Islandija 1 – priprave
15. julija 2023 sva se odpravila na 23-dnevno potovanje po Islandiji.
Ampak gremo lepo po vrsti in se vrnimo po času nazaj.
Pred dvema letoma sem bil sam na poti po Norveški. Kmalu po vrnitvi sem začel govoriti in razmišljati o Islandiji. Sprva je bilo to govorjenje provokacija partnerici v smislu, kaj če bi se skupaj odpravila na Islandijo. Pozorno sem spremljal njene odzive, saj je zagotovo mislila, da sanjam. Proučeval sem možnosti, kako se sploh pride na Islandijo, gledal video posnetke drugih, ki so to že naredili, gledal nasvete Islandcev, ki promovirajo turistične ponudbe in podobno. Bolj kot sem iskal vsebine s tem naslovom, več se mi jih je ponujalo, ni kaj, dobro deluje to analitično in ciljano oglaševanje.
Hitro je postalo jasno, da je pot, ki pripelje naju in motor na oddaljeno Islandijo, samo ena in to je trajekt iz vrha Danske. Hirtshals je kraj, kjer sem šel na trajekt za Norveško in tudi za Islandijo je to izhodiščna točka za vkrcanje na trajekt. Ladja / trajekt, ki povezuje Dansko in Islandijo je le ena, z imenom Norrona. Odhod proti Islandiji je v torek s prihodom na Islandijo v četrtek in v nasprotni smeri s startom v četrtek in prihodom v soboto. Ladja v eno smer pljuje dva dni z vmesnim postankom na Ferskih otokih. Postanek je zelo kratek, samo za izkrcanje in vkrcanje novih potnikov.
Nekje februarja 2022 sem začel brskati za kartami za trajekt in hkrati vedno bolj in bolj govoriti z Jasmino o tem potovanju. Ugotovila sva, da je povratna karta za naju in motor približno 2.500 €, odvisno od kabine. Takrat sva še oklevala in sklenila, da se bova o dejanskem odhodu pogovarjala enkrat v maju in če bo želja še vedno ista, kupiva karte in greva. Jaz sem nato dan za dnem spremljal razpoložljivost kart in nadalje brskal vsebine povezane s tem oddaljenim otokom. Po kakšnih dveh tednih, še vedno v februarju, pa šok… celoten trajekt je razprodan. V garaži ni prostega mesta, za spanje pa ni prostih kabin. Tako je splavala najina ideja o odločanju v maju, ker je bilo že odločeno v najinem imenu. V sezoni 2022 torej ne bo Islandije.
Novembra 2022 sem začel oživljati idejo o obisku Islandije. Jasmina je vedela, da ne bom nehal s to temo, dokler je ne uresničiva, zato se je sprijaznila in se pridružila. Bil je december, ko so se začeli pojavljati poletni termini za rezervacijo kart za trajekt. Sedaj je šlo za res in tokrat sem se ustrašil jaz. Nisem želel, da bi Jasmina na silo privolila v potovanje na Islandijo, želel sem, da dejansko razmisli, v kaj se spušča. Jaz sem določene izkušnje s severom vendarle nabral na Norveškem, za njo pa bo to prvič. Nikakor to ni isto kot bi šel na poletni dopust na našo jugo. Vsi pogoji so drugačni, vreme, temperatura, okolica itd. Večkrat sva poglobljeno debatirala, kaj naju čaka, kaj je potrebno pripraviti, koliko naju bo stalo in podobno. Sklenila sva dogovor, da četudi bodo ovire na poti, ko bo pot težka in zahtevna, da bova v tem skupaj in pomagala drug drugemu, namesto grenila po možnosti težke situacije.
Karte sem nato kupil za novo leto 2023 in nama zagotovil mesto na trajektu. Ker kart ne moreš stornirati, je to pomenilo, da se 18. julija 2023 vkrcava na trajekt in zapustiva danski Hirtshals ter odplujeva proti Seydisfjordurju na Islandijo. Juhu, prvi korak dosežen.
Tedaj se je začela druga faza intenzivnih priprav na odhod, pa s tem ne mislim na nabiranje fizične kondicije ali drugih vaj za moč, ampak zapravljanje denarja in nabiranje primerne opreme za pot. Motoristi smo običajno aktivni samo poleti in temu primerna je naša oprema. Večino časa je nad 20 stopinj in sonce, na vrhuncu tudi proti 40. Na Islandiji naju je čakalo od 5 do 15, v primeru sončnega vremena, drugače tudi manj. To pa zahteva popolnoma drugačno opremo.
Začela sva pri šotoru in kamp opremi. Ko sva delala proračun za Islandijo, sva hitro ugotovila, da drugače kot s šotorom ne bo šlo. Temu je pritrjevalo več vidikov… eden je cena. Islandija je najdražja destinacija v Evropi. Cene nočitev v sezoni so izredno visoke in nočiti vseh 14 dni na otoku v namestitvah, bi najin proračun potisnilo v višave. Potem je tukaj še drug vidik, vreme. Zaradi vremena, ki je blazno spremenljivo, sva se odločila odpotovati brez začrtane poti in tako za noben dan vnaprej nisva vedela, kje bova. Naslednji vidik je zasedenost in odročnost krajev. Julij je vrh poletne turistične sezone, namestitvenih kapacitet pa ni neomejeno. Večina jih je rezerviranih vsaj pol leta vnaprej. Brez točnega plana poti torej rezervacije vnaprej sploh niso opcija. Kot sem zapisal, ostalo nama je samo še kampiranje in začelo se je s potrebo po primernem šotoru.
Priznam, da sva že precej izkušena šotorčkarja, šotor imava in tudi nočitev v šotoru vsako leto nabereva kar nekaj (tudi do 30 noči). Ampak kaj ko je vse to v poletni sezoni in ob poletnih temperaturah. Sledilo je torej raziskovanje. Šotori za zimo, za štiri sezone, za alpiniste, ni da ni. Sedaj pa vedi, kaj bo primerno? Problem na Islandiji je poleg nizkih temperatur in spremenljivega vremena, tudi veter. Na otoku praktično ni dreves in ko zapiha, zapiha pošteno. Torej se mi je zdelo največjega pomena, da bo šotor stabilen in profila, primernega za močan veter, kar pa zagotovo ni vsak. Najin poletni šotor je bil že nekajkrat v poštenem vetru in vem, kako slabo se je obnašal. Z vsemi štirimi sem ga držal, da ga ni odpihnilo :). Po vseh analizah in pregledu testov na internetu, sva se odločila za šotor, ki je testiran v vetrovniku, Salewa Sierra Leone lll. Šotor je res dober in je kar nekaj razredov boljši od najinega prejšnjega šotora. Zelo je stabilen in sistem palic ga naredi odpornega na veter. Podlogo za ležanje in spalni vreči sva kupila že nekoliko prej. Ko sem se takrat vrnil iz Norveške, sem vedel, da se bom tja še vrnil in sem takoj padel v nakup spalnih vreč in podloge. Podlogo imava Exped Duo, ki se prav lepo prilega v dimenzije šotora. Ima zelo dobre izolativne lastnosti in je primerna do -16°C. Spalni vreči sta od proizvajalca SeatoSummit. Moj model je Ascent II, Jasminin pa Altitude II. Spalki sta deklarirani za Comfort do -10°C.
Gorilnik in posodo imava tudi že od prej, tako da tega ni bilo potrebno nabavljati za to pot.
Naslednja v vrsti je bila motoristična oprema. Trenutna je bila že zdelana in je bila tako ali drugače planirana menjava za sezono 2023. Sploh moja oprema je bila že vsa pobledela, a sem bil z njo do zadnjega zelo zadovoljen. Preživela je pet sezon in vsaj 100.000 prevoženih kilometrov.
Želela sva nekaj novega in seveda poti primernega. Kaj hitro sva videla, da bo težko zadostiti temperaturnemu razponu, ki sva ga zahtevala. Kombinirati je potrebno s podsloji, ampak vsekakor nisva želela opreme samo za to pot in ki je ne bi bilo moč uporabljati vso sezono, ko narediva največ kilometrov. Iskanje sva začela pri vprašanju Goretex ali ne Goretex ter njemu podobne membrane. Trenutna oblačila so imela dežni sloj za obleči pod vrhnje oblačilo. To je kar nekako delovalo, tudi na Norveškem, ko me je pralo vseh 14 dni z izjemo kakšnega dneva ali dela dneva. Dežni sloj, ki je bodisi pod jakno ali čez njo, zahteva pravočasno ustavljanje in oblačenje. Temu sva se želela izogniti, zato sva se odločila, da najdeva oblačila, ki bodo laminirana ali kako drugače vodoodporna. Iskanja sva se lotila marca, ko motoristične trgovine še spijo in je zaloga zelo omejena. Nekako sva želela to nabavo izvesti na old school način, v trgovini, kjer pomeriš, vidiš vse podrobnosti in se odločiš. Sanjala sva o veliki izbiri, primerjanju med znamkami, velikostmi itd. Seveda sva hitro spoznala, da so to le sanje in da iz te izbire ne bo nič.
Sledili so neskončni pregledi interneta, branje testov, ogledi Youtuba… Vedno sem govoril, da bo moja naslednja oprema znamke BMW, ampak ko sem želel resnično pristopiti k zadevi, tudi pri tem ni bilo modelov za pomerjanje. Spomnim se, da smo kot najstniki gledali športne motorje in kombinezone znamke Dainese. To nam je bil nek višek opreme in vsak s to znamko je bil velik frajer. Torej sem pogledal še Dainese in se takoj zapičil v model Hekla. Našel sem cel kup promo materiala in celo oglas, ki vabi na Islandijo, kjer v ceni vodene ture z Ducatiji dobiš tudi to opremo. Že ime Hekla, ki je ime velikega vulkana na Islandiji poveže zgodbo v celoto.
Sedaj pa nastopijo dileme in problemi. Kje dobiti, videti, otipati ta model? Zastopanje te znamke je v Sloveniji bolj slabo, sploh pa v začetku marca, ko ostane samo lanska roba. Našla sva trgovino Dainese v Grazu, kamor sva se celo peljala eno soboto in ugotovila, da delovnik na internetu ni tak kot je zapisan na vratih, se pred zaprtimi vrati obrnila in vrnila v Ljubljano.
Še kot najboljša opcija se je izkazal nakup preko spleta. Našel sem spletno trgovino z motoristično opremo v Španiji, ki je še nisem poznal. Zanimivo, da imajo ogromno zaloge, všečno spletno stran ter pogoje poslovanja, ki so na zelo visokem nivoju. Trgovina se imenuje motocard.com. V času ogleda so imeli najugodnejšo ceno in zalogo vseh številk. Takoj sva naročila jakno in hlače Hekla v dveh velikostih zame in v najmanjši velikosti za Jasmino. Kot večina proizvajalcev je tudi pri Dainese tako, da najboljših modelov ni v ženskih oblikah, a sva kljub temu poskusila, če bo najmanjša številka ustrezna za Jasmino.
Vse skupaj sva prejela v dobrem tednu in imela v marcu zalogo večjo kot naše trgovine :). Malo heca. Jaz sem enostavno izbral eno od velikosti, Jasmini pa je bila žal tudi najmanjša prevelika. Vrnila sva neustrezne kose in jih zamenjala za ženski model Dainese Carve Master 3. Vračilo in menjava je potekalo izredno enostavno in brez vsakega problema. Minil je kak teden in je tudi Jasmina prejela svoje naročilo. Enkrat kasneje, ko bom opisal potovanje na Islandijo, bom napisal “review” opreme, tudi zakaj sem jakno reklamiral in je danes več nimam.
Čas je tekel naprej in že je bil april, maj, ko sva začela pridno nabirati kilometre in kondicijo v novi opremi. Seveda sva nadaljevala z nabiranjem ustreznih podoblačil. V Asu sva naletela na zelo všečna podoblačila Dainese, ki so drugi sloj – Dainese D-Mantle Fleece Ws. Na oblačilih piše drugi sloj in so podobni flisu in resnično topli. Všeč nama je tudi izvedba zadrge, ki je pomaknjena proti boku, da nimaš vseh zadrg spredaj po sredini.
Kar naenkrat se je pojavila sredina junija in zavedanje, da je do odhoda samo še en mesec. Pregledala sva zapiske in kmalu ugotovila, da še nisva nabavila torb, ki bi zagotavljale kompaktno pakiranje v kovčke. Tisti, ki ne potujete prav veliko, sploh pa ne v hladnejše kraje, kjer je velika verjetnost dežja, ne poznate največjega izziva, ki se postavi naproti. Kako v istih kovčkih ločiti mokra oblačila od suhih, umazana od čistih itd. To je lahko velik izziv, če v kovčku ni notranje organizacije. Vse to sem spoznal na poti na Norveško, ko me je vsak dan spremljal dež. V takšnem vremenu imaš z neprimerno organizacijo v parih dneh vse mokro, tudi tisto, česar še nisi uporabil. Na krajših potovanjih si lahko pomagaš z navadnimi vrečkami, na daljših pa tudi to ne deluje.
Izbrala sva kompresijske vreče z ventilom – proizvajalec Ortlieb. Te poleg tega, da ločijo mokro od suhega, omogočijo tudi da iz njih iztisneš zrak in imaš vakumirane pakete. Tudi tako prihraniš nekaj prostora, ki je še kako dragocen. Tudi to bom razložil kasneje, ko se odpraviva na pot. Ogromno prostora sva prihranila, ko sva obe zajetni spalni vreči zbasala v eno vrečo, iz nje iztisnila zrak in jo oblikovala po formatu stranskega kovčka. Klasična cilindrična oblika spalne vreče je zelo nepriročna za pakiranje v pravokotne kovčke – izgubiš ogromno prostora.
Prišla sta zadnja dva tedna do odhoda in ostala nama je še zadnja točka. Rokavice z gretjem. Že nekaj časa sva oprezala za njimi, a nisva našla nič, kar bi naju pritegnilo. V časovni stiski sva ponovno pri Špancih naročila po slikah privlačen model – Garibaldi Sottozero. Seveda spet ni istega modela v ženski in moški izvedbi, a sva naročila vsaj od istega proizvajalca, da bi imela enake baterije. Naročila sva tri pare rokavic, da sva lahko pomerila velikost. Zame ni problem, ker vem, da pri rokavicah zmeraj potrebujem največjo številko, za Jasmino pa sva naročila dve velikosti in eno vrnila. Kljub temu, da sva rokavice kupila na podlagi fotografij in opisa, so odlične.
Cel čas priprav na odhod pa sva kar nekako odlašala s pripravo poti, ciljev, obveznih ogledov zanimivosti in še česa. Ne vem pravega razloga za to, saj si zmeraj pred odhodom pripravim vse poti in postanke za destinacijo, ki jo obiščem. Nekako mi to daje strukturo, pri pripravi se spoznam s kraji, kamor se odpravljam, spoznam zanimivosti, ki so na poti ali ob njej. Pot navadno speljem med različnimi zanimivostmi in si tako v grobem strukturiram dan po dan. Tokrat pa kar nekako nisva našla volje za to. Priznam, ogledal sem si veliko video vsebin, prebral kakšne zapise in podobno, ampak vse, kar sem naredil s pripravo poti po Islandiji je, da sem v Mladinski knjigi kupil karto Islandije. Vse ostale priprave in nabave, ki sva jih izvajala, so naju očitno preokupirale, da bi se lotila še priprave poti. Mogoče pa sva se zanašala, da imava čas za pripravo plana na tranzitu do otoka. Ne vem pravega odgovora, bistvo je, da nisva bila pripravljena, imela pa sva zemljevid :) Mogoče sva tudi zaradi velike neznanke z vremenom imela odpor do priprave poti.
Naslednjič opišem dan D in odhod iz Ljubljane.