Islandija 11 – Westfjords in vrnitev v šotor

Tisti dan se nisva zbudila prav zgodaj, ker sva bila utrujena od pohoda, ki sva ga naredila do vulkana dan prej. Prepričana sva bila, da naju bodo noge bolele, da se ne bova mogla premikat, pa ni bilo tako hudo. Čakal naju je ležeren dan. Nič posebnega nisva planirala, zato sva se lotila pospravljanja stanovanja in pranja umazanih oblačil. Možnost pranja sva morala izkoristiti, ker je bil to zadnji dan v stanovanju, ki sva ga morala zapustiti naslednje jutro.

Odločila sva se, da se popoldan še enkrat odpraviva v Reykjavik in se sprehodiva po ulicah. Bolj ali manj sva ponovila sprehod iz prvega ogleda mesta. Prav spomnim se, da je prijalo malo razhoditi utrujene noge. Seveda sva se spet ustavila pri hotdogu in naročila sva vsak enega. Nato sva nadaljevala s sprehodom. Zavila sva v kakšno ulico, ki je bila nova za naju. Mesto je kljub malemu številu prebivalcev precej živahno, sploh če ga primerjaš z ostalim delom otoka. Veliko je turistov, zato težko ločiš, kdo je domačin in kdo ne.

Naslednje jutro sva natovorila motor in zaklenila stanovanje ter se poslovila od Reykjavika. Usmerila sva se proti severu s ciljem obkrožiti Westfjords. Začela sva po cesti 1 in nato levo na cesto 60. Cesta se je začela vzpenjati in vreme se je hitro spremenilo v megleno, oblačno in prav neprijetno ter vetrovno. Veter naju je premetaval sem in tja. To je bil prvi dan, ko nama je narava nakazala, kako bi lahko bilo vsak dan in kakšno srečo imava dejansko z vremenom. Seveda se je z vetrom takoj spremenila temperatura, ki ni presegla 7°C. Sunki vetra so naju celo popoldne prestavljali po vozišču. Po nekaj urah sta naju veter in mraz začela precej utrujati, a ker cilj še ni bil blizu, sva stisnila zobe in vozila naprej. Jasmina je imela že od jutra na rokah rokavice z gretjem, vendar je imela težavo, da ji ena ni delovala. Dodobra premražena sva se ustavila pri trgovini ob poti in se za eno uro usedla v toplem zavetju. Objekti ob cesti so resnično vse v enem in to je super. Dobiš od lopate, škornjev, kruha, sadja in tople hrane. Zakon. Naročila sva si hrano in opravila kosilo. Pogrela sva se s kavo ter razmislila, kako nadaljevati. Iz kovčkov sva potegnila dodatne sloje oblačil in se pripravila na nadaljevanje. Tudi jaz sem takrat prvič na poti oblekel rokavice z gretjem.

Pot sva nadaljevala desno po prečki 59, ki naju je pripeljala na desno stran Westfjorda in cesto, ki vodi po severni strani fjordov. Kasneje se je izkazalo, da ne znava brati karte, ker je cesta makadamska. Slabih 40 km sva nato vozila po makadamski cesti čez nek mini prelaz na drugo stran. Večino ceste je bilo lepo urejene, a se je zakompliciralo na delih, ki jih pripravljajo za asfaltiranje. Tam je navožen in steptan tampon za drenažo, ki je bil za naju zelo neugoden. Kamenje namreč ni bilo nič prijazno za najino težo. Teren so položili z lomljeno skalo, kamenjem velikim kot pest. Podlaga je sicer lepo steptana in za avto ne predstavlja večjih ovir, za naju pa je pomenilo, da sva se pogrezala in ponovno rila kot nekaj dni prej po vulkanskem pesku. Motor je zvijalo na vse strani in nekontrolirano sva slalomirala z zelo nizko hitrostjo. Kar nekaj krat je šlo za las, da nisva padla. Padec tukaj bi imel veliko večje posledice, kot padec po pesku/mivki nekaj dni prej. Priznam, da nama ni bilo nič všeč. Bolj kot so se trudili urediti cesto, slabše je bilo za naju. Še najboljše so bile tiste, ki so stare makadamske in že od nekdaj. Tiste so lepo utrjene in po tistih letiš tudi do 100 km/h. V enem trenutku, ko sva se lovila po kamniti podlagi, sem ustavil in pogledal nazaj. Videl sem 10 do 15 cm globoko brazdo, ki sva jo puščala kot sled v za pest velikem ostrem kamenju. Ni bilo prijetno. Tudi tega nisem razumel, da so se takšni odseki pojavljali vsakih nekaj kilometrov in med seboj niso bili povezani. Zakaj so se dela lotili tako, mi ni jasno.

Na drugi strani sva prišla do ceste 68, kjer sva zavila levo proti severu in nato po cesti 61, da obkroživa Westfjords. Pokrajina tukaj je še veliko manj poseljena kot ostali otok, ki je že tako pust z vidika števila prebivalcev. Kraljevale so tu in tam kakšne kmetije in ovce, ki so bile zmeraj po tri. Še danes ne vem, zakaj hodijo po tri. Dlje kot sva se vozila, večja je bila podobnost z Norveško. Logično, fjordi. Pokrajina je postala bolj gorata. Cesta je bila neskončna in obvozila sva kar nekaj fjordov, kjer se pelješ ob morju proti notranjosti ob eni strani fjorda in nato narediš kljuko in po drugi strani fjorda spet ven proti morju. Pri tem porabiš veliko časa, ko gledaš čez fjord na drugo stran in se po eni uri vožnje pelješ po drugi strani in gledaš, kje si bil prej. Spomnil sem se, da je bilo isto na Norveškem, vendar tam imajo trajekte, da ti ni potrebno obvoziti prav vsakega fjorda. Med vožnjo proti cilju sva naletela na kakšna manjša naselja oz. vasi, ki so bile spet močno podobne naseljem na Aljaski. Pred nizkimi lesenimi hišami so stali ogromni pickupi s še večjimi kolesi. Čutiti je bilo, da tukaj življenje ni enostavno in predvsem v boju z naravnimi/vremenskimi razmerami. Srečala sva kakšno ribiško naselje z manjšim pristaniščem in ribiškimi ladjami. Na enem delu sva srečala celo tjulnje, ki so se sončili na sipini v morju. Nisva se ustavila, ker ni bilo tako blizu ceste, da bi se imelo smisel ustavljati.

Odpravila sva se do najinega kampa za nočitev, ki je bil v kraju Bolungarvik. Kraj je skoraj na skrajnem severu Westfjorda do kjer vodijo ceste in je možno priti z normalnim vozilom. Namreč polotok ali rt, ki je severnejši, je brez cest in tja ne prideš z vozilom. Šotor sva postavila povsem na električni stebriček, tako da sva kabel speljala v šotor, kjer sva polnila vsa naprave. Kamp je bil super. Dejansko je bil travnik za športno dvorano in termalnimi bazeni. Termalni bazeni so kar pogosti, skoraj v vsaki vasi ga imajo, ker imajo povsod dovolj tople vode. Spraševala sva se, koliko je cena kopanja in ugotovila, da je za naju, ki sva v kampu to zelo poceni. Mislim, da sva plačala 13 € za oba in še 5 € za brisačo. Najem brisače je dobra izbira, da ne voziš mokre brisače na motorju.

Ura je bila že čez 20., ko sva se odpravila na kopanje. Posebnost na Islandiji je priprava na kopanje v skupnih bazenih. Takoj ko vstopiš mimo recepcije se hodnika ločita na moške in ženske. Najprej srečaš omarice, kjer se slečeš do golega. Nadaljuješ nag po hodniku in prideš do umivalnice. Tam so na stenah podrobna grafična navodila, kako poteka umivanje. Milo pod pazduho, podplatih in na intimnih predelih, spredaj in zadaj. To ni samo zmakanje, kot se to naredi pri nas v toplicah, haha. Ko si temeljito umit, sledi oblačenje kopalk in vstop v bazene. Tukaj se spet srečajo moški in ženske. Jasmina je rekla, da je v ženskem koridorju enak postopek. Higiena je pri Islandcih zelo pomembna. Vsa ta priprava in temeljito tuširanje ima svojo logiko, ker v bazenih ne uporabljajo klora, ampak je čista termalna voda iz globin. Nama je bil kar všeč tak sistem tuširanja in umivanja.

Najprej sva se namočila v notranjem olimpijskem bazenu, kjer je voda najhladnejša, a še vedno prijetno topla. Odplavala sva nekaj dolžin in malo visela ob robu. Ko sva se naveličala in naju je začelo hladiti, sva se odpravila v masažni bazen, a da sva prišla do njega sva morala na dvorišče. Zunaj je bilo 7°C, tako je bil moker izlet po dvorišču kar zabaven. Namočila sva se v masažnem bazenu s temperaturo vode 40°C. Kar zabolelo je, ko sva se mokra in hladna iz dvorišča potopila v vodo. Meni ni bilo prijetno, ker je bilo prevroče in sem se hitro prestavil v masažni bazen s temperaturo 36°C. Tukaj je bilo veliko prijetneje, zato se mi je kaj kmalu pridružila še Jasmina. V njem sva ždela dobre pol ure in pri tem kovala načrt, kako bova čez dvorišče pobegnila nazaj v notranji prostor.

Na izhodu je sledil koridor s tuširanjem v obratni smer kot pri vstopu. Imeli so tudi sušilnik za kopalke, kar je bilo za naju idealno. Ko sva vrnila brisače, praktično nisva imela nič mokrega, kar bi morala pakirati na motor. Po celem dnevu zmrzovanja na poti, sva bila pred spanjem pregreta do kosti. Spat sva se odpravila malo pred polnoči, ko je bilo zunaj še svetlo in samo nekaj stopinj nad ničlo. Tisto noč sva spala kot dojenčka, čeprav je bilo ponoči samo 2°C.

Naslednjič nadaljevanje do najbolj zahodne točke Evrope.

1. Islandija 10 – Dolga pot do vulkana - Moto Zapisi pravi:

   28. januarja, 2024 ob 17:45

   […] Sledil je tehnični dan. […]

   Odgovori