Pot na sever, 4.del – Trolove lestve in turistične ceste

Zvečer, ko sem analiziral negativne občutke in ugotavljal, kako jih lahko spremenim, sem spoznal eno ključno pomanjkljivost dosedanjih izkušenj in posledično vedenj. Na potovanjih sem se naučil, da je smiselno pričeti zgodaj, ko drugi še spijo. Tako si že dobro na poti, pred vsem prometom in vsemi ostalimi. To je idealen način, kako se odpraviti iz mesta, kraja, kjer je kasneje gneča. Ok, to je dobro, a naučil sem se tudi drugo stvar. Prenočišče si je potrebno najti okrog pete ure popoldan, da imaš dovolj časa za tuš, večerjo, ogled okolice, pripravo plana naslednjega dne ipd. In tukaj sem ugotovil, da je na Norveškem ta preprosta logika, ki sem jo usvojil, popolnoma napačna, vsaj za solo potovanje. Dan je predolg, da bi se ustavil ob petih popoldan in nato čakal, da se zmrači.

Na Norveškem vsi nekam potujejo, tudi Norvežani. Vsi so na poti s kamp prikolicami, avtodomi, avtomobili. Po nekaj dneh opaziš, da si del vala, ki se premika po državi. Iz dneva v dan opazuješ iste ljudi, iste avte, avtodome … Če se ustaviš ob petih, je to bistveno prezgodaj. Val pelje dalje. Vedno bolj sem bil proti severu in dan je bil zmeraj daljši. Stemnilo se je šele ob 23h ali kasneje. Zato sem se odločil, da dan »zavlečem« vsaj do osme ure zvečer. Tako je bila glava dlje zaposlena, hitreje sem se premikal, več prevozil, več videl itd. To se je izkazalo za pametno potezo z izjemo enega dne, ko sem se ujel v zanko tega »zavlačevanja« s prenočiščem. Bom opisal, ko pride na vrsto. Omenil sem že, da tukaj Booking ni uporaben, da je najbolje najti sproti, ko kaj zagledaš …

Zbudil sem se v naslednje jutro. Občutek osamljenosti me je pripravil do tega, da sem se zgodaj odpravil na pot. V celoti sem spakiral že zvečer, tako da sem zjutraj samo še oprtal motor in že sem bil na poti. Ker sem se iz hotela odpravil še pred uro, ko so odprli recepcijo, sem izstopil pri zadnjem izhodu s samodejnimi vrati. Imel sem samo eno možnost, kajti vstopa več ni bilo 😊.

Jutranja pot me je vodila po grebenu hriba, kjer sem nočil. Bilo je hladno, rosno in oblačno jutro. Ko sem se spustil nekaj višinskih metrov, sem prišel do meje oblakov. Celotno dolino pred menoj so prekrivali oblaki, bilo je čudovito.

V dolini me je čakal krajši trajekt čez fjord. Ponovno brez vstopnic, samo gor na eni strani in dol na drugi. Takoj za izkrcanjem me je čakal vzpon na sosednji hrib, kjer je na vrhu razgledna ploščad – Gaularfjellet. Že, ko sem se vzpenjal, je bila takšna megla, da sem komaj kaj videl. Kasneje sem prišel še v oblake in pri razgledni ploščadi ni bilo razgleda. Deževalo je in vidljivost je bila deset metrov. Ustavil sem se, malo razmislil, pogledal, če se kaj spreminja in je vredno počakati in se odločil nadaljevati.

Večkrat sem se spustil in ponovno povzpel na višino, pot je vodila mimo fjordov, jezer, zelo lepih gozdov in vasic. Menjavala sta se dež in oblačnost brez dežja. Pravega sonca zaenkrat še ni bilo.

Ko sem prevozil dobršen del poti, je sledilo nekaj vrhuncev potovanja. Najprej sem zavil na gorsko panoramsko cesto, ki se je vila strmo v hrib in se zaključila na idealnem makadamu. Še pred tem sem peljal mimo nešteto slapov, ki so se združevali v deročo reko, ki je spremljala cesto. Seveda reka dol, jaz pa gor. Na vrhu se je odprla nekakšna planota z globoko turkizno barvo vode, ki je pritekala iz snežnih vrhov, ki so obdajali planoto. Pot je bila fantastična, ogromne skale, balvani, turkizna voda, sneg, nikjer nikogar. Na tej cesti bi lahko bil cel dan in se ne bi naužil lepot. Tukaj zgoraj si sam, tudi telefonskega signala ni. Tu in tam se pripelje kdo, ki ima soroden občutek za lepoto. Številka ceste je 258, če si bo kdo ogledal. Dolga je 27 kilometrov. Tukaj je tudi vreme sodelovalo in mi namenilo nekaj uric brez dežja.

Na drugi strani te ceste sem se spustil v dolino in se usmeril na naslednjo turistično cesto, cesto 63 v smeri najlepšega fjorda Geiranger. Seveda se je vrnil tudi dež. Do tukaj sem se že navadil na ta dež in sem ga kar malo pogrešal, če ga kakšno uro ni bilo. Tukaj se ne moreš upirati naravi, prej jo sprejmeš, lažje ti je. Sicer pa kot pravimo motoristi, ni slabega vremena, je samo slaba oprema.

V Geiranger sem se pripeljal iz južne smeri, kjer sem najprej zagledal razgledno točko usmerjeno na mesto in v konec fjorda. Videlo se ni kaj dosti, ker je bila zaradi dežja vidljivost zelo slaba. Videl sem zgolj toliko, da sem pred fjordom videl mesto, v fjordu pa veliko turistično križarko. Spustil sem se do mesta in se ob desnem bregu vzpel na drugo razgledno točko. Tukaj pa se je zgodilo povsem po Norveško. Če ti vreme ni všeč, počakaj par minut in bo drugače. In tako je bilo, najprej meglica in dež, čez nekaj trenutkov pa se je odprl pogled, da sem lahko naredil tistih nekaj fotografij in si ogledal to najlepše čudo narave. Če je to ravno najlepši fjord ali ne, težko rečem. Nisem vseh videl in vsak je nekaj posebnega.

Vožnjo sem nadaljeval po isti cesti proti še zadnjemu vrhuncu dneva, to so Trolove lestve (Trollstigen). Pred tem sem s trajektom prečkal še en fjord. Trolove lestve so seveda ena največkrat pripovedovanih in opisanih lokacij na Norveškem, a morem povedati, da sem si kljub temu vse skupaj predstavljal drugače. Najprej sem bil namreč prepričan, da se bom po cesti vzpel. E, ni res, po cesti sem se spustil v dolino. Naslednje kar je; kar naenkrat sem se znašel na vrhu grebena in se začel spuščati po teh Trolovih lestvah. Dejansko sem se moral obrniti in se vrniti na parkirišče, da sem se sprehodil do razglednih ploščadi. Ti sta namreč dve, ena vodi do začetka ogromnega slapu, druga pa je bolj desno na grebenu, kjer se ti odpre razgled na celotno panoramo ceste, ki se vije v dolino. Če jo seveda vidiš oz. če ti vreme to omogoča. V istem trenutku kot sem se ustavil, je začelo na polno deževati. Ljudje so tekali sem ter tja in iskali zavetje, jaz pa sem se v miru in brez panike sprehodil do obeh ploščadi kar v čeladi. Če me ne premoči na motorju, me pa tudi peš ne bo 😊. Razgled je čudovit. Narava mogočna. Človek je res majhen v tem ogromnem razgledu. V dolini vidiš, kako se avti ustavljajo na precej ozki cesti z odstavnimi nišami za srečevanje. Videti so kot igračke. Tukaj je narava resnično naredila svoje. Spet sem moral počakati nekaj minut, da vreme pokaže še svoj drugi obraz in mi omogoči par fotografij.

Ko sem potešil radovednost in naravi namenil občudovanje, sem se usmeril proti današnjemu cilju. V mestu Andalsnes sem poiskal lokalni kamp, postavil šotor in pričakal sodelavca s partnerico, ki sta se mi pridružila. Kasneje smo si pripravili večerjo, izmenjali vtise o Norveški, kje smo bili, kaj smo videli itd. Bil je čudovit večer, dejansko celo sončen in s sončnim zahodom.

To je bil tudi drugi in zadnji dan, ki sem ga preživel v šotoru na tem potovanju. Nadaljevanje proti severu je bilo premrzlo in premokro za mojo kamp opremo.

Beri naprej …

1. Pot na sever, 3.del – Fjordi, slapovi in osamljenost - Moto Zapisi pravi:

   30. januarja, 2022 ob 11:36

   […] Nadaljevanje … […]

   Odgovori
2. Mir pravi:

   4. februarja, 2022 ob 21:17

   Pozdravljen. Z užitkom spremljam tvojo pot. Vse dobro.

   Odgovori
   • Matej pravi:

     6. februarja, 2022 ob 11:34

     Hvala. Vse dobro tudi tebi.
     Pravkar sem objavil nadaljevanje.

     Odgovori