6. februarja 2022 | Avtor: | Na poti

Pot na sever, 5.del – Atlantic Ocean Road

Zbudili smo se v sončno jutro in pojavila se je priložnost, da dodobra posušim zunanji sloj šotora, ki je bil moker še od nočitve v Preikestolenu. Medtem ko smo čakali, da se šotora posušita, smo si pripravili zajtrk. Kako dobra so bila umešana jajca po tem, ko sem že nekaj juter zapored jedel kruh z Nutello in kekse.

Priznam, da mi je po epizodi osamljenosti, družba še kako pasala. Sodelavec, soimenjak Matej in Kaja sta prispela na Norveško kakšen teden pred mano. Potovala sta z avtomobilom in velik del dneva preživljala na pohodih po hribih, si ogledovala jezera, slapove, ledenike in ostale razgledne točke. »Obdelovala« sta južni, hribovit in s fjordi prepreden del Norveške. Na sever nista imela namena.

Pot nas je vodila v isto smer. Vrhunec današnjega dne je bila turistična cesta ob Atlantiku, s pravim imenom Atlantic Ocean Road. Destinacija je bila od nas oddaljena le kakšnih 100 kilometrov.

Ko smo pospravili naša šotorišča, je bila ura že kar pozno v dopoldne. Šotor in ostalo opremo sem pospravil popolnoma suho in je na tem potovanju nisem več uporabil.

Odpravili smo se na pot. Onadva z avtom naprej, jaz pa sem lepo sledil. Po dobri uri vožnje se naenkrat znajdemo pred morjem. Ta znamenita cesta je speljana iz otočka na otoček. Otočke povezujejo mostovi, krajši in vmes tudi kakšen daljši. En od teh je najbolj fotogeničen in hkrati tudi največkrat viden. Fotografijo tega mostu je še skoraj vsak prinesel iz Norveške. Lok mostu je speljan v ovinek in je zaradi proste plovbe pod njim, kar precej strm. Ko najdeš tisto pravo perspektivo, je dejansko videti še veliko strmejši kot je v resnici. Cesto in most so uporabili tudi v marsikaterem filmu, en zadnjih je James Bond, Ni čas za smrt.

Vreme je bilo fantastično, tako da sem lahko letel z dronom, posnel nekaj video posnetkov ter zajel kar nekaj čudovitih fotografij. Cesto smo prevozili v obe smeri, da smo se naužili lepot. Kamorkoli si pogledal je bilo nekaj zanimivega, ali je bil to naslednji otoček, ali hiška na skali, ali jadrnica, ki je ravno v tistem trenutku priplula iz odprtega morja. V glavnem poezija … Sama cesta sicer ni pretirano dolga. Dejansko zanimivih je zgolj nekaj kilometrov, nekako imam v spominu, da celo manj kot deset. A kar smo videli je bilo vredno vsake poti. Dejansko smo se večkrat ustavili in si vzeli kakšno uro časa, in se sprehodili v okolici tega največjega mostu v seriji mostov. Tudi ostalih turistov je bilo kar nekaj.

Pot smo nadaljevali do mesta Kristiansund. Zanimivo je, da sem na Norveško priplul v Kristiansand, torej sklepam, da je sund nekako sever, sand pa jug. Lahko se tudi motim, ampak tako mislim 😊.

V mestu smo se odpravili v trgovino in se nato nekje ob enih popoldne poslovili. Onadva sta se obrnila nazaj proti jugu in se začela vračati proti Sloveniji, medtem ko je mene prava pot na sever šele čakala. Tudi sam sem se močno poigraval z mislijo, ali pot nadaljevati proti zastavljenim ciljem, ali se predati in obrniti proti domu. Priznam, da bi se bilo v tistem trenutku veliko enostavneje predati in obrniti proti domu, ampak tega nisem storil in sem pot nadaljeval. Sicer pa tudi, če bi se odločil drugače, ne bi bila nobena napaka, saj sem bil na dopustu in mi ni bilo obvezno peljati naprej. Sam s seboj sem se pogovoril in se odločil, da nadaljujem in da se lahko obrnem kadarkoli in usmerim proti jugu.

Zelo kmalu potem ko smo se razšli sem se ponovno vkrcal na trajekt. Usmerjen sem bil proti Trondheimu. Pot je postajala vedno bolj dolgočasna, ker sem zapuščal gorati, južni del Norveške. Če pogledaš Norveško na zemljevidu, je oblikovana z majhno podobnostjo solzici ali kapljici. Meni najzanimivejši, gorati in s fjordi prepreden del je ravno širok del kapljice na jugu. Jaz pa sem se pričenjal premikati proti vrhu kapljice, če opišem orisno. Pričenjala so se polja žit in pokrajina se je zelo spremenila. Zanimivo je bilo, da je pšenica bila tukaj še povsem zelena, medtem ko smo jo pri nas že želi. Posledica nezanimive pokrajine je bila, da se mi je pričelo neznosno spati. Spomnim se, da se moral nekajkrat ustaviti, da sem se malo sprehodil in enkrat celo hladil ob vodi. Tukaj je bilo še toplo oz. je bila temperatura čez dan 20 in več.

Odločil sem se, da današnji dan ne iščem prenočišča pred osmo uro. Seveda se vreme ni strinjalo z mojim načrtom in me je zadnji dve ali tri ure pralo na motorju. Ko se je ura približevala osem, sem se ustavil na avtobusnem postajališču, da sem pod streho pogledal, kje se nahajam in v kateri smeri se bo pojavilo prenočišče. Na zemljevidu sem videl, da je par kilometrov s poti prijeten kamp in se odpravil tja. Seveda nisem iskal prostora za šotor, ker je deževalo, ampak sem si zaželel njihove lesene hiške. V tem kampu nisem imel sreče, ker so bile vse zasedene. V eni izmed hišk sem zagledal motoriste, ki so že veselo večerjali, jaz pa še na poti do iskanja zavetja. Po začrtani poti sem se usmeril do naslednjega kampa. Peljal sem kakšnih 40 kilometrov naprej, ko sem ob cesti zagledal kamp. Poiščem recepcijo in ugotovim, da je tudi tukaj vse zasedeno. Začel sem sestavljati uganko in ugotovil, da sem pa tokrat jaz naredil napako, ki je bila obratna moji prvi, ko sem se ustavil prehitro popoldan. Tokrat je bila situacija obrnjena. Ker je deževalo so se vsi moji »sopotniki« ustavili prej in si poiskali prenočišča. Torej sedaj pa sem jaz tisti, ki sem zadnji na poti. Ker je bila ura že skoraj devet, sem na tej isti recepciji vprašal, kje je naslednji kamp. Zanimivo vprašanje; potuješ na sever, ali na jug 😊. Tega te pri nas nikoli ne vprašajo. Odgovor na sever mi je prinesel naslednjih 40 kilometrov vožnje, ampak tokrat sem naredil pametneje in prosil gospo, da pokliče in preveri, če je kaj prosto ter mi naredi rezervacijo. Imel sem srečo in dobil svojo leseno hiško ob šestem največjem jezeru na Norveškem. Pristal sem v mestu Kvam ob jezeru Snåsavatnet. Ta igrica s prenočiščem me je stala dodatnih slabih 100 kilometrov in dve uri več na cesti.

Pripel sem v kamp, se namestil v hiško, seveda so te brez vode in stranišča. To urediš v skupnih kopalnicah in straniščih. Je pa bila tukaj še ena zanimivost. Za tuširanje potrebuješ njihove kovance, ki jih seveda nisem imel in sem s plačilno kartico »kupil« dva kovanca. Ob tej priliki povem, da na celotnem potovanju po Danski, Norveški in Švedski nisem nikjer videl gotovine, bankovcev. Tukaj vsi plačujejo zgolj s karticami, tudi domačinov nisem videl z denarjem.

Zanimivo je bilo tudi, da sem se v Skandinaviji prvič srečal s tem, da ti nikjer ne izdajo računa. Prvih nekajkrat sem prav butasto čakal, kdaj bom dobil račun in so me vprašali, če še kaj potrebujem, ko sem stal pred osebo in čakal račun. Videl sem, da ponekod sploh niso imeli tiskalnika, da bi ti natisnili račun. Tudi v Sloveniji se pripravljamo na to spremembo na brez računa, medtem ko smo nekaj let nazaj izvajali cel kup salt in kazni, če slučajno nisi nesel računa iz trgovine. Očitno smo tudi pri nas ugotovili isto kot Skandinavci, da so ti računi samo potencialne smeti, ki obremenjujejo okolje. Sklepam, da če na Norveškem kupiš pralni stroj, prejmeš neko obliko računa, ampak jaz nisem preverjal 😊.

Nadaljevanje

  1. Juš pravi:

    Tako opisuješ, da imam občutek kot, da sem tam
    Se veselim nasledjega dela

  2. Miran pravi:

    Lepo in podrobno opisuješ pot. Zanimivo branje, človeka kar postavi v tiste kraje…Slike delaš vrhunske…in vso pot naštudiraš,kar je nujno za tako potovanje…
    Z veseljem preberem objave…
    Lp Miran

    • Matej pravi:

      Hvala.
      Pot si navadno res dobro pripravim. Sicer naredim kakšen ovinek, ko vidim kaj zanimivega. Dobro načrtovana pot me vodi čez dan, da v vsakem trenutku vem koliko časa imam in kako napredujem.
      lp

Komentiraj