Islandija 13 – Polotok Snæfellsnes

Dobro jutro ob 11h, haha. Do takrat nama je Islandija z dolgimi dnevi že povsem porušila normalen bioritem. Dan oz. svetli del je bil večji del dejanskega dneva. Nikoli ni bila prava noč. Tudi, ko je bila ura ena ali dve zjutraj, je bil bolj mrak kot noč. Spoznala pa sva nekaj… Dneva ne moreš ogoljufati. Buden in aktiven si lahko samo toliko ur in potem te ujame utrujenost. Midva nisva raztegnila dneva, samo zamaknila sva del, ko sva bila aktivna.

Ura je bila torej čez 11., ko sva se odpravila iz kampa. Za tisti dan sva načrtovala obkrožiti polotok Snæfellsnes. To je polotok severno od Reykjavika. Odpravila sva se na cesto 60 in ji sledila do odcepa za polotok in cesto 54. Polotok je precej gorat in je bil v preteklosti očitno vulkansko dejaven. Najina prva zanimivost na poti je bil most v obliki vikinškega meča. Ustavila sva se na postajališču in se sprehodila po okolici. Očitno sva bila pri mostu ravno v času menjave plime in oseke, saj je bil morski tok v ožini neverjeten. Bilo je polno vrtincev in kar malo je bilo nenavadno gledati morje, ki je teklo kot bi gledal reko. V tem se ne bi želel kopati, haha. Še kakšen manjši čoln bi imel težave v tako nemirni vodi. Seveda je bil ta most na najinem seznamu zanimivosti, zato sem hitro pripravil dron in naredil še posnetke iz zraka. Iz zraka je lepo vidna oblika mostu, ki v eni smeri lepo oriše obliko meča. Tudi okolica je veličastna z gorami, ki se strmo dvigajo iz nivoja morja.
Vreme nama je bilo naklonjeno, saj je sijalo sonce in bilo je brez vetra.

Pot sva nadaljevala v smeri skrajne točke polotoka in pri tem naletela na razgled na goro, ki kraljuje na tem polotoku. Pogled nanjo se nama je odprl izza ovinka nad klifom. Gora Snæfellsjökull je visoka 1.446 metrov in je na vrhu stalno prekrita s snežno odejo, od tod ime Snowtop Mountain. Je 700.000 let star stratovulkan, ki ga na vrhu prekriva ledenik. Avgusta 2012 je bil vrh edinkrat brez snega, odkar beležijo. Res je bilo lepo in zato sva naredila kratek postanek za fotografiranje.
Kmalu zatem sva pripeljala v dolino, kjer se nama je prvič odprl pogled na goro Kirkjufell (Church Mountain), ki je najbolj pogosto fotografirana gora na Islandiji. Zaradi svoje strukture je res nekaj posebnega in enostavno prepoznavnega. Gora je v bistvu 463 metrov visok hrib, ki stoji na svojem rtu v morje. V okolici je tudi isto imenovani slap, ki sva ga pogledala samo od daleč. Hrib je iz vulkanske kamnine, ni pa vulkan. Nastal je v ledeni dobi. Kirkjufell je tudi ena izmed lokacij snemanja serije Game of Thrones, ki je hribu zagotovo dvignila priljubljenost. Naredila sva nekaj fotografij in nadaljevala pot.

Ustavila sva v ribiški vasici Olafsvik na bencinski postaji z bistrojem, da sva naredila potrebno pavzo. Spet sva dobila hot dog, medtem ko so bile okrog naju lopate, vrvi in sladkarije. Ni da ni. Zanimivo je bilo, da se je v bistroju izmenjalo dobrih 10 domačinov, ki so se vsi poznali. Razumela sicer nisva ničesar, ampak takoj sva videla, kako povezano živijo. Bili so zelo prijazni in ustrežljivi drug do drugega. Verjetno si težko privoščijo nemarnost in sovraštvo do sosedov, ki jo v veliki meri gojimo pri nas, ker se med letom borijo z razmerami, kjer živijo in preživijo samo tako, da si pomagajo. Lahko pa tudi, da so vsi v sorodu, a pri nas tudi to ni zagotovilo, da se ne kregamo, haha.
Pot sva nadaljevala po cesti 547 in obkrožila goro Snæfellsjökull. Še prej sva se ob poti ustavila pri kraterju Saxholl in se povzpela nanj. Pot do vrha vodi po kovinskih stopnicah, ki so vkopane v klančino. Iz vrha se je odprl panoramski pogled na okolico. Z izjemo snežne gore, je vse okrog ravnina prekrita z nabruhano lavo, ki jo je za sabo pustil vulkan. Lava je prekrita z mahom, kar pomeni da je stara vsaj nekaj tisoč let.

Pot sva nadaljevala in se ponovno priključila na cesto 54, ki naju je po jugu polotoka pripeljala v okolico Reykjavika. Odločila sva se, da bova prenočila v kampu v mestu Akranes. Še eno pristaniško in ribiško mesto. Kamp je bil zgleden, a še vedno nič kaj preveč opremljen. Je pa imel recepcijo, kar tudi ni prav pogosto.
Tisti dan sva nekje ob poti kupila predpripravljeno piščančje meso, tako da je Jasmina pripravila pravo pojedino. Jedla sva piščančjo rižoto, ki nama je polepšala večer in dala zalet najinemu razpoloženju. Jaz sem postavil šotor in pripravil vse potrebno za spanje. Po večerji sva se malo razgledala po okolici in našla črno vulkansko plažo, ki je vabila na kopanje. Bilo je lepo, a dvomim, da se kdo kopa tukaj. Pozna ura in utrujenost naju je klicala k počitku, zato sva pripravila še okviren načrt za naslednji dan in se odpravila spat.

Naslednjič pa kuhanje jajc v geotermalnem vrelcu.

1. Islandija 12 – Najbolj zahodna točka Evrope - Moto Zapisi pravi:

   12. februarja, 2024 ob 20:26

   […] Naslednjič pa znameniti Sword bridge. […]

   Odgovori