Maroko 2020 – 1. del

Letos sva zimo preživela malo drugače. Zdaj sem že tudi jaz v penziji in odločila sva se, da se pred zimo umakneva v malo toplejše kraje. Najin cilj sta bili Španija in Portugalska. Potem sva v najin načrt vključila še Maroko. Na spletni strani CCS je bil objavljen razpis za potovanje v Maroko, na katerega sva se prijavila. Vse skupaj nas je bilo prijavljenih 18 posadk, 16 naj bi jih potovalo iz Genove do Maroka, 2 para pa iz juga Španije. Na pot sva se odpravila 14. decembra in preživela dober mesec in pol na španski obali in jugu Portugalske (ta del bom opisala v posebnem prispevku).

1. dan (27.1.): Algeciras – Tanger Med –trajekt+5 km

Karte za trajekt smo kupili že prej tako, da smo se zjutraj brez skrbi postavili v vrsto za trajekt, ki je imel odhod ob 11.30. Pa ni bilo vse tako kot smo si želeli. Pri drugi kontroli dokumentov so ugotovili, da nimamo ustreznih kart za trajekt. Na njih je namreč pisalo van in ne kamper, čeprav smo v agenciji dali vse podatke o avtodomu. Poslali so nas nazaj na agencijo kjer smo kupili karte. Na srečo je bila agencija pred vhodom v luko, zato sva s Francko pohiteli to uredit, Ivana in Danila pa so postavili z avtodomi ob rob in sta lahko tam počakala. Karte so nama zamenjali in popravili napako. Seveda sva morali doplačati 32 € – skupaj nas je prišla povratna karta z odprtim datumom povratka 292 €. Potem smo se lahko vkrcali. Na trajektu smo se morali najprej prijaviti – kontrola potnih listov in izpolnitev vstopnih formularjev. Plovba je trajala eno uro in pol in je potekala brez problemov, prav tako izkrcanje. Tudi carinske formalnosti smo opravili dokaj hitro. Parkirali smo na ploščadi pred luko in počakali na ostale, ki so prišli iz Genove. Trajekt je pristal ob 18. uri, prvi AD pa so se nam pridružili po 19. uri. Sledil je pozdrav, izmenjava vtisov in prva menjava denarja. Njihova valuta je dirham. (1 € je približno 10 dh). Prespali smo kar na tem parkirišču (N: 35.87069, W: 005.52045).

 2. dan (28.1.): Tanger Med – Larache – 129 km

Iz pristanišča smo se peljali do mesta Tanger. Vmes smo na prvi bencinski natankali avtodome. Cena za liter dizla je okrog 1€. Zapeljali smo se do trgovskega centra Marjane (N: 35.74581, W: 005.84432), kjer smo najprej nakupili telefonske kartice. Moški v prodajalni nam je kartice vstavil in jih aktiviral. Za 17 € smo imeli dovolj podatkov in pogovorov za cel mesec. V trgovini smo potem nakupili še potrebno špecerijo, se najedli in pot nadaljevali okrog 14h. Na in ob cesti je bilo polno otrok – šolarjev, ki so se obešali na avtodome, na nosilce za kolesa in si s tem skrajšali pot domov. Ob poti je bilo vse polno keramičarjev, ki so ponujali keramično posodo za peko, tažine in poslikano posodo za serviranje. Skoraj vsi smo kupili vsaj en tažin. Prespali smo v kampu v kraju Larache (N: 35.16174, W: 006.14237). Ker je bilo tam svetlo do 20h, smo se z avtobusom odpeljali še v center mesta. Najprej smo se sprehodili do prve medine v Maroku(stari del mesta s tržnico). To je manjša medina, vendar ponujajo vse kar hočeš. Potem nas je Alfijo peljal na »maroški viski«. Sedeli smo na terasi restavracije s pogledom na morje, kjer so nam postregli z njihovim čajem. Bil je izredno sladek z velikim šopkom mete. Sledil je še kratek sprehod po mestu in vrnitev z avtobusom v kamp.

 3. dan (29.1.): Laroche – Essauoira – 605 km

Ta dan je bil namenjen transferu proti jugu, zato smo se peljali po avtocesti mimo Rabata in Casablance do Essauoire. Njihove avtoceste so takšne kot v Evropi in so plačljive. Za celotno pot smo plačali 274 dh (okrog 27 €). Vmes smo imeli dva krajša postanka in enega daljšega za kosilo. Proti večeru smo prišli v kamp Natura v Essauoiri (N: 31.55289, W: 009.62570). Je zelo lepo urejen kamp z vso oskrbo.

4. dan (30.1.): Essauoira – Agadir – 164 km

Zjutraj smo se najprej odpeljali v mesto Essauoira. Parkirali smo na velikem parkirišču pred vhodom v medino. Tu je velika medina z dvema vzporednima glavnima ulicama in veliko prečnimi. Ponujajo vse kar si poželiš. Najprej nas je premamil vonj svežega kruha., ki smo ga jedli kar na ulici brez vsakih dodatkov. Pri enem izhodu iz starega dela si prišel do ribiškega pristanišča. Najprej smo si ogledali in se poslikali, potem pa, ker je bil čas kosila, na ribe. Hrano ponujajo povsod. Mi smo se odločili za mešano ribjo ploščo. Najprej si izbereš sveže ribe, lignje, kozice, škampe,… in se pogajaš za ceno. Potem ti to kar si izbral spečejo in v več hodih servirajo na mizo. Pijača, koka kola, je vključena v ceno. Ob 13.30 smo se odpravili naprej. Vozili smo se vzporedno z morjem, vendar ne ob obali in ne več po avtocesti. Pokrajina je gričevnata in porasla z arganovimi drevesi. To so drevesa, ki rastejo samo v Maroku. Iz plodov pridelujejo arganovo olje za uporabo v gospodinjstvu in kozmetiki. Ko plodovi dozorijo, spustijo v nasad koze, ki se hranijo s plodovi, koščice pa izpljunejo ali pa jih izločijo z blatom. Potem koščice poberejo, jih potolčejo in znotraj je malo jedrce, ki je uporabno za nadaljnjo predelavo. S tem se v glavnem ukvarjajo ženske. Mi smo se ustavili v eni predelavi, kjer so nam to praktično prikazali in prodajali njihove izdelke. Prespali smo v kampu Atlantica Parc blizu Agadirja (N: 30.58270, W: 009.75511). Ker je kamp ob morju, smo si namočili noge. Ni bilo ravno za kopanje.

5. dan (31.1.): Agadir – Sidi Ifni – 190 km

Peljali smo se skozi Agadir, ki je bil ves okrašen s cvetjem in povsod so plapolale zastave. Pozneje smo izvedeli, da je bil kralj na obisku. Zanimivo mesto je tudi Tiznit. Cesta po kateri smo se vozili je bila vijugasta, se spuščala in vzpenjala. Ob cesti so se menjavali pasovi zelenega (nasadi arganovih dreves, nasadi kaktusov) in pasovi, ki so bili podobni puščavi. V Sidi Ifni smo prispeli okrog 15.30. Nastanili smo se v kampu El Barco (N: 29.38248, W: 010.17608). Kamp je na obali pod klifom na katerem je mesto, ki smo si ga popoldan tudi ogledali. Ob 18h smo se zbrali pri AD, ker sta Darja in Rudi praznovala rojstni dan.

6. dan (1.2.): Sidi Ifni – Tarfaya – 395 km

Peljali smo se proti mestu Guelmim. Cesta je vijugala med hribi polni kaktusov, ki jih gojijo zaradi plodov. Tu smo se priključili na glavno cesto Agadir – Dakhla, ki je za enkrat še dvopasovnica, gradijo pa že novo štiripasovnico. Precej je že zgrajeno, ponekod že asfaltirano, ponekod še ne. Gradbišče je skoraj v dolžini 500 km. Za krajem Tan Tan se začenja prava puščava. Tu in tam je še kaj zelenja, v glavnem pa je vse golo. Najprej je kamnita puščava, potem se začne peščena. Na kamnitem delu so do morja klifi, nad njimi pa popolnoma ravno in suho. Tu imajo ribiči, ki prihajajo iz severa, postavljene šotore. Vmes se je spustila megla in temperatura se je spustila za 10°. V Tarfayi je bil kamp zaprt, zato smo prenočevali na parkirišču ob morju (N: 27.94488, W: 012.92573). V Tarfayi je tudi pristanišče za Kanarske otoke.

7. in 8. dan (2.2. in 3.2.): Tarfaya – Boujdour – 287 km

Najprej smo se ustavili v mestu Laayoune, ki je glavno mesto Zahodne Sahare. Sprehodili smo se po mestu, vendar je bilo skoraj vse zaprto, ker je bila nedelja. Alfijo nas je vse skupaj povabil na kavo, sprehodili smo se še skozi park in nadaljevali. Ob poti smo se ustavili za kosilo in natankali gorivo, ki je bilo tukaj še cenejše (manj kot 8 dh). Ves čas smo se vozili skozi puščavo, temperatura je bila čez 30°. Popoldan smo prispeli v Boujdour in se nastanili v kampu (N: 26.13149, W: 014.49571). Tu smo imeli tudi en dan počitka in smo v kampu ostali še naslednji dan. Prvo popoldan smo izkoristili za osebno higieno (tuširanje, pranje glave), pranje perila, klepet, lenarjenje pri avtodomih. Naslednji dan smo se sprehodili po plaži. Imajo lepo urejeno promenado, ki so jo naredili prej kot zgradili hotele. Ta dan smo imeli tudi skupno kosilo, govejo obaro, ki so jo pripravili Frenk, Nata, Dušan in Jelka. Nata je spekla še dve torti za bivša slavljenca, Frenk je raztegnil harmoniko, mi pa smo zapeli. Bilo je zelo vroče, vendar malo vetrovno. Popoldan smo šli še malo na sprehod po mestu. Tudi tu imajo lep park, v katerem so se zbirali šolarji. Zgleda, da so ravno končevali s poukom. Kot tujci smo jim bili zanimivi. Fantje so se želeli slikati z nami, dekleta so bila bolj sramežljiva in so zbirala pogum za pogovor z nami. Znali so malo angleško, čeprav v glavnem znajo francosko.

 9. dan (4.2.): Boujdour – Dakhla – 348 km

Hitro, ko smo zapustili Boujdour, je začel pihati močan vzhodni veter, čez 40 km/h, v sunkih še več. Nama je odprlo zadnje strešno okno in odlomilo en varnostni jeziček tako, da sem jo morala vsaj 100 km držati, da je ni odpihnilo. Ko smo se ustavili, je Ivan rešil situacijo. Ustavili pa smo se zato, ker je se je Danilotu in Francki pokvaril avtodom. Iz hladilnika motorja je iztekla vsa voda. Avtodom so postavili na stran, midva sva ostala z njima, ostali so nadaljevali proti Dakhli. Najprej sta urejala z zavarovalnico glede avtovleke. Po dveh pogovorih so obljubili, da se bodo povezali z Marokom in poslali avto. Vsi štirje smo se zbrali v enem avtodomu. Bilo je zelo vroče, nad 30°. Tudi znotraj se je temperatura hitro dvigala. Zunaj je divjal peščeni vihar tako, da nismo mogli odpreti niti okna. Čez nekaj časa je poklicala gospa iz Casablance, ki je na srečo govorila tudi angleško. Vzela je osnovne podatke in potem še dvakrat klicala, da je končno obljubila, da bo poslala avto po nas. Čas se je vlekel, še huje je bilo, ker zaradi vetra nismo mogli iz avtodoma. Še enkrat sta poklicala v Ljubljano, jih prosila, naj preverijo kako in kaj in da nas naj nekdo obvesti ali bo to danes ali šele jutri. Potem je spet klicala gospa iz Casablance in nam sporočila, da bo vleka pri nas čez uro in pol. In res, malo pred 20. uro je pripeljal avto. Vsi skupaj smo si oddahnili, saj je od okvare minilo že 9 ur. Na srečo se je zvečer tudi veter malo umiril. Pripeljala sta se dva mlada fanta z avtom, ki je bil manjši od avtodoma. Vendar sta obvladala svoj posel. Naložila sta avtodom in ga varno pripeljala v Dakhlo pred mehanično delavnico. Danilo se je peljal z njima, Francka pa z nama. Pred delavnico se je pripeljal tudi šef in obljubil, da bodo jutri uredili. Tudi midva sva parkirala na ulici pred delavnico in tam smo prespali (N: 23.70178, W: 015.93188). Javili smo se še Alfiju, s katerim smo bili ves dan na vezi in nam je pomagal po svojih močeh.

10. dan (5.2.): Dakhla – 5 km

Ob pol desetih je prišel šef delavnice in počasi začel delati na avtodomu (tam je svetlo komaj okrog 9h). Ob 10h je prišel še en mehanik. Ugotovila sta, da je luknja na hladilniku motorja. Danilo se je odločil, da ga ne bodo sanirali ampak naj ga zamenjajo z novim. Šef je šel v nabavo in okrog 13h je bilo vse urejeno in pripravljeno za vožnjo. Uredili smo še formalnosti in se prestavili na parkirišče pred vstopom v Dakhlo. Med tem časom so se ostali dogovorili, da zapustijo Dakhlo in nas počakajo v kampu v Boujdourju, ker niso vedeli kako dolgo bo trajalo popravilo. Tam so z nami ostali Alfijo, Janez in Franci. Po kratkem počitku smo se odpravili v mesto. Sprehodili smo se do plaže, med stojnicami, poskusili njihove čevapčiče, nato bambusov sok z ingverjem in limono. Vračali smo se skozi tržnico kjer smo nakupili sadje in zelenjavo, nato pa poskusili še piščančje in goveje ražnjiče. Vso meso, ki smo ga jedli, je bilo dobro pripravljeno in okusno.

11. dan (6.2.): Dakhla – Boujdour – 340 km

Dakhla je bila naš najjužnejši cilj, zato smo se obrnili nazaj na sever in se po isti cesti peljali proti Boujdourju. Vožnja je bila vsekakor drugačna kot na proti jugu, saj ni bilo peščenega viharja in smo lahko opazovali okolico. Najprej smo se ustavili v kampu na 25 km pred Dakhlo. Tam je bil včasih kamp za hipije, danes pa je raj za deskarje in surfarje. Poleg njih je v kampu še veliko starejših, ki tam ostanejo dalj časa. Kamp se ne plačuje, čeprav imajo vodo in možnost sprazniti wc, sivo vodo pa spustijo kar v pesek. So se pa domačini znašli in so na obali postavili restavracijo in izposojo jadralnih desk. Nadaljevali smo pot skozi puščavo, kjer levo in desno ni nič drugega razen peska, tu in tam kakšna čreda kamel, in osamele ribiške koče ali šotori. V kamp (N: 26.13149, W: 014.49571) smo prišli ob 16.30. Pozdravili smo se z ostalimi, ki so nas tam počakali. Zvečer smo šli na skupno večerjo, ki jo je organiziral Alfijo pri enem svojem prijatelju. Dobili smo velike ribe, dobro pečene, hrustljave in zelo okusne. Podobne so bile našim oradam, zraven smo dobili še solato in vodo. Polovico smo plačali sami, drugo polovico pa Jelka in Dušan, ki letos praznujeta zlato obletnico poroke.

12. dan (7.2.): Boujdour – Tan Tan – 410 km

Peljali smo se skozi Laayounne in potem po obalni cesti do Tarfaye. Tu si imel pravi občutek, da se voziš skozi peščeno Saharo. Na desni je bilo vse polno peščenih hribčkov, na levi pa morje. Ponekod se je pesek tako dvigoval, da smo že mislili, da prihaja peščeni vihar. Pa ni bil, pihal je le veter. V Tarfayi je bil čas za kosilo. Potem smo se dogovorili, da nadaljujemo do Tan Tana. Malo pred mestom smo se odločili, da ne gremo v kamp, ampak, da prespimo na sipinah ob morju (N: 28.20701, W: 011.78361).

13. in 14. dan (8.2. in 9.2.): Tan Tan – Agadir – 367 km

Zjutraj je bilo megleno in vlažno. Megla se je hitro dvignila in bilo je sončno in brez oblakov. Peljali smo se skozi Tan Tan do kraja Guelmim, ker je bil ta dan sejem. Ugotovili smo, da smo se skozi Guelmim peljali točno pred enim tednom in tudi takrat je bil sejem. Danes smo si vzeli 2 uri časa. Najprej smo šli na sejmišče, kjer prodajajo vse kar je možno: živali (ovce, koze, race, kokoši, kamele), slame v balah do krame in živilske tržnice. Nakupili smo sadje in zelenjavo, oreščke, začimbe,…Tržnica je bila dobro založena in z nizkimi cenami za naše razmere. Po kosilu smo nadaljevali in se ustavili v kampu Sidi Ouassai malo pred Agadirjem (N: 30.05502, W: 009.68918). To je lep kamp ob morju z vso oskrbo, restavracijo in mini marketom. Tu smo ostali še en dan – dan za počitek. Ta dan smo preživeli vsak po svoje. Eni so šli na sprehod po obali, drugi smo uživali na terasi restavracije in opazovali dogajanje na plaži. Ker je bila nedelja, so domačini prišli z otroki na plažo. Za otroke ni bila niti voda prehladna. Popoldan smo imeli skupni piknik. Sašo je imel s seboj večji roštilj in smo si pekli govedino in jagenjčka. Oboje je bilo okusno. Frenk je prinesel še harmoniko in skupaj smo vztrajali do teme.

Zaključek 1. dela

S tem bom zaključila prvi del opisa potovanja po Maroku. V tem delu sem opisala potovanje na jug in puščavo Zahodne Sahare. V 2. delu pa bom opisala Maroko. V Agadirju smo se obrnili proti vzhodu in nato proti severu, obiskali tipična maroška mesta Marakeš, Fes, potovali čez Atlas in še in še. Vabim vas, da preberete še drugi del.

1. Miha pravi:

   29. marca, 2020 ob 11:05

   Hvala za opis in slikice, lepo doživetje. Z veseljem bom prebral tudi nadaljevanje :-)

   Odgovori