Stelvio – trofeja motoristov

23.-25.6.2019

Prvotni plan za podaljšan vikend je bil Durmitor z okolico, a je slaba vremenska napoved prekrižala načrte. Posledično sem se odločil za ponoven obisk Dolomitov, tokrat tridneven. Cilj je bil Stelvio. Vremenska napoved je velevala, da je smiselno kreniti v nedeljo zjutraj in tako sem naredil. Pot, ki sem jo sestavil, se je s prejšnjo prekrivala v zgolj 30 %. Do Jesenic po avtocesti in nato po lokalnih v Italijo. Prvi postanek na istem mestu, kot prvič (Villa Santina) in nato proti Auronzu. Kraj ima zajezeno jezero, kjer se odvijajo veslaški treningi in tekme. Sem me je napotil prijatelj, ki je včasih veslal na tem jezeru. Nadaljeval sem po zgornji strani do Cortine, čez prelaz Falzarego in nato na passo Pordoi – 2.239m. Ker je bila nedelja, je bila vožnja čez Pordoi živa katastrofa. Sicer čudovita narava, razgledi in cesta, vendar je bila gneča vozil nepopisna. Gruče kolesarjev, motoristov, avtomobilov, avtodomov in avtobusov, ki so se borili za vsak košček asfalta. Na trenutke več nisem vedel, po kateri strani se peljemo gor in po kateri dol. Prehitevanje in agresivnost je bil moto vzpona. Na spustu pa so najnevarnejše kamikaze na kolesih. Prehitevajo vse pred seboj in se vozijo brez upoštevanja smeri vožnje. Prehitevajo po levi in desni, avtomobilom vozijo v proste vogale pri navažanju serpentin … Ko vidiš to, motoristi sploh nismo divjaki 😊.

Nekaj pred tretjo popoldne sem prispel v kamp v Bolzanu. Tokrat dobim svojo, veliko parcelo za avtodom, kjer postavim šotor in se prestavim k bazenu, kjer sem preživel nekaj ur. Kopanje mi je prav ugajalo, po dolgi vožnji v vročini. Večerjo sem si privoščil kar v restavraciji v kampu in ob pogledu na bazen.

Naslednje jutro je sledila krožna vožnja na Stelvio in nazaj v kamp. Na pot sem krenil ob 9h. Nekje na poti sem skrenil, da si ogledam potopljeni zvonik v Lago di Resia. Potopljen zvonik je zaščitena znamenitost po tem, ko so zajezili vodo in je nastalo jezero. Prizor ni nič posebnega, a ker sem bil v bližini, sem si ga ogledal. Po kratki malici sem se vrnil nazaj na pot proti Stelviu. Do razcepa je slabe pol ure, a me je Garmin dokaj hitro usmeril desno. Mislil sem, da gre za kakšno prečko, nakar sem se znašel na švicarski meji. Prilagodil sem načrt in sklenil, da se vzpnem na Stelvio iz švicarske strani – Umbrail pass. Cesta je od začetka precej ozka in zavita. V spodnjem delu sem naletel na kolono Porschejev, ki so se spuščali v dolino. Pri teh srečanjih je vedno tvegano, da priletijo po moji strani, zato sem se z veseljem priključil BMW-ju M2 in M3, ki sta se vozila v moji smeri. Nažigala sta ga na polno, da sem jima komaj sledil, hkrati pa sta mi čistila cesto pred nasproti vozečimi vozili. Kmalu prispemo na vrh. Višina 2.758m zagotavlja na vrhu še obilico snega, ki je kljub visoki temperaturi videti kar vztrajen. Odločil sem se, da se spustim v dolino proti vzhodu čez znamenite serpentine, kjer bi po prvem planu moral opraviti vzpon. Sledila je vožnja v dolino in ponoven vzpon na vrh. Drugič na vrhu, sem nakupil našitke ter magnete in nato nadaljeval spust na drugo stran proti Bormiu. Cesta na spustu mi je bila bolj všeč kakor serpentine na vzhodni strani.

Prispel sem v Bormio. Podobno kot Val Gardena tudi tukaj takoj prepoznaš, da je vse posvečeno smučarskemu prvenstvu, ki se leta odvija na okoliških smučiščih. Nekaj tednov nazaj je bil tudi Bormio v znamenju kolesarske dirke po Italiji – Giro. Cesta je polna navijaških napisov posvečenih našemu Rogliču.

V kamp sem se želel vrniti čez prelaz Gavia, ki pa je bil zaprt zaradi zemeljskega plazu. Nisem imel druge izbire kot, da se vrnem čez Stelvio še v drugo smer.

Pozno popoldne sem prispel v kamp z osvojeno trofejo – prelaz Stelvio. Izšlo se je tako, da sem ga prevozil iz vseh smeri in to večkrat :). Če bi moral opisati prelaz, bi rekel, da je to trofeja, ki jo je potrebno osvojiti, vendar je veliko lepših prelazov, ki so primernejši za motoristične užitke in manj obljudeni.

Naslednji dan sem pospravil šotor, poravnal račun in se odpravil na pot proti domu. Od Bolzana sem se usmeril proti jugu po dolini in nato proti prelazu Rolle – 1.984m. Tudi tukaj poteka etapa kolesarske dirke. Na vrhu me je pričakal pogled na koničasto goro, ki resnično dominira ter očara s svojo mogočnostjo. Ustavil sem se pri postavljenem zemljevidu in ugotovil, da gre za goro Cimon della Pala, visoko 3.184m. Pokrajina je skoraj pravljična, zelena v dolini z mogočnimi vrhovi v okolici.

Pot sem nadaljeval čez nekaj manjših prelazov, passo Cereda – 1.369m in passo Duran 1.605m.

Kar naenkrat sem se znašel v kraju Villa Santina, kjer imam navadno jutranjo malico na poti v Dolomite. Ustavim se, da naredim počitek in pred trgovino vidim motor z MB registrsko tablico. Vstopim v trgovino in takoj ogovorim prvo osebo v motorističnih oblačilih. Srečal sem dva motorista iz Ormoža, Andreja in Sonjo. Tudi onadva sta na poti od nedelje in uživata dopust. Medtem ko malicamo steče prijeten pogovor in ugotovimo, da imamo skorajda skupne prijatelje ali vsaj znance. Na koncu se odpravimo vsak v svojo smer, jaz domov, onadva pa v bližnji kraj, kjer bosta prenočila. Še se kdaj srečamo na poti :).

Kilometri do doma so kopneli zelo počasi in šele čez nekaj ur sem prečkal mejo s Slovenijo. Zadnje kilometre v Italiji sem vozil na bencinske hlape, da sem se privlekel čez mejo do črpalke. Z rezervoarjem sem prevozil nenavadno dosti kilometrov – 360. Motorju očitno ustreza ovinkasta cesta čez prelaze :).

Od Jesenic do Ljubljane sem se vrnil po avtocesti.

Sedaj sem obdelal že dobršen del Dolomitov, a verjamem, da je ostalo še veliko prelazov in ovinkastih cest, da se lahko vrnem še kdaj. Sicer pa se pokrajina spreminja iz tedna v teden in zmeraj preseneti s čem novim. Dolomite bom imel še večkrat v planu.