Novo odkritje – Dolomiti

Uresničujem načrte, ki sem jih zastavil čez zimo. Rekel sem si, da bom letos odvozil več hribov, prelazov in gorskih cest po Italiji, Avstriji itd. v zameno za morske destinacije, ki sem jih osvajal prejšnje sezone.

V juniju sem uresničil dva izleta v Dolomite. Prvič sem šel v soboto in nedeljo na začetku junija in drugič tri dni, ko smo imeli državni praznik. Poskusil sem sestaviti poti, ki se čim manj prekrivata, da se ne vozim po istih cestah. To mi je uspelo. Manj kot 30 % je bilo cest, ki sem jih ponovil.

Dolomiti so čudoviti in ogromni. Vsak dan bi lahko vozil po drugih cestah in dosegal druge cilje. Prelazov in urejenih, zavitih cest kar ne zmanjka. Med vožnjo se včasih vprašam, kdo je delal cesto v tako zahtevnem terenu in čemu, a še dobro, da jo je nekdo 😊.

Prva razlika med Dolomiti in Avstrijo je v tem, da se ceste ne plačajo. V Avstriji se vsaka cesta, ki je turistično atraktivna, plača – primer: Maltatal, Grossglockner, Nockalmstrasse idr. Naredil sem kar nekaj kilometrov po Dolomitih in prav nikjer ni bilo nič plačljivega.

V obeh primerih sem prenočil v kampu Moosbauer v Bolzanu. Razmišljal sem, da prespim v Cortini, a me je vedno skrbelo, da bo noč prehladna za šotor; sploh na začetku junija. Cortina je na nadmorski višini 1.200 m, Bolzano pa 1.000m niže, zato sem v obeh primerih izbral slednje za cilj nočitve.

1-2.6.2019

Iz Ljubljane sem krenil ob 7h zjutraj. Do Jesenic po avtocesti (to je edini del avtoceste, ki sem ga uporabil) in nato skozi Rateče v Italijo. V Kranjski Gori obvezno točenje goriva, ker je cena v Italiji neprimerno višja. Prva postaja je bila malica v kraju Villa Santina, po dobrih dveh urah vožnje. Pot sem nadaljeval proti Cortini d’Ampezzo, čez nekaj nižjih prelazov – passo Mauria – 1.298m.

Cortina je zelo lepo gorsko mesto/vas, ki leži med hribi in je odlično izhodišče za dnevne izlete. Jaz sem ubral pot proti Bolzanu čez prelaz Giau – 2.236m. Čudovita cesta, malo prometa, na vrhu pa čudoviti razgledi in še polno snega. Na vrhu sem se ustavil in naredil nekaj obveznih fotografij. Od tukaj prihaja največkrat videna slika iz promocije Dolomitov – gorska koča s Cinque Torri v ozadju. Snega je bilo ponekod tudi dva metra in več.

Sledil je passo Fedaia – 2.054m. Na vrhu sem se peljal mimo zajezenega jezera, ki se po moji oceni napaja s topljenjem snega, ki pa je bilo kljub visoki temperaturi pod ledom. Sneg in led sta očitno tako zbita, da še dolgo v poletje kljubujeta soncu.

Na poti do Bolzana sem srečal še nekaj čudovitih jezer s kristalno čisto vodo in gorami v ozadju.

Nekaj po tretji uri sem prispel v kamp. Takoj ob prihodu je sledil prvi šok – vsi v kopalkah. Da razložim, … to je bil prvi lep vikend po daljšem hladnem in deževnem obdobju pri nas, zato je bilo toliko bolj nenavadno srečati ljudi v kopalkah. Čutil sem sicer, da je toplo, a pod motoristično opremo je vedno tako. Ni pravega občutka. Ko sem se prijavil, postavil šotor in se stuširal, sem videl, da je nekaj čez 30°C. Za kakšno uro ali dve sem se ulegel pri bazenu in oddremal epizodo ali dve. Pozno popoldan sem se odpravil v mesto, da nekaj pojem in si ogledam, kje sem. Sprehodil sem se po starem delu mesta in doživel naslednji miselni šok. Vsi govorijo nemško?!? Prav ni občutka, da si dejansko v Italiji. Tudi na cesti je večina registrskih tablic nemških. Takoj, ko vstopiš v trgovino npr. in ugotovijo, da ne govoriš italijansko, te ogovorijo tekoče nemško. In to velja za celotno območje Dolomitov in Južno Tirolsko. Nenavadno je to, da si v Italiji, kjer vsi govorijo nemško, vozijo nemške tablice, dobiš občutek, da si v Nemčiji. Potem si rečeš, ne morem biti v Nemčiji, če ni gorata. Ok, potem pa v Avstriji … ne, gradnja ni prava … in tako kravžljaš možgančke celo pot 😊.

Ko sem se vrnil v kamp, je bilo na »moji« parceli že devet šotorov. Ko sem popoldan postavljal svojega, sem bil tretji. Do večera in zjutraj nas je bilo trinajst, ki smo se nagnetli na dve parceli. Vsi smo samo prehodno za dan ali dva. Splošno sem opazil, da se v kampu dnevno izmenja veliko gostov.

Naslednji dan sem zjutraj pospravil hiško in se odpravil na pot, ki me je vodila po drugi poti do Cortine in nato v Avstrijo ter ob meji proti Sloveniji. Izredno me je navdušila Val Gardena in prelaz Gardena – 2.136m. Lepa vasica, ki gosti smučarsko prvenstvo, kar je opaziti tudi v poletnem času. Veliko vlečnic in ostalih naprav, ki verjamem, da omogočajo izjemno smuko. Sledil je prelaz Valparola – 2.192m. Izjemni razgledi. Takoj naslednji je passo Falzarego – 2.105m. Ta prelaz me je pripeljal proti Cortini, kjer sem se prejšnji dan odcepil za prelaz Giau.

Od Cortine sem se usmeril proti Avstriji. Vozil sem se po prečudoviti zeleni dolini, ki se je nadaljevala tudi na avstrijski strani. Tam sem sicer napredoval zelo počasi, ker je bila cesta zavita, nepregledna in ozka. Za dobrih 30 km sem porabil debelo uro in več. Zaradi plazov je bilo kar nekaj obvozov, ki so mi počasi najedali živce in prispevali k razboleli zadnjici.

V Slovenijo sem se vrnil preko prelaza Korensko sedlo in od Jesenic do Ljubljane po avtocesti.

Izlet mi je bil izjemno všeč, tako da sem smer ponovil nekaj tednov kasneje.

1. Stelvio – trofeja motoristov - Moto Zapisi pravi:

   6. julija, 2019 ob 9:05

   […] da je smiselno kreniti v nedeljo zjutraj in tako sem naredil. Pot, ki sem jo sestavil, se je s prejšnjo prekrivala v zgolj 30 %. Do Jesenic po avtocesti in nato po lokalnih v Italijo. Prvi postanek na […]

   Odgovori