Pot na sever, 7.del – Lofotski otoki
Ko sem se zbudil, sem videl, da čez noč ni naložilo posnetka na Youtube, zato sem se oblekel in odpravil na recepcijo. Tam je načeloma hitrejši internet, ker si bližje dostopni točki. Medtem ko sem nalagal video, sem se spustil v globoke debate z domačinom, ki je del svojega življenja opravljal storitve prevozništva. Vsaj eno uro sva debatirala o Norveški, o razmerah na cesti, o vožnji tovornjaka v zimskih razmerah, o električnih avtomobilih, ki jih je kot pravi bencinski navdušenec gladko zavračal. Povedal je, da velja Tesla za statusni simbol. Takšni pogovori z lokalci so izredno zanimivi. Neverjetno je tudi, da veliko Norvežanov govori izredno lepo in tekoče angleško. Prav on je tisti, ki mi je razložil, zakaj imajo ceste temnejšo liso po sredini, namesto pod kolesnicami, kot je to značilno pri nas.
Med drugim sem na recepciji izvedel, da trajekt, ki sem ga nameraval uporabiti za pot iz konca Lofotskih otokov nazaj na celino, deluje samo na rezervacije. Nisem točno razumel, ali je vedno tako, ali samo sedaj zaradi korone. Omenjal je tudi omejeno število mest za motorje. Bistvo je, da moraš narediti spletno rezervacijo in plačilo, vendar za dan naprej. Moj prvotni plan je bil, da že danes zvečer prispem s trajektom na celino in prenočim v kraju Bodo. Plan sem spremenil in naredil sem rezervacijo za zjutraj naslednji dan. To je pomenilo, da sem imel za ogled otokov veliko časa ter da sem na otokih še enkrat prenočil.
Po zanimivem pogovoru in naloženem videu, sem spakiral stvari in se odpravil na pot. Naj povem, da sem se tukaj tudi uradno obrnil proti jugu in se začel vračati proti domu. Vrhunec današnjega dneva so bili Lofoti in še posebej mesto Henningsvær z znamenitim nogometnim igriščem na skali. To fotografijo srečaš v vsakem katalogu Lofotskih otokov ali Norveške. Cilj mi je bil torej posneti enako fotografijo, ki jo lahko v takšni perspektivi zajameš samo z dronom oz. iz zraka.
Pot me je vodila med vrhovi. Zanimivo je, da so Lofotski otoki zelo gorati, sestavljeni iz samih vrhov, zato je cesta speljana okrog vsakega vrha, ali skozi tunel, ali delno čez vrh. Tukaj je pokrajina ponovno popolnoma drugačna od ravninskega dela in polj, ki sem jih gledal zadnjih nekaj dni. Lofoti so znani tudi po prečudovitih plažah, ki kar vabijo s svojo belo peščeno podlago. Voda je turkizna in vse skupaj kar malo spominja na Havaje, a obstaja ena velika razlika, tukaj si v polarnem krogu in morje ni prav nič prijetno za kopanje.
Ustavil sem se na eni od plaž in se po pesku sprehodil do vode, da ocenim temperaturo. Rekel bi, da je približno 10 stopinj Celzija, nič več. Nedaleč naprej od mojega preverjanja temperature morja naletim na celo kolonijo deskarjev. Ja, dejansko. Deskarji so bili oblečeni v neopren in se množično spuščali po valovih, ki jih je prinašalo na obalo. Kasneje sem bral, da obstaja celo eno tekmovanje v smislu najsevernejšega deskarskega tekmovanja v polarnem krogu. To kar sem videl, je bil kamp, ki je imel organizirano deskarsko šolo. Kandidatov torej ni manjkalo, glede na to, da jih je bilo polno morje. Ponovno prizor s Havajev, deskarji v ospredju in gorovje v ozadju.
Vasi ob poti so zelo majhne, po nekaj hiš je vse skupaj, so pa vse hiše opremljene za ribištvo. Povsod je kakšna barka, ki čaka na izplutje in lov. Le nekaj mest na otokih je nekaj večjih. Ob cesti in v vaseh vidiš veliko lesenih ogrodij za sušenje rib. Sušijo trske, ki so dolge do slabega metra. Na koncu jih posušene poberejo in ločijo trup od glave. Vse skupaj ima zelo poseben in močan vonj. Očitno zaradi klime in temperatur ni muh, mrčesa in ostalega, zato se lepo sušijo na prostem. Sicer ne vem, kako galebe prepričajo, da te ribe niso za njih? Ko sem se peljal mimo, so na eni izmed »sušilnic« ravno pobirali posušene ribe. Ne vem tudi, ali to počnejo sezonsko, ali večkrat v letu.
Ker sem imel na voljo veliko časa, sem se ustavil dobesedno pri vsaki zanimivosti. Posnel sem kar nekaj fotografij. Vreme je bilo … da rečem brez dežja, da je bilo ravno poletno, ne morem trditi.
Nekje na pol poti prispem v mesto Henningsvær. Do mesta vodi ozka cesta z odstavnimi nišami za srečevanje. Vse ob cesti je polno šotorov, kar sem ob povratku ugotovil, da so plezalci. Očitno je tukaj polno balvanov in smeri za plezanje. Klima je verjetno zelo ugodna za plezanje, skale pa kolikor želiš. Sodeč po številu šotorov, bi rekel, da je tukaj mali raj za plezalce. Da sem se prebil do želenega cilja, nogometnega igrišča, sem moral zapeljati čez celotno mesto. Tudi tukaj je vse v znamenju ribolova.
Ko prispem na igrišče, najprej ugotovim, da je to igrišče z umetno travo. Takrat mi je bilo jasno, zakaj je na vsaki sliki zmeraj tako lepo zeleno. Kaj hitro, ko sem sestopil iz motorja in snel čelado, sem uvidel, da iz moje želene fotografije ne bo nič. Vreme se je namreč na hitro spremenilo in je začelo močno pihati. Sprehodil sem se po igrišču, našel nogometno žogo in zabil nekaj golov za našo ekipo 😊. Povzpel sem se proti svetilniku, ki je na rtu, a sem naletel na tablo, ki je označevala zasebno lastnino. Še vedno sem v mislih premleval, ali naj tvegam in poletim z dronom, ali ne. Bil sem že prepričan, da poletim in tvegam, a sem po ponovnem premisleku ocenil, da me bo prvi sunek vetra odnesel na odprto morje. Za ugodno perspektivo moraš kar visoko v zrak in vprašanje, kakšen veter je bil tam zgoraj. Žal je moralo za velikim ciljem obiska Pulpit rock skale v Preikestolenu, odpasti tudi fotografiranje znamenitega nogometnega igrišča v Henningsværu. Tukaj je pač narava mogočnejša in jo je potrebno spoštovati. V mestu sem počakal kakšno uro, a ne dejansko stanje, ne napoved vremena nista kazala na umiritev vetra.
Pot sem nadaljeval po otokih proti skrajnemu kraju z imenom Å. Ta kraj je zadnji dostopen po cesti, ki vodi po otokih. Zanimivo je, da je ime tega kraja zgolj ena črka, a ta ni prva kot pri nas a, ampak naj bi bila to zadnja črka norveške abecede. Tukaj razen nekaj muzejev ribištva ni kaj dosti za videti. Obrnil sem in se odpravil nazaj v kraj Reine, kjer sem nameraval prenočiti. Trajekt je v sosednjem kraju in je bilo od tukaj najbliže za jutranji odhod.
Tokrat sem predhodno premalo vedel o tem čudovitem kraju Reine in šele tam ugotovil, v kaj sem se spustil s svojo odločitvijo. Seveda je ta kraj prečudovit in je tudi ta na vseh letakih in oglasnih materialih za Lofotske otoke. Temu primerne so seveda tudi cene. Najprej sem prenočišče poskusil poiskati na bookingu, a brez pravega uspeha. Vse kar sem našel, je bila informacija, kam naj se sploh usmerim. Prišel sem na nekakšno recepcijo turistične agencije, ki je oddajala hiške ob vodi; ki so tokrat celo bile rdeče. Preveril sem ceno, ki se je začela pri 250 eurih na noč. Seveda mi ni bilo po godu in sem poskušal na vse načine najti boljšo ceno. Prijazna gospodična mi je povedala, da je to izrazito turističen kraj in da so cene visoke tudi za njihove razmere. Hkrati mi je pojasnila, da bi lahko našel kaj cenejšega v večjem mestu na otoku, ki pa je uro oddaljeno od tega kraja in trajekta, ki me je čakal naslednje jutro. Seveda to ni bila opcija in sem se na koncu pogodil za ceno 190 eurov na noč in se utaboril v rdeči hiški. Ta je bila sicer lepo opremljena, imela je celo talno gretje v kopalnici, ampak bi šlo tudi brez tega in z ugodnejšo ceno 😊.
Sprehodil sem se po kraju Reine, posnel veliko fotografij, si pripravil večerjo in užival v sončnem zahodu, ki ga tukaj ni. Sonce je bilo namreč še zmeraj na obzorju tudi ob polnoči.
Drona še vedno nisem mogel uporabiti, ker je pihal močan veter. Celo odhod trajekta naslednje jutro je bil ogrožen, ker vremenska napoved ni bila preveč ugodna. Ugotovil pa sem, da če bi imel čas se povzpeti na obrobne vrhove, bi imel čudovit pogled na zalivčke in mesto – tudi to je v vsakem katalogu in letaku.
Povem, da je bilo s trajektom vse ok. Beri naprej …
[…] Se nadaljuje … […]