Islandija 2 – Dan, ko sva se odpravila na pot

Zadnji teden je bil namenjen finalnim pripravam in dejanskemu pakiranju. Pripravila sva sezname, kaj nujno potrebujeva in kaj bo moralo ostati doma, če pride do prostorske stiske. Vse potrebno sva spravila na kup in začela razvrščati in deliti vsebino med torbe. Večji od stranskih kovčkov je bil v celoti namenjen kamp opremi: podloga za šotor, šotor, dvojna blazina, dve spalni vreči, vzglavnika in stol. Kuhalnik, posoda in hrana v drugem stranskem kovčku. V njem so bili tudi prva pomoč, adapter za elektriko v kampu in zraven še vsi ostali polnilci, adapterji in baterije, ki sva jih imela zraven. Zadnji kovček je bil namenjen dronu, fotoaparatu, digitalijam, osebnim dokumentom, toaletnim torbam ipd. Oblačila sva spakirala vsak v svojo vodotesno torbo, ki sva ju pripela na stranske kovčke. Vse sva pripravila zadnji večer pred odhodom in tako pripravljeno je čakalo v stanovanju. Motor je bil v garaži s sveže opravljenim servisom in novimi gumami.

Prišel je petek, 15.7, dan odhoda. Plan je bil sledeč: Jasmina je imela prost dan in dopoldan preverila ter uredila še vse malenkosti, jaz pridem ob 14, pripravljeno odneseva na motor in kreneva proti Salzburgu.
Sledila sva planu in nekaj čez drugo uro popoldan že pripravila motor in nanj naložila vso prtljago. Tedaj so nastopile prve težave. Ob pogledu na naložen motor sva hitro ugotovila, da se s tako naloženim motorjem ne moreva odpraviti na pot. Zavedala sva se, da bova naložena do zadnjega kotička, a vseeno morava zagotoviti osnovno vodljivost motorja in varnost na dolgi in zahtevni poti.
Nisva imela druge izbire kot da neseva vse skupaj še enkrat v stanovanje in se odpoveva še zadnjemu udobju, ki je še ostalo v najini prtljagi. Izločanje, že tako minimalno izbranega, je trajalo kar precej časa. Težko si je bilo predstavljati, kaj bo tisto nujno, brez česar ne bo šlo in kaj je nekaj, kar lahko pogrešava. To je najtežji del takšnega pakiranja. Čeprav sem imel nekaj izkušenj s severnimi deželami, je odhod na Islandijo vsekakor drugačna izkušnja.
Po dolgem izločanju sva ponovno oprtala motor in ugotovila, da je bolje, ampak tudi s skupnimi močmi nisva zmogla naloženega motorja potisniti iz glavnega stojala. Ponoviva vajo… prtljago iz motorja, motor na stransko tačko, prtljago na motor. Sprejela sva dejstvo, da bo nekako moralo iti, ker manj ne moreva vzeti na pot.

Med pakiranjem je čas bežal in ura je bila šest popoldan, ko sva dejansko krenila na pot proti Avstriji. Vzmetenje sem nastavil v najvišji položaj in na najbolj trdo opcijo, da je bil motor poravnan. Na mestu se je čutilo, da sva težka, pri vožnji pa ni bilo posebnosti. Takoj, ko sva zavila na avtocesto, sem poskusil, kako se motor obnaša pri večji hitrosti in ugotovil, da je to pravi traktor/tovornjak. Peljalo se je brez posebnosti, zmogel je tudi višje hitrosti.
Tako sva se peljala proti Salzburgu, kjer sva imela rezervirano prvo nočitev. Isti hotel sem izbral že na poti na Norveško, dve leti prej. Praktično sva šla po enaki poti do vrha Danske in tudi z enakim planom nočitev. Tako se mi je zdelo najenostavneje, ker sem imel vse preverjeno in potrjeno. V Salzburg sva prispela nekaj po 21. uri. Namestila sva se in odpravila na večerjo v bližnji McDonalds. Nato pa spanje in priprava za naslednji dan, ko naju je čakala dolga pot do Hannovra.
Zbudila sva se v lepo sončno jutro. V trgovini pred hotelom sva si priskrbela zajtrk in prav tako na istem dvorišču natočila sveže gorivo za pot. Salzburg je praktično na meji z Nemčijo, ki sva jo prečila v prve pol ure. Na meji še zmeraj usmerijo promet v eno vrsto in z mitraljezi spremljajo vozilo po vozilo. To sem videl na poti na Norveško, ko so imeli testna mesta za covid. Sedaj je tudi po covidu ostalo vse enako, le da zasledujejo migrante. Kot kaže to ne bo nikoli bolje.
Vožnja po Nemčiji je dolgočasna in poteka od enega delovišča do drugega. Vmes so odseki avtoceste brez omejitev, kjer vsi naberemo visoko hitrost, da lahko zaviramo za naslednje zoženje in delovišče. Seveda nisva mogla brez klasičnih kolon na vpadnicah pred večjimi mesti, najprej Muenchen. Avtomobili kar stojijo v pet ali več pasovih. Te kolone so videti stalne. Na določenih delih se sploh ne premikajo. Z motorjem se to enostavno razreši. Vožnja po sredini med stoječimi kolonami vozil. Navad nimajo nič boljših kot mi. Reševalni pas obstaja samo tu in tam, drugače vse križem kražem. Kljub temu, da sva bila naložena, mi manevriranje med vozili ni predstavljalo večjih problemov. Ker sva veliko na poti, sem navajen širine motorja. Kjer gre krmilo, gredo tudi kovčki.

800 kilometrov sva prevozila samo s potrebnimi postanki za točenje goriva. Hkrati s točenjem sva naredila kratke pavze. Še najbolj naju je utrujala vročina. Bolj sva se vozila na sever, višja je bila temperatura. Najvišja je bila 39°C. Nekje pozno popoldan sva prispela na drugo točko najinega tranzita do trajekta. Tudi tukaj sva se namestila in se odpravila na srednje dolg sprehod do McDonaldsa. Vem ja, stalno ista hrana, ampak to je najhitreje rešljivo, ko si v tranzitu.
Po celodnevni vožnji se je prilegel sprehod, ki sva ga naredila. Podaljšala sva še dva ovinka in si v trgovini kupila zajtrk za naslednji dan.

Naslednji dan naju je ponovno pričakalo sončno jutro in kaj kmalu po zajtrku sva bila nazaj na avtocesti proti Hamburgu. Velika prednost že poznanih lokacij nočitev je, da so vse blizu avtoceste. Če bi izbiral nočitve v mestih, bi izgubila vsaj eno uro prvi dan, da se pripeljeva v mesto in eno uro naslednji dan do avtoceste.
Pot proti Hamburgu je monotona, kot večina Nemčije in naprej. Ko se nehajo Alpe, je vse ravnina. Pred Hamburgom se ustvarijo neskončne kolone vozil, ker je glavna cesta delovišče. Še sedaj ne vem točno, kaj prenavljajo, ali tunel ali most čez Labo. Malo se pelješ po tunelu, malo po mostu. Spet sva morala voziti med kolonami. Problem nastane na zožanjih, ko ostane premalo prostora tudi za motor. Situacija se izboljša severno od Hamburga, kjer ni več večjih mest, ko prideš na Dansko, pa se nehajo tudi delovišča.
Mejo sva prečkala brez problema, čeprav je bila tudi tukaj kontrola in se vozi v eni koloni. Tudi tukaj ni bilo nič posebej zanimivega ob avtocesti, ker je vse ena sama ravnina. Nadmorska višina niha med 5 in 25 metri. Ponovno sva peljala od bencinske postaje do bencinske postaje. Nekje na zgornjem delu Danske pa naju je ulovila prva pet minutna plohica. Res rahel dež, ki se je pojavil, mi je takoj premočil zadrgo zračnika na moji super duper jakni. V nekaj minutah sem začutil, da imam podlakti mokre na obeh rokah. Peljala sva naprej in ravno, ko se posušim, se pojavi novih pet minut dežja. Tudi tokrat začutim hlad in dejstvo, da imam mokra podoblačila.
Ustaviva se na naslednji bencinski postaji, da pregledam, ali je to samo občutek, ali mi je dejansko premočilo jakno. Žal sem bil dejansko moker. Takoj se mi je sprožila jeza na vso izbiranje opreme, ki sem ga izvajal, na denar, ki sem ga porabil itd. Ni mi bilo jasno, kaj je lahko narobe. Vso oglaševanje o nepremočljivosti in renome znamke se mi je postavil pod vprašaj. V skrbeh sem bil, kako bo naslednje tri tedne, če jakna spušča že po parih minutah rahlega dežja. Kako bom preživel na Islandiji, kjer je vsakih par minut drugačno vreme? Kako bo, ko bo samo nekaj stopinj in bom vozil premočen? Vprašanj in ugibanj kar ni bilo konec. Sedaj je, kar je, treba bo improvizirati, ko bo to situacija zahtevala. S slabo voljo sva se odpeljala naprej proti vrhu Danske, mestu Hirtshals.

Pozno popoldne sva prispela do najine nočitve za naslednja dva dni. Bila je nedelja, trajekt pa odpluje v torek zjutraj.
Zadnjih 200 kilometrov je bilo vetrovnih. Na trenutke naju je premetavalo po celi cesti, ampak je pomagalo, ker sva bila tako zelo naložena. Preoblekla sva se in osvežila ter šla pogledat okolico. Hitro sva ugotovila, da morava obleči oblačila, ki sva jih nakupila prav za ta izlet. To je bil hkrati tudi super test najinih funkcionalnih oblačil. Morem povedati, da sva bila v trenutku navdušena. Vreme ni bilo nič kaj prijazno, močan veter in občasen kratek dež. Nama je bilo super, oblačila so naju zaščitila pred vsem, kar je vreme prineslo.
Sprehodila sva se po neskončni peščeni plaži, med rovi in bunkerji druge svetovne vojne in se odpravila v mesto na zasluženo večerjo. Tokrat je bila na meniju riba, v znani in zelo obljudeni restavraciji. Mislim, da je ta restavracija na seznamu vseh turistov, ki nas tam ni bilo malo. V kraju Hirtshals se nabere veliko turistov, ker je to izhodiščna točka za veliko trajektov na Norveško in edini trajekt na Islandijo. Zvečer sva se odpravila na še en sprehod do bližnjega svetilnika in nato nazaj v sobo. Tukaj je bila že opazna razlika v dolžini dneva. Sva bila dovolj na severu, da je bilo svetlo tudi po 23h.

Zjutraj naju je pričakal še en vetroven dan, a nič zato, saj sva imela dobra oblačila in obutev. Ponovno sva naredila kar nekaj krogov po mestu, obiskala vrh svetilnika, ponovno jedla ribo v isti restavraciji. Mesto ni veliko in ga hitro obdelaš tudi kot pešec. Vse je fokusirano na turiste, ki nadaljujejo na različne trajekte, zato je veliko namestitev, trgovin s spominki ter ostalo opremo in restavracij. Slučajno sva se morala skriti pred kratko nevihto v eni izmed trgovin z oblačili. Ugotovila sva, da je ponudba povsem drugačna in je prilagojena severnim razmeram. Zagledal sem namenske nogavice za planinarjenje in hladnejše razmere. Takoj sem kupil en par, se odpravil iz trgovine na prvo klop in jih poskusil. Bil sem tako navdušen, da sem takoj kupil še dodatne štiri pare ter prepričal Jasmino, da jih kupi tudi ona. To nama je zagotovilo del dobrega počutja na Islandiji. Nikoli naju ni hladilo v noge.

Jasmina je bila nad Hirtshalsom navdušena. Všeč ji je bil mir, ljudje, ki niso vsiljivi, hiške in urejena okolica z neskončno travo ter peščeno plažo. Tudi po plaži sva se sprehajala, dokler naju ni pregnala ploha. Najboljši del pa ji je bila seveda riba .
Pozno zvečer sva izvedla še vse priprave na jutranji premik, ki naju je čakal naslednji dan in vkrcanje na trajekt, kjer sva preživela naslednja dva dni.

Naslednjič opišem vkrcanje na trajekt in dva dni na ladji.

1. Islandija 1 – priprave - Moto Zapisi pravi:

   12. novembra, 2023 ob 21:52

   […] Naslednjič opišem dan D in odhod iz Ljubljane. […]

   Odgovori
2. Miran pravi:

   13. novembra, 2023 ob 9:32

   Kar naporen pričetek poti,…prtljaga je vedno problem,zato jaz vzamem minimalno,kar je res nujno,..kak se pa jakne tiče in premočenja je pa relativno,..ni vedno znamka garant za kvalitetno jakno…čakam nadaljevanje….

   Odgovori