Pot na sever, 6.del – Vstop v polarni krog

Glede na to, da sem se zvečer ustavil v dežju, praktično sem v nalivu iskal prenočišče, sem večji del noči razmišljal, kakšna uživancija bi bila vožnja po Norveški v lepem vremenu. Povsem zadovoljen bi bil z oblačnim in hladnim vremenom, da le ne dežuje ves čas. Dejansko sem se komaj začel usmerjati proti pravemu severu, zato je bila tukaj temperatura še znosna. Če sem malo vztrajal, sem lahko bil v kratkih hlačah in kratkih rokavih, seveda ko ni deževalo :). Noči pa so bile kar precej hladne. V tej moji kolibi sem spal v spalki, ker posteljnine ni, in bil sem pokrit z odejo, ki sem jo našel. Zgolj poletna spalna vreča je bila premalo.

Zbudil sem se v megleno in zelo turobno jutro. Pripravil sem si »klasičen« zajtrk, nutella in kruh. Kakšen keks in voda. Kave ne pijem, tako da tega jutranjega opravila nimam. Pospravil sem hiško, jo za silo počistil, navado imam, da zadevo zapustim vsaj takšno kot sem jo našel, ali boljšo. Oprtal sem motor, ga izvlekel iz klančine po mokri travi in nadaljeval pot.

Kot sem že povedal se je tukaj pričela zelo dolga in monotona pot. Držal sem se glavne ceste E6, ki vodi povsem do severa. Cesta vodi skozi manjša mesta, vasice in je večinoma ravninska. Tukaj so fjordi povsem drugačni. Videti so kot jezera oz. težko ločiš jezero od fjorda. Tukaj fjord ni tipična zajeda med strmimi gorami, ampak je bolj videti kot navaden zaliv.

Sledilo je 150 kilometrov izmenjujoče se vožnje med dežjem in meglico. Kar naenkrat se je zelo shladilo. Temperatura je bila na čase kar krepko pod 10 stopinj Celzija. Gibala se je med 7 in 9. Nekaj časa sem še vztrajal brez toplih oblačil in s poletnimi rokavicami, ker nisem želel takoj porabiti vseh adutov, saj nisem vedel, kaj me še čaka. Vztrajal sem, kolikor dolgo sem lahko, a sem na regijski meji v Nordland, pri znameniti tabli čez cesto, vseeno ustavil in si oblekel vsa podoblačila (termo sloje), zamenjal rokavice in naredil nekaj razgibalnih vaj, da sem se ogrel. Ko vsaj ne bi deževalo in bi bil zunanji sloj oblačil suh, da me ne bi hladilo. Ampak je, kakor je, moral sem se sprijazniti z vremenom in mu ne kljubovati. Od te točke dalje, sem imel kar nekaj dni oblečeno vse, kar sem imel motoristične opreme, tudi podoblačila sem imel zimska.

Pot sem nadaljeval, usmerjen na sever, a moram priznati, da je ta del Norveške najmanj zanimiv. Mogoče bi bilo zanimivejše, če bi se peljal po kakšnih stranskih cestah, ampak potem bi se proti severu premikal izredno počasi, saj že ko pripovedujem o glavni cesti na sever, je to magistrala z omejitvijo 80, še večkrat omejeno na 70. Tukaj se tudi po glavnih cestah potuje zelo počasi.

Ob tej priliki lahko še malo orišem vozni park na Norveškem. Nisem se mogel načuditi, koliko je tukaj električnih vozil. Seveda z naskokom prednjači Tesla, ki tudi tukaj velja za statusni simbol. Še največ je modela X, to je njihov SUV, sledi model S in nato model 3. Še ena anekdota, ki sem jo pred kratkim izvedel. Tesla ima še model Y. Elon Musk je želel paleto vozil s kraticami S 3 X Y in to je naredil :). No , nazaj k voznemu parku. Teslam sledi Audi e-tron. Tudi tega vidiš na nekaj minut. Nato sem videl modele, ki sploh nisem vedel, da obstajajo ali da so že v prodaji kot na primer: Mustang e-mach, Kia, Hyundai, tudi Audi e-tron GT. Videl sem tudi popolnoma električnega Passata. Če bi moral oceniti po občutku, koliko električnih vozil sem srečal na poti, bi rekel, da je vsaj 10 odstotkov avtomobilov popolnoma električnih. Električna vozila zelo enostavno prepoznaš, ker se registrska oznaka prične s črko E. Tujih vozil je tukaj izredno malo. Tu in tam še srečaš kakšnega Danca, Šveda ali Nemca. Drugače pa Tesla X povsem elegantno vleče največjo Adriino prikolico, ki jih je tukaj na tisoče.

Omenjal sem vrhunec dneva. To je bil prestop v polarni krog. Polarni krog je meja na Zemlji, kjer sonce vsaj en dan v letu ne vzide ali zaide.

Že ko sem doma pojasnjeval, kam grem letos na dopust, sem zmeraj odgovoril, da grem v polarni krog, šele v nadaljevanju sem pojasnil, da je destinacija Norveška. Torej to je bil res glavni cilj celotnega potovanja in nekako sem si ga vzel za osebni dosežek in željo ga osvojiti. Po dolgi vožnji sem končno prispel do točke polarnega kroga. Na Norveški ga obeležuje objekt, kjer prodajajo spominke in hrano. Nahaja se povsem na samem, tukaj je pokrajina že res redko poseljena. Od tukaj naprej pa še redkeje, razen nekaj skoncentriranih mest, je bore malo. Ustavil sem se na parkirišču, nakupil nekaj spominkov, se sprehodil po okolici in poletel z dronom, da sem naredil še video spomin. Vreme mi je naklonilo nekaj trenutkov, da sem lahko izpeljal vse našteto.

Tukaj sem nekako začutil olajšanje in veselje od napora in psihičnega pritiska zadnjih nekaj dni, ko sem razmišljal, ali obrniti, ali nadaljevati. Ni mi bilo žal, da sem nadaljeval, ko sem doživel to zadovoljstvo z doseženim glavnim ciljem. Od tukaj naprej sem bil v svojem želenem kraju, brez skrbi in z dobrim občutkom dosežka.

Seveda se tukaj nisem obrnil, ampak sem nadaljeval do naslednjega cilja, proti Lofotskim otokom. Dnevni plan je bil doseči polarni krog in si nekje po 50 kilometrih najti prenočišče. Takoj, ko sem krenil iz točke polarnega kroga je vreme pokazalo svojo moč. Pred mano se je pojavila takšna nevihta, da je bila v trenutku tema in zavesa dežja se je pomikala proti meni. Videti je bilo, kakor da vsi, ki so vozili proti meni, bežijo za življenje. Pred menoj ni bilo nikogar, pogledam v ogledalo, tudi ne in si rečem, pa dajmo. Bilo je skoraj tako, kot bi zajel sapo in se potopil v nevihto. Zanimivo je, da je bil to zadnji dan julija in da to ni bila poletna nevihta, ampak pozno jesenski mrzel dež, če to preslikam v naše okolje. Deževje tukaj na splošno ni nič kaj poletno. Temperatura je zatem padla na 8 stopinj Celzija in je tako ostala cel preostanek dneva.

Ker je bilo tako neprijetno vreme, se kar nekako nisem imel volje ustaviti in si iskati prenočišča. Vozil sem dalje in dalje, dokler mi ni zmanjkalo kopnega, v kraju Bognes. Prispel sem na konec ceste, kjer se je za nadaljevanje potrebno vkrcati na trajekt in se odločiti, ali nadaljevati v smeri proti severu po cesti E6, ali zaviti na Lofotske otoke.

Seveda sem se jaz že doma odločil za Lofote, ker za čisti sever, Nordkapp ni bilo dovolj časa. Moja najbližja točka je bila od Nordkappa oddaljena dobrih 700 kilometrov, kar bi pomenilo dodatna dva dni in pol vožnje, po isti cesti tja in nazaj. Ker je bilo že tukaj slabo vreme in samo nekaj stopinj nad ničlo, sem se ponovno vprašal, ali Lofoti, ali Nordkapp. Nordkapp je trofeja in spomenik na koncu rta. Če je slabo vreme, praktično nimaš kaj videti. Lofoti pa so vendarle čudoviti in je za videti in doživeti veliko več.

Še danes se mi zdi, da sem se pravilno odločil in pravilno načrtoval pot.

Vkrcal sem se na trajekt za Lofote. Ura je bila že pozna in postajal sem rahlo nestrpen, kako bo z iskanjem prenočišča na drugi strani. Glede na zemljevid, je bilo še nekaj kilometrov po Lofotih do prvega pravega prenočišča v moji smeri nadaljevanja. Prenočišče sem našel v kraju Gullesfjord. Najel sem hiško za 100 eurov s kopalnico in straniščem. Receptor mi je dal kar zajeten popust, ker sem prišel pozno v kamp. Alternativa je bila koliba za 90 eurov, brez sanitarij in vode.

Beri naprej …

1. Pot na sever, 5.del – Atlantic Ocean Road - Moto Zapisi pravi:

   12. februarja, 2022 ob 19:35

   […] Nadaljevanje … […]

   Odgovori