Dolomiti – 2020

Vsak motorist mora kdaj v Dolomite. Matej je bil že nekajkrat, letos pa sva se mu pridružila tudi midva. Izbrali smo lep vikend v začetku julija. V petek popoldan sva se odpravila v Ljubljano k Mateju in Jasmini, kjer sva prespala. Matej je naredil plan, rezerviral prenočišče in v soboto zjutraj smo se ob 8h odpravili na pot. Po Sloveniji smo uporabili še avtocesto in potem je nismo več videli vse do naslednjega dne, ko smo se v Jesenicah ponovno vrnili nanjo. Mejo smo prečkali v Ratečah in se usmerili proti Cortini d’Ampezzo. Prvi prelaz, ki smo ga prečkali je bil Mauria (1298 m), se spustili v dolino in se ponovno povzpeli do Cortine, ki leži na višini 1224 m. Na vhodu nas je pozdravila skakalnica, žal že propadajoča, ki je bila zgrajena za olimpijske igre leta 1956. Cortina je lep kraj, turistično zelo razvit, saj je to znano smučarsko središče. Naslednji prelazi so bili vsi višji od 2000 m. Prvi je bil prelaz Giau (2236 m). Tudi tu je pozimi veliko smučišč, imajo pa razvit tudi poletni turizem – pohodništvo, alpinizem, gorsko kolesarjenje. Skoraj vse gondole so obratovale. Vreme je bilo čudovito, ozračje oprano, saj je prejšnji dan deževalo tako, da je bil prekrasen razgled. Snega ni bilo nič, razen v kakšnih senčnih kotanjah. Je pa bilo vse zeleno in na pašnikih so se pasle krave. Na vrhu prelaza Giau je lep pogled na goro Cinque Torri, zanimiva gora, ki ima vrh v obliki petih stolpov. Potem sta sledila še prelaza Pordoi (2239 m) in Sella (2240 m). Na vsakem vrhu smo se ustavili, poslikali, občudovali prelepo pokrajino, zavite ceste v dolino. Med potjo in pri kočah smo srečali ogromno motoristov, veliko je bilo kolesarjev (pravi frajerji, da so gonili pedale v takšno strmino), ob cesti pa je bilo parkiranih polno avtomobilov, verjetno od pohodnikov. Vikend in lepo vreme je kljub koroni privabilo v naravo veliko turistov. Res je, da so bili večinoma Italijani, Slovencev skorajda nismo srečali, razen pri koči na prelazu Pordoi smo slišali slovensko govorico. Malo pred Val Gardeno smo zavili še na prelaz Gardena (2136 m), potem se spustili v dolino in se skozi Val Gardeno zapeljali do hotela, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Po osvežitvi smo šli v Val Gardeno na večerjo. Bil je pravi podvig najti restavracijo s hrano. Zaradi korone še ni bilo vse odprto, na nobeni zunanji terasi niso stregli hrane tako, da smo vzeli obrazne maske in šli v skoraj edino restavracijo s hrano. Bili pa smo pozitivno presenečeni, postregli so nam odlično večerjo. Naslednje jutro smo po zajtrku, ki smo ga imeli kar v hotelu, nadaljevali z odkrivanje Dolomitov. Proti Cortini smo se vračali po severni strani, najprej čez prelaz Gardena do Alta Badie. Tudi na tej strani je poleti zelo živahno. Delujejo skoraj vse vlečniške naprave. Iz Alta Badie smo se povzpeli na prelaz Valparola (2192 m). Na vrhu imajo vojaški muzej, ki smo si ga ogledali samo od zunaj. Nadaljevali smo čez prelaz Falzarego (2105 m) in potem smo se počasi spuščali. Ker je bila nedelja, je bilo v gorah še več ljudi kot prejšnji dan. Največ je bilo pohodnikov, ki so se v gore odpravili iz doline, ali pa so se en del zapeljali z gondolo in potem planinarili. Lep je bil pogled z vrha na Cortino v dolini in gorskim masivom v ozadju. Peljali smo se skozi center Cortine in potem še na zadnji prelaz Tre Croci (1809 m). Ustavili smo se v kraju Auronzo, kjer je poleg zimskega turizma razvito veslanje na vodi, saj imajo veliko akumulacijsko jezero. Pot smo nadaljevali Trbiž, Rateče v Hotemaže na znamenite kruhke v Kruhkerijo Gorjanc. Tu smo se potem ločili, Matej je šel proti Ljubljani, midva pa čez Tuhinjsko dolino proti domu.