Pot na sever, 3.del – Fjordi, slapovi in osamljenost
Kljub temu, da je ponoči kar nekajkrat deževalo, sem spal solidno. Še največje preglavice mi je delala samonapihljiva podloga. Nisem našel pravega položaja. Stemnilo se je dejansko šele okrog 23h in še to ni trajalo prav dolgo. Imel sem občutek, da je bilo zmeraj precej svetlo v šotoru, kadarkoli sem se obrnil in pogledal iz kotička očesa. Glede nočne svetlobe sem bil kar pripravljen in sem imel prevezo za oči, da me svetloba ne bi motila.
Kar se tiče šotorjenja, je pa bilo tako … Oprema, ki jo imam, je izrazito poletna in je namenjena strogo motorističnim izletom, ki so seveda izključno poleti oz. v toplejših okoljih. Pomeni, da pri nižjih temperaturah hitro postane takšno šotorjenje neprijetno in hladno. Na tej točki sem bil še precej na jugu Norveške in že je nočna temperatura padla na slabih 10 stopinj Celzija. Vse to sem vedel že doma in bil pripravljen, tako da sem imel dve poletni spalni vreči in sem spal z eno v drugi. Dodatno sem imel še deko, če bi bilo toliko hladno. Že prvo noč sem izkoristil vse adute, kar se tega tiče.
Ko sem se zbudil, je ravno rahlo rosilo, zato sem še nekaj časa poležaval in gledal v telefon, kaj pravi vremenska napoved. Ni ravno obetalo, a je medtem prenehalo rositi toliko, da sem se izvlekel iz šotora in pričel pospravljati. Vrhnji sloj šotora je bil moker, zato ga nisem pospravljal v namensko vrečo, temveč sem ga zvitega pripel na vrh torbe. Tako je potoval naslednja dva dni.
Zadeve sem spakiral tako, da sem pridobil nekaj prostora za hrano, ki sem jo nameraval kupiti na poti.
Odpravil sem se na recepcijo, kjer sem izkoristil hiter internet in naložil včerajšnji video.
Na pot sem krenil okrog devetih. Prvi del poti je potekal po razgledni cesti, ki pa je bila v popolni megli. Videl nisem nič in nikamor. Tako se je nadaljevalo velik del dopoldneva.
Čez nekaj časa sem naletel na moj prvi trajekt čez fjord. Seveda se je povsem po skandinavskem redu formirala zgledna in urejena vrsta. Še jaz Balkanec nisem upal naprej. Kasneje sem izvedel, da jim dejansko narediš korist, če zapelješ na čelo kolone, ker lažje zapolnijo kotičke trajekta. Za prvič sem videl motor, ki je stal v koloni in sem se postavil tudi jaz – When in Rome, do as Romans do. Ker ni bilo trajekta oz. ga je bilo videti, da pluje proti nam, sem se malo sprehodil naokrog, da kupim vozovnico. Tako smo navajeni na Hrvaškem. Nikjer nobene hiške in bil sem tudi edini, ki sem to iskal. Po nekaj časa vprašam kolega motorista, ki mi pove, da se plača na trajektu. In tako se vkrcam na trajekt, gledam, kje bo kdo prodajal vozovnice in nikjer nikogar. Šele čez nekaj naslednjih prečkanj fjordov s trajektom sem ugotovil, kako zadeva deluje. Ko zapelješ na trajekt, je kamera, ki slika vsako vozilo in registrsko tablico. Nato preko raznih baz najdejo lastnike in pošljejo račune. Enako je z vsemi ostalimi cestninami. Povsod kamere in računi prihajajo na lastnike vozil po registrskih tablicah. Motorji smo izvzeti iz cestninjenja. Še danes ne vem, kako je s trajekti. Do danes še nisem dobil nobenega računa in me ne moti, če tako ostane. Je pa trajektov na Norveškem malo morje. Brez tega bi dneve vozil okrog fjordov in samo upaš, da se ne zmotiš na razcepu, ker se lahko enostavno zamudiš za cel dan, ko ti na koncu zmanjka ceste in lahko samo obrneš. Kot sem že napisal, tukaj se ne potuje v urah, ampak v dnevih.
Pomikal sem se vedno bolj v notranjost Norveške in se cel dan čudil, kakšna narava je tukaj. Vse je mogočna skala, ogromno je vse skupaj, človek je majhen v primerjavi z vsem. Slapove vidiš iz vsakega hriba. Ob poti se razgleduješ okrog in okrog, vrtiš se kot sova. Prvih nekaj slapov je še zanimivih, jih občuduješ, se sprehodiš do mesta, kjer voda pada na tla, nato jih čez nekaj časa že ignoriraš, ker jih je res ogromno. Ves čas ob poti usmerjevalne table označujejo znamenitosti, ta slap je največji, ta slap je najvišji, ta ima največ vode, ta je najstarejši itd. Na koncu že rečeš, slap je slap in greš dalje.
Neverjetni pa so res ti fjordi. Ne moreš si predstavljati, da so vse to izdolbli mogočni ledeniki. Ob določenih fjordih se voziš tudi več ur. Voda je črna zaradi globine, vremena in skal, ki obdajajo fjord. Verjetno je v sončnem vremenu, tudi barva drugačna. Zanimivo je videti, kako se plima pomika v notranjost fjorda. Videti je kot bi val ali več njih potovalo v ožino fjorda.
Našel sem si nekaj odličnih stranskih cest, ki so me vodile čez okoliško hribovje. Bil sem sam, le redko sem koga srečal, še največ ovac. Ceste so čudovite, ozke, ovinkov na pretek. Iz vsake strani gorovja se valijo mogočni balvani, na daleč je videti kot melišče, šele od blizu vidiš, da je vsaka skala nekajkrat večja od tebe. Te balvane so verjetno za seboj pustili ledeniki, tako sklepam, ker nisem geolog in v resnici nimam pojma, vem samo, da je čudovito.
Cel dan mi je uspelo ubirati stranske ceste oz. izplačalo se je dobro pripraviti in doma zarisati pot v Basecampu. Na žalost je cel dan deževalo ali vsaj rosilo, kar je onemogočilo marsikateri dober posnetek z dronom.
Na sosednjih vrhovih je tudi konec julija sneg. Na veliko vrhovih tudi ledenik. Zanimivo je videti, kako imajo postavljene količke za pluženje cest. Dejansko je označeno enako kot pri nas, le da je količek visok vsaj štiri metre.
Na eni od črpalk ob poti se nikakor nisem mogel načuditi, kako sem lahko za 23 litrov bencina, hot dog, kekse in dve plastenki pijače plačal 55 eurov. Kasneje sem ugotovil, da je 1,5 litra vode okvirno 5 eurov. Vsaj motor mi je pomagal pri znižanju stroškov, saj je bila poraba zgolj 4,1 litra na 100 kilometrov.
Nočitev sem našel kar ob cesti v nekem gorskem letovišču. V okolici je bilo mnogo hišk, vse s travnato streho. V bližini je bila tudi smučarska vlečnica in smučišče. Cena 95 eurov, brez zajtrka in brez posteljnine.
Tukaj sem naredil usodno napako, ker sem nočil v tako osamljenem kraju. Prenočišče je bilo namreč popolnoma prazno, samo jaz in receptor. Ustavil sem se prezgodaj. Ker sem bil na poti že nekaj dni, sem doživel občutek tesnobe in osamljenosti. Na tej točki sem se šele prvič zavedel, da nisem v Umagu, kjer se lahko obrnem in sem v nekaj urah doma, ampak sem od doma oddaljen vsaj pet ali več dni resne vožnje. Zavedal sem se, da me pot še kar nekaj naslednjih dni vodi proti severu, dlje od doma. Odločil sem se, da takšne napake ne smem ponoviti in da morem prenočevati v bližini ljudi, pa čeprav so vsi tujci. Tako sem tudi naredil vse naslednje dni in občutka osamljenosti več nisem imel do konca dopusta. Očitno je bilo potrebno prebroditi to krizo.
Bolj kot se je večerilo, več ljudi je prihajalo. Na koncu nas je bilo kakšnih deset do petnajst. Skuhal sem si večerjo, sestavil video in ga objavil ter se odpravil spat. Občutek tesnobe me je minil, ko sem zaposlil glavo z drugimi stvarmi.
Komentiraj
420 km
1 dni
prevožena pot / lokacija
sorodne objave
Zadnje objavljeno
O nas
Motozapisi.si je stran, ki je namenjena motoristom in vsem, ki uživate v potovanjih po svetu. Nepozabne užitke in izkušnje želimo deliti tudi z vami. Mogoče vam bo v pomoč pri načrtovanju podobnih poti. Če nam želite kaj sporočiti, vprašati ali predlagati, to storite na strani O nas.
[…] Nadaljevanje … […]
Čudovita izkušnja z motorjem po skandinaviji ki je zeĺo lepa in tudi pokrajina je prečudovita..le družba ti je manjkala…tudi sam potujem veliko sam le bolj na jug tam je lažje najti koga pa še jezik je bolj domač…
Zelo lepa fura…mogoče tudi mene zanese kdaj v te kraje….
Miran
Hvala za komentar.
Tudi sam veliko več potujem na jug, kot na sever, a je treba tudi to videti.
lp
Matej
Super zapis. Se veselim nadaljevanja.