Pot na sever, 8.del – Vračanje z vrha Zemlje

Ob 6:30 sem se že odpravil do trajektne luke. Ker sem modro izbral nočitev, sem imel vsega štiri kilometre vožnje. V nasprotnem primeru bi se zbujal sredi noči za pravočasen premik do vkrcanja. Tudi zjutraj je bilo vetrovno in med 5 in 9 stopinj Celzija.

Vkrcanje na trajekt je potekalo brez posebnosti. Sledilo je ponovno vezanje in varovanje motorja. Do sedaj sem bil že zelo spreten in sem to izvedel brez večjih ugibanj. Kar je pri tem neprijetno, je to, da si v polni opremi v trupu trajekta, kjer je veliko prevroče in se potiš kot pri norcih.

Vožnja s trajektom je trajala dobre tri ure in jaz ves prepoten na krovu. Seveda ti trajekti niso tako kot pri naših južnih sosedih, kjer se poleti veselo sprehajaš po krovu in si ogleduješ okolico. Na teh trajektih si lepo poiščeš sedišče in se udobno namestiš. Imaš seveda optimiste, ki se ves čas sprehajajo med notranjimi prostori in zunanjo palubo. Če si pameten, se ne usedeš v bližini vrat 😊. Tudi jaz sem se v enem trenutku odločil sprehoditi po krmi trajekta. Ogledal sem si Lofote še iz morja, se od njih poslovil in jih okaral, da me niso ravno počastili s pretirano lepim vremenom. Večino izkušnje je pokvaril veter, ki mi ni dovolil letenja z dronom.

Morje je bilo sicer precej razburkano, a pretiranega zibanja ni bilo čutiti. Ko smo se približevali celini, smo izvajali zelo zanimive manevre okrog neštetih otočkov. Da pripelješ do celine, moreš biti res pravi mojster. Teh otočkov je nerealno veliko. Večina jih je nizkih, neposeljenih in golih. Vse skupaj je videti kot ogromni Kornati. V določenih trenutkih smo bili popolnoma ustavljeni in smo se vrteli okrog svoje osi, se usmerili in ponovno krenili. Sem pa s tem trajektom zaključil s trajekti za nekaj dni. Naslednji je bil v planu šele iz Danske v Nemčijo.

Prispel sem v kraj Bodo. Sledila je intenzivna vožnja po celini proti jugu. Kaj kmalu sem pristal na točki polarnega kroga. Tukaj sem se pohecal, da je iz severa bistveno bliže kot je to bilo iz juga, od koder sem potoval vsaj teden dni. Sem pa bil zelo vesel, da sem tukaj na poti na sever lahko letel z dronom, ker tokrat ne bi bilo mogoče. Bilo je 8 stopinj in pihal je veliko premočan veter.

Ugotovil sem, da je ena pozitivna plat dežja pri nizkih temperaturah- vsaj vroče ti ni, ko si oblečen za dež 😊. Nadaljevanje poti me je pripeljalo do dirkališča Arctic Circle Raceway. To je le nekaj kilometrov južneje od polarnega kroga. Bila je nedelja in v boksih je bilo polno motorjev. Prispel sem ravno v času, ko je bila pavza in čas kosila. Če bi si želel ogledati kakšne vožnje, bi moral počakati slabo uro, zato sem se zgolj malo sprehodil, se povzpel na tribuno in se nato poslovil od dirkališča in nadaljeval pot. Zanimivo pa je da, so imeli v eni od garaž količke, ki jih postavijo v zimi in sklepam, da testirajo zimske gume. Bilo je še polno druge opreme, ki je nakazovala, da je bilo moje sklepanje verjetno pravilno.

Pot nazaj je bila precej nezanimiva. To je spet isti ravninski del, s polji, ki me je vodil na sever. Ista cesta, ki pelje sever – jug, cesta E6. Vreme mi je pokazalo vse opcije. Od dežja, do sonca. Vsake toliko sem se ustavil ob kakšni deroči reki, kakšnem dolgem fjordu, ampak zgolj redne pavze na poti.

Današnji cilj je bil prispeti v Trondheim. Tam sem našel namestitev v hotelu, ker zvečer nisem imel volje iskati namestitve v kampu. Skupaj s trajektom sem prevozil 800 kilometrov.

Naslednje jutro je sledila vožnja proti Oslu. Tokrat me je pa prvič zares zeblo. Sicer je bilo sedem stopinj Celzija, ampak dež in veter sta očitno naredila svoje. Morda tudi utrujenost. V glavnem zeblo me je in sem se moral ustavljati veliko pogosteje, da sem naredil par poskokov, sklec in se malo ogrel. Že nekaj časa nazaj sem opustil vožnjo z dvema prstoma na sklopki in zavori, ker sem s celotno pestjo objemal ogrevane ročke.

Tokrat sem prvič na Norveškem srečal znak za omejitev 100. Bil sem ga tako vesel, da sem se skoraj slikal z njim 😊. Omejitev je namreč 80 izven naselja, a velikokrat z znakom omejena na 70 km/h.

Da povem še nekaj o Norvežanih. To so tako počasni in umirjeni ljudje, da nas Balkance živčnega naredijo. Ti ljudje imajo 45 srčni utrip, ko tečejo. Res, ne vem kaj je z njimi 😊. Ko je korona rekla, da moremo držati razdaljo vsaj 1,5 metra, so se Norvežani zbližali. Oni imajo namreč zelo velik osebni prostor in se ti ne približajo na manj kot 2 metra. Vozijo en za drugim, lepo 70, kljub temu, da ima vsak tretji električno Teslo s 500 konji. Nič ne prehitevajo ali vozijo za ritjo. Ko jih prehitim in ostanem malo preblizu, kar zavrejo in zmanjšajo hitrost, da se ti oddaljijo. Če imajo osebni prostor vsaj 2 metra, je videti, da imajo osebni prostor v prometu vsaj 45 metrov. Ko je malo ožja cesta, se ustavljajo v odstavnih nišah in čakajo drug drugega. Prostora je seveda dovolj, da bi se srečali, vendar ne dovolj udobno za Norveško. Ista cesta bi v Italiji imela normalno omejitev 100 km/h in bi letelo v obe smeri. Zanimiva pa je ena druga zadeva, ki jo velikokrat srečaš na poti. Vsake toliko časa je na cesti nemalo črnih sledi kurjenja gum. Videti je kakor, da tem umirjenim ljudem vsake toliko »poči« in potem se izživljajo nad gumami in uporabijo vseh 500 konjev, ki jih imajo njihovi avti. Srečaš tudi parkirišča, ki so popolnoma črna od sledi gum. Očitno jim na trenutke popustijo »tablete« 😊.

Tako je videti in to so moji občutki, opisani v hecu. Očitno je namreč, da so precej bolj kulturni, spoštljivi in v pogledih veliko naprednejši od nas.

Pot me je vodila po cesti Rv3, ki je dolga 290 km. Ob tej cesti so postavili cel kup atrakcij, ki ti pritegnejo pozornost. Na drevesih so na več mestih izobešeni barvni in osvetljeni rogovi losa. Nato naletiš na velikanskega kovinskega losa, ki se sveti na čistini ob cesti. Visok je vsaj 10 metrov in je atrakcija za turiste. Ob tej cesti je še veliko drugih zanimivosti, ki te zamotijo med vožnjo in te pritegnejo, da se ustaviš. Ko sem se ustavil pri velikem kovinskem losu, sem na označevalnih tablah prebral eno zanimivost, zakaj je tukaj ta los in ostale atrakcije. Zapisano je, da je ta cesta prometno zelo obremenjena in je povezovalna med mestoma Oslo in Tronheim. Ker je vožnja po tej cesti monotona, je bilo v preteklosti veliko prometnih nesreč, ko so ljudje zaspali med vožnjo, sploh v zimskem času, ko je večji del dneva tema. Atrakcije so postavili, da je cesta postala zanimivejša in ljudi vabi k rednemu ustavljanju ob poti. Zanimiv pristop, ki ga pri nas še lep čas ne bo 😊.

Tudi mene je ta cesta utrudila in sem imel precej težav z zaspanostjo. Zmeraj sem mislil, da na motorju pa res ne moreš zaspati. O, pa se da. Iskal sem prvo naslednje počivališče, da sem se ulegel na klop in na kratko zadremal. Tudi tukaj je bilo polno ljudi, ki so počeli podobno v svojih avtodomih, prikolicah in avtomobilih. Veliko jih je kuhalo kosila na betonskih mizah, ki so zgledno postavljene ravno za ta namen.

Počasi sem se približeval Oslu. Kaj hitro sem ugotovil, da se glavno mesto razteza po zelo veliki površini, kajti v center mesta sem se vozil dobro uro.

Nadaljevanje po Oslu …

1. Pot na sever 7. del – Lofotski otoki - Moto Zapisi pravi:

   26. februarja, 2022 ob 21:04

   […] da je bilo s trajektom vse ok, več pa naslednjič […]

   Odgovori