Pot na sever, 2.del – Prvi dan na Norveškem in Pulpit Rock

Pa je prišlo naslednje jutro, ko sem moral na trajekt. Informacije glede odhoda trajekta in pogojev vstopa v Norveško so se spreminjale iz ure v uro. Vse tri dni, ko sem vozil proti vrhu Danske sem ob vsakem postanku prebiral nova sporočila in e-pošto, kaj vse morem izpolnjevati in dokazovati ob vkrcanju na trajekt. Odločen sem bil, da pridem na Norveško in se nisem pustil »ustrahovati« spreminjajočim se pogojem. Zadeve pa so vendarle morale biti precej negotove, če tudi domačini v Hirtshalsu niso vedeli, če trajekt bo ali ne.

Po prespani noči sem se poln pričakovanj najprej odpravil na zajtrk in nato naložil motor ter se premaknil tista dva kilometra do vstopa na trajekt. Ker prestopaš državno mejo in mejo Evropske unije, je tukaj kontrola poostrena. Vkrcanje je organizirano kot bi na avtocesti peljal skozi cestninsko postajo. Trajektno karto sem rezerviral in plačal vnaprej, tako da tukaj ne bi smelo biti težav, pa vendar so mi trdili, da imam vozovnico za nek drug kraj in trajekt. Po temeljiti debati in pregledu podatkov so le ugotovili, da temu ni tako in sem se uspešno prebil skozi kontrolo. Tudi Covid tukaj ni bil problem, samo potrdilo o cepljenju sem pokazal.

Vkrcali smo se na trajekt in privezali motorje. Tudi to je umetnost, če tega ne počneš velikokrat. Sosednji motorist je videl, da se lovim z vrvmi in mi pomagal z nekaj zelo koristnimi nasveti, ki sem jih potem kot veliki modrec posredoval naprej :).

Trajekt, ki sem ga izbral je nek hudo moderen stroj, ki nas je prepeljal, če se prav spomnim 140 km v 2:15h. Zelo hitro v glavnem.

Sledilo je izkrcanje in tukaj prvič resna kontrola dokumentov, tudi Covid.

Končno sem pristal na Norveškem in tukaj se je začel moj dopust. Za prvi dan si nisem naložil predolge poti. Lepo sem se usmeril po južni strani proti zahodu. Smer me je vodila proti mestu Stavanger. Zelo hitro me je soočilo z novostmi in spremembami v novi deželi. Tukaj je vse drastično drugače. Bilo je toliko novega, da sem se po eni ure vožnje ustavil, da nekako predelam občutke. Če opišem nekaj prvih zadev, kar je bilo takoj drugače. Kultura vožnje in omejitve: Norveška z izjemo nekaj avtocest okrog Osla, avtocest nima. Omejitve so klasičnih 50 v naseljih, 80 izven naselja, večino omejena z znakom 70. To je neverjetno, noben ne prehiteva, vsi se peljejo po omejitvi ali resnično minimalno čez, na zoženjih se ustavljajo, vsi nekam potujejo, kamp prikolic in avtodomov pa je na cesti več kot jih stoji po Hrvaški obali. Cesta: pri nas so kolesnice temnejše barve od sredine zaradi naložene gume. Tukaj je ravno obratno. Kolesnice so svetle, videti je kot bi vsem puščalo olje in je sredina temna. Veliko časa sem potreboval, da sem se upal peljati tudi po srednjem temnem pasu, ki seveda ni bil masten od olja. Tukaj je vozni park veliko predober, da bi vsem puščalo olje :). Čez nekaj dni sem govoril z enim Norvežanom o tem čudesu svetlih kolesnic in mi je razložil nekako v tem smislu, da imajo tukaj veliko bolj agresivne zimske gume in veliko jih vozi t.i. ježevke. Na lastne oči sem videl vozilo, ki je julija vozilo s takšno gumo. Če je verjeti Norvežanu, potem je verjetno res to razlog, da je kolesnica svetlejša. Pokrajina: to je neverjetno, kako se Norveška razlikuje od Danske, Nemčije in »naše« celine. Kamorkoli pogledaš je trda ogromna skala. Se spomniš na Danskem? Sama mivka. Skale so tukaj tako mogočne, da se počutiš zelo majhnega in ranljivega v vsej tej mogočnosti. Vreme: seveda je po dobri uri moje Norveške pričelo deževati, kar je bila kar stalnica vse naslednje dni.

Ko sem se nekako spoprijel z novostmi, sem nadaljeval vožnjo proti Stavangerju. Mesta se tukaj raztezajo na veliki površini z majhnimi središči, brez stolpnic, kot je to značilno za mesta pri nas. Norvežani imajo ogromno deželo in zgolj 5,5 milijona prebivalcev. Torej v mesto se načeloma pripelješ, ko si še precej oddaljen od središča in hkrati se precej dolgo voziš po obvoznicah. Naslednja zanimivost, ki sem jo srečal, so tuneli pod morjem. Da bi ohranili plovnost rokavov, zalivov, fjordov je veliko tunelov speljanih pod morjem. To je namesto mostu, ki bi oviral ladijski promet. V gradnji tunelov so kar mojstri, moram priznati. Tuneli so ponekod tako dolgi, da je sredi tunela pod morjem tudi krožišče, svetlobni efekti, da ti ni dolgčas in še kaj.

Ko sem prišel čez ožino fjorda sem se usmeril proti znameniti skali Preikestolen – Pulpit rock. Verjetno ena bolj fotografiranih točk na Norveškem. Seveda je skala tudi moj cilj že od nekdaj. A, ni šlo vse po načrtih.

Totalno sem namreč podcenil razdalje in tempo potovanja tukaj. Lokalna cesta, vsi vozijo po omejitvah, veliko novega in na koncu dneva ugotoviš, da se premikaš precej počasi. V Preikestolen sem prispel okrog šestih popoldan. Seveda je rahlo deževalo in sem težko ocenil, kdaj se bo stemnilo. Namreč to je še ena sprememba, ki se je moraš privaditi. Dolžina dneva je tukaj v drugi dimenziji. Bolj sem šel na sever, kasneje je bila tema.

Znašel sem se na parkirišču, ki je izhodišče za ogled znamenite skale. Pot v eno smer je bojda precej nezahtevna, a kljub temu poteka pretežno po večjem kamenju in kamnitih stopnicah. Pomeni, zahteva primerno obutev, še več kot to, traja dobri dve uri v eno smer. Torej, moja situacija je postala takšna: ura bo 19., ko se odpravim na pot, dve uri do skale, je 21. Vprašanje, če bo še svetlo (prvi dan na Norveškem in nimam pojma, kdaj se stemni). Na skali bi bil vsaj pol ure in potem dve uri nazaj do parkirišča. Ura bi bila proti polnoči, ko bi začel iskati kamp/šotorišče.

Odločim se vprašati gospodično na informacijah, ali je prepozno za odhod na skalo. Seveda je rekla, da ne, ampak nekako sem skušal biti razsoden v situaciji in sem odhod na skalo preklical. Seveda s težkim srcem, ker bi bil to en od vrhuncev obiska Norveške.

Odpravil sem se v iskanje prenočitve. Zašel sem v bližnji kamp in postavil šotor. Seveda sem bil logistično povsem nepripravljen. Cel dan nisem nič jedel, ker sem naredil amatersko napako in nisem imel v nobenem kovčku prostora, da bi karkoli kupil. To napako sem popravil takoj naslednji dan. Sedaj ni bilo druge možnosti, kot se po prijetnem tuširanju odpraviti na recepcijo in naprositi kaj za pod zob. Punce so bile zelo prijazne in so mi pripravile piščančje medaljone in krompir.

Kasneje sem se odpravil v šotor, pripravil bojni plan za naslednji dan in prijetno utrujen zaspal.

Zbudil sem se v mokro in megleno jutro. Tudi temperatura je tukaj drugačna kot julija pri nas. Bilo je kakšnih 10 stopinj Celzija. Večer pred tem sem se odločil, da zjutraj še enkrat pretehtam situacijo s pohodom na skalo. Ker ni bilo niti ene svetle točke, ki bi govorila v smeri odhoda na skalo, sem veliki cilj ponovno zapisal na list želja brez datuma. Lahko, da sem naredil napako in se odločil narobe, tega pač nikoli ne bom vedel.

Nadaljevanje …

1. Pot na sever, 1.del – do vrha Danske - Moto Zapisi pravi:

   20. januarja, 2022 ob 20:53

   […] samo, da s trajektom ni bilo težav, več pa naslednjič […]

   Odgovori