno redko. Ime mu je Geysir in tukaj je bil posnet oglas za riž Uncle Benz, ki se ga spomnim. Celotno območje je kot močvirje, ampak vroče vode. Povsod so znaki ne stopaj in opozorila, da je voda med 80 in 100°C. Res je bilo videti kar veliko kotanj, kjer je voda brbotala in vrela. Sredi celotnega območja je aktiven gejzir z imenom Strokkur, ki bruha vsakih 8-10 minut in naredi do 40 metrov visok stolp vode. Voda, ki bruhne iz gejzirja, je tako vroča, da je večino izpari še preden pade na tla. Ljudje smo stali precej blizu in smo začutili le nekaj kapljic, ko bi pričakoval, da nas bo povsem zmočilo. Stala sva pred kotanjo gejzirja in čakala, da izbruhne, da narediva dober posnetek. To smo počeli vsi, ki smo stali tam v krogu. Izbruh je zmeraj presenečenje in nič ga ne napove vnaprej. Z lahko ga zgrešiš in ga vidiš šele, ko pade na tla. Počakala sva nekaj izbruhov, nato sva se odpravila v bližnjo restavracijo in si privoščila manjše kosilo ter sladico.

Najina naslednja točka ogleda je bil slap Gullfoss. Posebnost tega slapu je, da po nekaj kaskadah voda pade v globoko kotanjo in za 90° spremeni smer in se oblikuje v reko po soteski. Iz te soteske se ob padcu vode dviga visok prš vode, ki tvori meglice in mavrice v lepem vremenu. Ta ista meglica oz. prš naju je dodobra namočil, ko sva želela pridi do kaskad. Seveda za naju to ni bil problem, saj sva bila v motorističnih oblačilih. Slap je lep in zanimiv.
Pot sva nadaljevala po cesti F35 v notranjost. Tukaj se je začel makadam in luknje na cesti. Ker sva bila brez vse prtljage, sva lahko vozila precej hitro, tudi čez 100 km/h. Omejitev hitrosti je sicer na neasfaltiranih podlagah 80 km/h. Bolj ko sva se peljala v notranjost proti Highlands, nižja je bila najina hitrost vožnje. Po slabi uri vožnje sva iz makadamske ceste zavila še na bolj stransko cesto F347. Ob cesti je bila opozorilna tabla, kjer so bili prečrtani 4×4 in SUV, pisalo pa je 4×4 XL. Vedela sva, kaj to pomeni, saj sva nedolgo nazaj gledala takšna vozila in pred njimi stala odprtih ust. Od tukaj naprej se je najina potovalna hitrost precej zmanjšala. Na delih sva zmogla komaj 30. Cesta se je vila med hribi in se na delih tudi strmo vzpenjala ali spuščala. Počasi in vztrajno sva nabirala nadmorsko višino in naposled prispela do kampa v kanjonu. Imenoval se je Highland Base at Kerlingarfjöll. Imeli so gorske hiške s strmimi strehami in videti je bilo, da so zaključevali gradnjo hotela v lesenem stilu.
Seveda nisva zaključila tukaj, ampak sva se vzpela še višje in nadaljevala z vožnjo v neznano. Na delih je bilo že zelo naporno, ker sva bila dva na motorju, ki niti slučajno ni lahek. Tu sva tudi ugotovila, da te najine gume (TKC70) niso niti približno primerne za takšen teren. Tukaj bi morala imeti pravo enduro ali kros gumo. Vse ostalo je brez smisla, ker ni ne za teren in ne za asfalt. Vzpenjala sva se in nabirala višino. Začenjali so se oblaki in okoli naju sneg. Bila sva na višini 1.100 mnv. Tudi vreme je grozilo s temnimi oblaki in dežjem. Problem je začela delati ilovici podobna zemlja, ki je bila mokra in mastna. Nekajkrat sva na veliko zdrsnila in se za las ulovila, da sva ostala na dveh kolesih. Bilo je zelo mrzlo, nekaj stopinj nad 0. Pred nama se je naposled odprla čudovita pokrajina mavrično rumenih, zelenih in oker barv. Kerlingarfjöll je geotermalno področje, kjer je veliko vrelcev, povsod se kadi iz zemlje in barve so čudovite. Veliko je poti za sprehode med hribi in dolinami, po dolini se vije čista reka, ki vijuga med pobočji. Mešanica barv, od zelene trave, do belega snega tvori čudovito pokrajino. Prav nesrečna sva bila, da sva tako pozno v dnevu prispela na ta kraj. Bila sva daleč od civilizacije, čakala naju je težka in zahtevna pot nazaj, ura pa je bila že pozno popoldan oz. zvečer. Vedela sva, da je dolg dan, ampak ker sva bila visoko v hribih z nizko oblačnostjo in na tako odročnem kraju, sva vseeno imela skrbi, da bi se predolgo zadržala na kraju, daleč od civilizacije. Posnela sva nekaj fotografij, naredila let z dronom in se usmerila nazaj po isti poti.

Pot sva zmogla kljub temu, da naju je ulovil dež. Namesto, da bi naju opralo, naju je še bolj umazalo. Ko sva le prispela nazaj do slapu Gullfoss, sva se zasilno umila kar z vodo v lužah na parkirišču, preden sva si upala vstopiti v restavracijo, prodajalno s spominki in še kaj v enem. Ti njihovi vsesplošni objekti ob turističnih točkah. Izmerila sva, da sva prevozila več kot 140 kilometrov po makadamu in brezpotjih. Prijetno utrujena sva si naročila Fish&Chips in ugotovila, da so pri sosednji mizi Slovenci. Ob večerji smo si izmenjali nekaj vtisov in odpravila sva se naprej.
Ob poti proti Reykjaviku sva se ustavila še v enem geotermalnem kopališču Secret Lagoon, kjer so se ljudje na veliko kopali. Gospa na informacijah mi je povedala, da je voda med 38 in 40°C.  Vsa ta topla voda in energija prihaja iz tal.

Pozno zvečer sva se ustavila še pri kraterju Kerid, ki je zalit z vodo. Piše, da je iz 4.000 let pred našim štetjem. Pohodna pot je speljana ob robu kraterja in do jezera v globino. Ker sva bila utrujena od vseh dogodivščin v dnevu, se s tem kraterjem nisva posebej dolgo ukvarjala, čeprav sva morala plačati vstopnino. Naredila sva nekaj fotografij in se sprijaznila, da je to dovolj.

Vrhunec dneva je bil nedvomno Kerlingarfjöll in pot do tja ter nazaj. Ko bi le vedela, da bo tako lepo, bi si planirala več časa v dnevu za to lokacijo.

Naslednjič še en izlet v notranjost, ki je bil še zahtevnejši.

1. Islandija 7 – Peš po Reykjaviku - Moto Zapisi pravi:

   23. decembra, 2023 ob 17:24

   […] Sledi izlet v težje dostopno notranjost otoka. […]

   Odgovori