Maroko 2020 – 2. del

V prvem delu sem opisala, kako smo spoznavali puščavo in Zahodno Saharo, ki je ozemlje v Severni Afriki, ki na severu meji na Maroko, na severovzhodu na Alžirijo, na vzhodu in jugu na Mavretanijo in na zahodu na Atlantski ocean. Sestoji predvsem iz puščavskih nižin in je eno od najredkeje poseljenih ozemelj na svetu. V drugem delu pa bom opisala Maroko.

15. dan (10.2.): Agadir – Taliouine – 219 km

Malo pred Agadirjem smo se obrnili na vzhod proti kraju Taliouine, kjer je muzej in prodaja žafrana. V mesto smo prišli ob 14.30 in muzej je bil zaprt. Odprli naj bi ga ponovno ob 15h. Čakali smo do pol štirih, pa še vedno ni bilo nič, zato smo se odpeljali v kamp in se odločili , da si muzej ogledamo naslednji dan. Kamp (N: 30.52306, W: 007.89480) je bil lepo urejen, parcele dokaj ravne in ni bilo peska. Pokrajina se je precej spreminjala. Počasi smo se tudi dvigovali. Sploh ne vemo, kdaj smo se dvignili na 1000 m nadmorske višine.

16. in 17. dan (11.2. in 12.2.): Taliouine – Ouarzazate – 168 km

Najprej smo si ogledali prodajo in razstavo izdelkov iz žafrana. Nato smo nadaljevali po poti, ki nas je vodila po obrobju gorovja Atlas (Nizki ali Anti Atlas). Cesta se je vzpenjala in spuščala, zavijala levo in desno in odpirala lep pogled po okolici. Na višini okrog 1500 m so cvetela drevesa mandljevcev, višje pa tudi tu ni bilo nič. Mi smo se povzpeli do višine 1800 m. Ceste so dobro vzdrževane, so pa precej ozke Promet je kar gost. Na srečo ni dosti tovornjakov, srečanje z avtobusi in avtodomi pa je malo problematično. Na enem takih srečanj je en avtodom ostal brez zunanjega levega ogledala. Pred prihodom v mesto smo se ustavili v filmskem mestu – Atlas studio. Sprehodili smo se med kulisami, kjer so in še snemajo veliko filmov. V tem kraju imajo tudi največjo solarno elektrarno na ogledala, ki bo skupaj še z dvema, ki ju že gradijo napajala celotno maroško saharsko regijo z električno energijo. Po prihodu v kamp (N: 30.92347, W: 006.88716) je Alfijo najprej poklical enega mehanika, da je uredil zamenjavo polomljenega ogledala. Sledil je še kratek sprehod po mestu. V kampu smo ostali še naslednji dan – počitek. Ta dan je imel Ivan rojstni dan in skupaj z Alenko, ki je imela rojstni dan dva dni prej, sta pripravila pogostitev. Nata je pripravila še dve torti, Frenk je prinesel harmoniko in veselje se je začelo. Tokrat nismo samo peli, ampak tudi plesali.

18. dan (13.2.): Ouarzazate – Complex Ouiskdou pred Marakešem – 148 km

Ouarzazate imenujejo tudi vrata maroške puščave. In res, od tu naprej smo se peljali med hribi in dolinami, ki so bili popolnoma goli. Se pa ta puščava razlikuje od tiste v Zahodni Sahari – ni peščena. Ustavili smo se v kraju Ait Benhaddou. To je naselje, ki je zgrajeno v eni izmed mnogih oaz v maroški bolj ali manj kamniti puščavi in je pod Unescovo zaščito. Zanimivo si je ogledati njihove ksare (gradovi) in kasbe (hiše) opečnatih barv. Naselje izvira iz 12. stoletja in je zelo dobro ohranjeno. Danes živi tu še 8 družin, ostali so se preselili čez reko v novi del naselja. Z lokalnim vodičem smo se sprehodili skozi naselje, si ogledali eno revnejših hiš od znotraj in eno bogatejšo od zunaj. Po ozkih uličicah je vse polno raznih prodajalcev predvsem izdelkov domače obrti. Pred vhodom je starejša ženska pekla kruh v mali peči, ki smo ga poskusili in je bil zelo dober. Na koncu smo šli še na tažin. Bilo nas je očitno preveč, saj niso imeli dovolj posod in za zadnje je zmanjkalo tudi svežega tažina. Midva sva bila med zadnjimi štirimi in smo dobili hladnega in veliko kasneje. Ker sva ga jedla prvič, ne morem reči ali je tažin dober ali ne. Ta ni bil dober, tisti, ki so bili postreženi med prvimi pa so ga hvalili. Upam, da bom jedla še boljšega. Potem smo nadaljevali po tej cesti. Vzpenjali smo se vedno višje na višino 1800 m in se malo pred prelazom Tichka (2260m) priključili na glavno cesto. Pred tem smo se vozili skozi vasi, ki ne vem od česa živijo, ker je sam kamen. Ob cesti so stali otroci in matere z majhnimi otroki in prosili za karkoli, matere predvsem za hrano in oblačila za otroke. Mi smo jim razdelili kar smo imeli. Na vrhu prelaza Tichka smo se ustavili. Tu je bilo nekaj snega, pa tudi ostali vrhovi Atlasa so bili beli. Na parkirišču je polno prodajalcev izdelkov iz keramike in kamnov – ko jih prelomiš, so notri raznobarvni kristali. Začeli smo se spuščati po lepi na novo zgrajeni serpetinasti cesti. Ustavili smo se na višini 1200 m na parkirišču zraven bencinske črpalke – Complex Ouiskdou (N: 31.50532, W: 007.46594) in tam tudi prenočili. Zraven je bila tudi restavracija in mini market ter avtopralnica in nekateri so oprali svoje avtodome.

19. in 20. dan (14.2. in 15.2.): Complex Ouiskdou – Marakeš – 63 km

Spustili smo se v dolino, v Marakeš. Tam smo se najprej malo zgubili, obračali na skoraj nemogočih mestih, pa je šlo. Končno smo našli parkirišče, ki je zelo blizu medine in tukaj smo ostali dva dni (N: 31.61953, W: 007.99858). Po malici smo skupaj šli peš v medino – skozi park, mimo mošeje in si tam. Od tu naprej smo šli vsak po svoje. Malo smo se sprehodili med stojnicami, šli na kavo in potem nazaj v avtodome. Midva sva ga najprej malo počistila, odstranila saharski pesek, preoblekla posteljnino,… Zvečer smo šli ponovno v medino. Zvečer je v mestu »noro«. Ljudi je toliko, da se zgubiš, če se ne držiš skupine. Celi trg se spremeni v množico restavracij in v vsako te vabijo z mamljivo ponudbo. Kuhinje imajo kar na kolesih. Pripeljejo še mize in klopi in restavracija je tu. Ponoči vse skupaj pospravijo in trg je prazen in pripravljen na dnevne aktivnosti – ulični nastopi, ples kač kober, slikanje z opicami, poslikave rok in še mnogo drugega. Zvečer pa znova restavracije in tako se vrti v krogu. Mi smo šli na večerjo v eno izmed njih in tokrat sva jedla zelo dober tagine. Naslednji dan smo šli najprej v nakupni center, da smo izpopolnili zaloge, nato pa smo si želeli ogledati slavni maroški vrt Jardine Majorelle, ki ga je odkupil in prenovil Yves Saint Laurent. Na skoraj petih hektarjih se bohotijo različni kaktusi, bungevilije, agave, palme, bananovci, bambusi. Pod palmovimi drevesi je tudi grobnica v kateri je Yves Saint Laurent pokopan. Zraven je tudi njegov muzej. Pred vhodom (blagajno) je bila takšna vrsta, da bi čakali najmanj 2 uri, da bi lahko prišli noter in se odločili, da ne gremo. Popoldne smo malo počivali, zvečer pa spet v medino. Gužva je bila še večja kot prejšnji dan, saj je bila sobota. Najprej smo šli zamenjat Ivanovo majico, ker mu je bila premajhna. Dolgo časa je trajalo, da smo našli pravo stojnico. Zamenjal jo je brez problema, vendar je za to hotel plačilo. Malo sta barantala, pa je šlo. Sicer pa brez barantanja ne kupiš ničesar. Šli smo še na večerjo na drugo stojnico kot včeraj. Nekatere stvari so bile boljše, nekatere malo slabše, vsekakor pa dobre.

21. in 22. dan (16.2. in 17.2.): Marakeš – Cascades d’Ouzoud – 156 km

Iz Marakeša smo prišli brez problemov, kolona je bila strjena, tudi semaforji niso bili ovira. Prvi postanek smo imeli v majhni vasici, kjer smo nakupili kruh in kaj je še kdo potreboval. Na stojnicah so prodajali tudi njihove krofe in palačinke. Oboje smo poskusili in bilo je dobro. Nadaljevali smo po stranski cesti proti kraju Azilal. Vmes smo videli ljudi, ki so se vračali s sejma, nekateri z vozovi, drugi peš s polno naloženimi osli. Prišli smo tudi v področje, kjer so ob cesti zopet prosjačili otroci. Ti so bili malo drugačni kot prejšnji. So večji egoisti, nič nočejo deliti z ostalimi. Ko jim nekaj daš, hočejo še več, skačejo po cesti, se vesijo po avtodomih in te je kar strah, da koga povoziš. Prispeli smo v kamp Zebra (N: 32.00552, W: 006.71985). To je bil lepo urejen kamp, v sanitarijah tudi papir, ločeno zbiranje odpadkov, lepe in velike parcele. Tam smo ostali dva dni. Po kosilu smo šli na ogled slapov Cascade d’Ouzoud . Zanimivo in vredno ogleda. Če je bilo v puščavi pomanjkanje vode, jo je bilo tu v izobilju. Spremenila se je tudi pokrajina. Tam so oljčni nasadi, mandljevci so že odcveteli, cvetijo pa marelice. Slapovi so lepi za pogledat. Ob njih je vse polno restavracij in prodajaln in polno ljudi, saj je bila nedelja. Mi smo si jih ogledali od zgoraj, naslednji dan pa smo se sprehodili okoli njih. Vse skupaj je trajalo okrog 3 ure. To ni bil ravno sprehod, ampak bolj pohod, saj te pot vodi globoko v dolino in potem nazaj gor. Malo trpijo noge, je pa vredno. Danes tudi ni bilo gužve in šli smo dovolj zgodaj. Spodaj smo posedeli, popili naravni pomarančni sok, zgoraj pa kavico. Po vrnitvi smo imeli skupno kosilo, pasulj, ki sta ga skuhala Frenk in Nata. Popoldne je Alfijo pripravil demonstracijo priprave tažina in vsi, ki smo kupili posode in imeli plinske gorilnike, smo kuhali tažin. Na koncu smo jih poskusili. Vsi so bili malo drugačni, a dobri, boljši kot marsikateri, ki smo jih jedli do sedaj. Vmes je Milena spekla še palačinke.

23. dan (18.2.): Cascades d’Ouzoud – Azrou – 293 km

Vozili smo se po hribih navzgor pa navzdol, pa spet gor in dol, po serpetinah in čez dva prelaza (okrog 1500 m). Na enem vrhu smo se ustavili za skupno fotografiranje. Potem smo prišli do malo večjega mesta Beni Mellal in smo potrebovali več časa, da smo se prebili skozi mestni vrvež. Nadaljevali smo po obalni cesti, ko je na enem avtodomu počila guma. Na prvem parkirišču smo ga počakali, da je gumo zamenjal, se med tem najedli in nadaljevali. Ustavili smo se še v oljarni in kupili oljčno olje. Ustavili smo se na parkirišču sredi mesta Azrou. Ker je bila ura že 19.00, smo se odločili, da bomo kar tam prespali (N: 33.43545, W: 005.22312).

24. in 25. dan (19.2. in 20.2.): Azrou – Fes – 81 km

Peljali smo se skozi mesto Ifrane, ki ni čisto nič maroško. Spominja na zdravilišče. Pa tudi gradnja je drugačna. Vse hiše imajo streho, pozimi je tu sneg, danes je bil na enem mestu viden mraz. Pozna se, da smo prišli bolj na sever, že čez dan je bilo bolj hladno, zvečer pa je bilo prav mrzlo. Še dopoldne smo prispeli v Fes in se namestili v kampu International Fes (N: 33.99913, W: 004.96845). Po namestitvi smo šli štirje malo po predmestju po nakupih, midva tudi nekaj mesa, saj smo imeli danes prosti dan in sva imela dovolj časa in možnosti, da sva nekaj skuhala. Pripravila sva za štiri obroke. Popoldne smo praznovali še en rojstni dan. Počastila nas je Marinka. Alfijo je pripravil presenečenje Zvezdi. Popoldne se je odpeljal z avtodomom z izgovorom, da mora še nekaj urediti za jutri. Odpeljal se je na letališče v Fesu in pripeljal Zvezdinega brata in svakinjo. Zvezda je bila zelo ganjena, ostali pa presenečeni, ker tudi mi nismo za to vedeli. Naslednje jutro smo se zbrali pri recepciji, kjer nas je čakal lokalni vodič in dva minibusa. Najprej smo se zapeljali do kraljeve palače. Ustavili smo se in se poslikali. Palačo smo si ogledali samo od zunaj. Videli smo tudi menjavo straže. V tem času je bil kralj na obisku. Fes je poleg Marakeša, Meknesa in Rabata eno izmed štirih kraljevih mest. Maročani kralja kar častijo, saj se njegova slika pojavlja povsod. Potem smo se zapeljali do šole keramike in mozaika. Najprej smo si ogledali proizvodnjo od gline do končnega izdelka, nato smo lahko kaj kupili. Cene so bile precej visoke. Enako je bilo pri ostalih ogledih, najprej proizvodnja, nato draga prodaja, češ, da so to res pravi maroški izdelki in nobeni ponaredki. Fes ima veliko medino. Vodič nas je zapeljal na vodeni ogled. Pri vhodnih vratih nas je pričakal še Mohamed, ki je skrbel, da se kdo od zadaj ni izgubil. Medina ima 17 vhodov, 4 glavna vrata, med katerimi so najbolj znana zahodna ali modra vrata in ima zunanji obseg 12 km. Vstopili smo po zelo ozkih ulicah, mimo mošeje do reke, ki deli tunizijski od andaluzijskega dela medine. Ogledali smo si izdelavo bakrenih krožnikov in klesanje vzorcev, obiskali šolo korana, ki je danes muzej, proizvodnjo tepihov iz agavinih vlaken, ovčje volne, kamelje dlake (zraven so nam postregli čaj), strojenje in barvanje usnja in povsod je bila zraven tudi prodaja. Potem smo šli na skupno kosilo v znano restavracijo s tipično maroško hrano. Nato smo nadaljevali z ogledi in sicer izdelavo vzorcev na bronastih in srebrnih krožnikih, tkanje blaga iz različnih vlaken. Vodič je bil malo razočaran, ker smo zelo malo kupovali. Razložili smo mu, da smo že dolgo v Maroku in smo večino stvari že nakupili. Ko smo prišli iz medine, sta nas čakala avtobusa in nas zapeljala še na vrh hriba, kjer so ostanki kraljeve palače iz 14. stoletja in od koder je lep razgled na celi Fes.

26. dan (21.2.): Fes – Chefchaouen – 213 km

Pokrajina je bila spet drugačna. Vozili smo se na nadmorski višini od 100 do 200 m. Vse je bilo zeleno in obdelano. Največ je bilo žita, ostalo pa je bilo zorano in posejano, vendar še ni vzklilo, da bi vedeli kaj bo zraslo. Na obrobnih gričih so bili nasadi oljk. V ozadju so se videle gore nizkega Atlasa. Malo pred Chefchaouenom se je odprl pogled na »modro« mesto, Ki je stisnjeno ob hrib. V glavnem so vse hiše modre in bele. V medini so vse hiše spodaj modre, tudi dvorišča, navzgor pa vedno svetlejše do bele. Po eni teoriji modra barva odganja komarje, zato so hiše modre. Ne samo tu, modra barva okrog vrat in oken prevladuje skoraj v celem Maroku. Prenočili smo v kampu nad mestom (N: 35.17542, W: 005.26665). V mesto smo šli po strmi poti, malo po stopnicah, večinoma pa po kozji poti. Tokrat nismo nič kupovali, samo sprehajali smo se sem in tja. Nazaj smo šli s taksijem, nekateri pa tudi peš.

27. in 28. dan (22.2. in 23.2.): Chefchaouen – Tanger – 113 km

Po poti ni bilo nič posebnega, razen, da je v Tetuanu malo deževalo. Več dežja je bilo videti vzhodno od nas, je pa pihal veter. V Tanger smo prišli hitro in tam je bilo ponovno lepo vreme. Kamp Miramonte je na hribu nad morjem (N: 35.79101, W: 005.83159). Cesta nanj je zelo strma tako, da smo se gor vozili eden po eden. Kamp je zelo lep in iz njega le čudovit razgled na morje. Popoldan smo se odpravili peš v medino. Tudi pot v center je strma. Dol še gre, navzgor pa je malo težava. Nekateri smo šli s taksijem, drugi peš. Vmes so si nekateri šli kupit karte za trajekt. Za karto Tanger Med – Algeciras so dali 120 €. Pihal je močan veter in morje je bilo razburkano tako, da ta dan niso vozili trajekti. Za naslednji dan so napovedovali še močnejši veter, pa ni bilo tako hudo. Naslednje dopoldne smo preživeli vsak po svoje. Popoldne pa smo praznovali še zadnja dva rojstna dneva. Pogostila sta nas Alfijo in Zvezda. Hkrati smo praznovali tudi zaključek skupnega potovanja. Strnili smo vtise, povedali vsak svoje mnenje. V glavnem smo bili vsi zadovoljni s programom in vodenjem, vsak pa je Maroko in Zahodno Saharo doživel po svoje.

29. dan (24.2.): Tanger – Algeciras – 61 km

Domov smo potovali v različnih skupinah. Pet jih je potovalo za Genovo (trajekt so imeli zvečer), Alfijo je ostal še v Maroku, ostali pa smo šli v Algeciras v Španiji. Mi z enim trajektom, ker smo imeli povratne karte, ostali z drugim. Postopek za prehod meje je trajal eno uro in pol. Pri pregledu dokumentov ni bilo nobenih problemov, na carini pa je bilo malo drugače. Sicer brez problemov, ampak časovno zamudno. Najprej smo se postavili v vrsto, da so nas spustili skozi skener, na naslednji točki pa je prišel policist v avtodom in preveril, da ne bi koga tihotapili. Na trajekt smo se vkrcali okrog 14h. Vsi smo se ponovno zbrali na parkirišču pri trgovskem centru Los Barrios v Španiji (N: 36.17958, W: 005.44087) in tam tudi prespali. Naslednje jutro smo šli vsak po svoje proti domu.

Zaključek:

Preživeli smo prijetem mesec dni po Maroku, od rodovitnega severa, do revne peščene pokrajine na jugu. Ljudje so prijazni, radi se zbirajo okoli tujcev, se z njimi pogovarjajo, pa čeprav vsak v svojem jeziku. Vedno pa so ti pripravljeni pomagati. Maroko je dokaj varna država. Za varnost skrbi policija in vojska. Pred vhodom v vsako mesto je bila kontrola osebnih dokumentov. Ker smo bili v skupini, je zadostoval spisek vseh udeležencev z vsemi podatki o osebah in avtodomih. Zanimivo je tudi, da ima vsako mesto drugačne ulične svetilke, vendar za celo mesto enotne. Glavno prevozno sredstvo jim je moped s prikolico (tricikel), voz z oslovsko vprego ali pa samo osel. Seveda imajo tudi avtomobile. Splača se vsaj enkrat doživeti Maroko, saj je to popolnoma drugačen svet, kot smo ga vajeni.