17. junija 2019 | Avtor: | Na poti

Toskana in Rim – 2.del

Nadaljevanje … Preberi 1.del.

5. dan: Rim

Zjutraj smo vstali kot vsako jutro in šli na zajtrk. Ugotovili smo, da nam pripada samo kava, rogljiček in sok, za ostalo pa bi morali doplačati 4,50 € na osebo. Ker smo imeli poln hladilnik, smo si zajtrk pripravili sami. Matej in Jasmina sta šla na recepcijo po navodila, kako pridemo z javnim prevozom v mesto in kupila karte (1.50 € v eno smer). Najprej smo se peljali z avtobusom do končne postaje, potem pa z metrojem do Vatikana. Na Trg sv. Petra so spuščali samo na določenih mestih, kjer so varnostniki pregledovali torbice in nahrbtnike. Del trga v okolici katedrale je bil tudi zaprt, ker je imel papež ravno takrat mašo. Na vsakem koncu so te oblegali ponudniki panoramskih prevozov z ogledom znamenitosti. Na koncu smo se tudi mi odločili in se popeljali en krog (približno uro in pol, cena 15 € na osebo). Vsak je dobil slušalke in pri vsaki znamenitosti smo poslušali razlago oz. komentar, seveda ne v slovenskem jeziku. Še dobro, da smo se odločili za takšno varianto, saj je medtem kar pošteno deževalo, mi pa smo bili pod streho in še videli smo nekaj. Deževalo je tudi kasneje, vendar ne več tako močno, kapuca je zadoščala. Potem smo še peš obhodili večino tega, kar smo videli iz avtobusa. Izstopili smo pri Fontani di Trevi, šli do Španskih stopnic in potem do Panteona. Ker je deževalo, smo lahko preverili ali gre dež skozi odprtino v kupoli. Da, malo je bilo mokro. Sprehodili smo se čez trg Piazza Navona, nato smo se povzpeli na enega izmed rimskih gričev, si ogledali kip volkulje z dvojčkoma Romulom in Remom. Skozi romanski forum smo šli do Koloseja. Tam smo se ločili. Matej in Jasmina, ki sta bila prvič v Rimu, sta še ostala, ostali pa smo se vrnili v kamp. Tudi tokrat smo si sami skuhali večerjo, za desert pa nam je Aleš spekel še palačinke.

6. dan:Rim – San Benedetto (ob Jadranski obali) – 326 km

Pot nas je vodila iz Tirenske na Jadransko obalo. Odločili smo se, da ne bomo šli po avtocesti, ampak bomo prečkali Apenine čez gorski prelaz. Najprej smo se ustavili za ogled slapu Cascate delle Marmore blizu mesta Terni. Vstopnina je bila 10€ in ogled bi naj trajal 2 uri. Odločili smo se, da ne gremo. Matej, Jasmina in Gabrijela pa so vseeno kupili vstopnice z namenom, da si ogledajo samo zgornji slap. Prelepa pokrajina in mogočni slapovi so jih premamili, da so šli do konca. Vrnili so se polni vtisov in zadovoljni, da so si ogledali. Mi smo jih potem od daleč videli s ceste. Peljali smo se do Norcie in tam smo se začeli vzpenjati na Apenine. Cesta je bila dobra z lepim razgledom. Povzpeli smo se na višino 1550 m. Okoliški vrhovi so bili sneženi. Ustavili smo se na najvišji točki. Na drugi strani je bila kotlina v katero se steka voda od taljenja snega. Zato imajo tam tudi njive. Ne vem natančno kaj imajo posejano. Videti je kot neka vrsta žita. Na hribčku smo videli mesto Castelluccio, ki je bilo porušeno v katastrofalnem potresu leta 2016. Ob robu stoji nekaj na pol porušenih hiš, vmes pa so samo kupi kamenja. Posledice potresa smo videvali še skoraj ob celi poti, ko smo se spuščali v dolino. Naselja so tako uničena, da so neprimerna za bivanje. Zgrajena so nova naselja, kjer zdaj živijo preživeli. Na vrhu smo videli še eno zanimivost. Na pobočju enega izmed hribov so posajena drevesa v obliki Italije z obema večjima otokoma. Do prenočišča smo prišli okrog 17. ure. Tokrat smo imeli prenočišče v neki vasici na vrhu hriba v bližini Jadranskega morja. Na razpolago smo imeli pritličje hiše (B&B). Z lastnikom smo se pogovarjali kam na večerjo. Svetoval nam je picerijo in poklical svojega prijatelja in nas naročil. Ko smo se osvežili in preoblekli, smo šli iskat picerijo na sosednji hrib. Tam so nas že pričakovali. Lastnik nas je počakal pred lokalom in nas pospremil do mize, ki je bila že pripravljena za 10 oseb z lepimi pogrinjki. Tudi ambient je bil enkraten tako, da smo mislili, da so tudi cene visoke. Ko smo pogledali jedilnike, smo ugotovili, da so cene normalne, celo nekoliko nižje kot drugod. Dobro smo se najedli in se zadovoljni vrnili nazaj.

7. dan: San Benedetto – Rimini – 271 km

Ob Jadranski obali smo se peljali do Ancone. Tokrat smo se samo peljali skozi center in se nismo ustavljali. Nadaljevali smo do Tavullie, rojstnega kraja Valentina Rossija. Najprej smo si od daleč ogledali njegov ranč z makadamsko tekmovalno stezo, potem pa smo v mestu parkirali motorje pred navijaškim panojem in si ogledali njegovo trgovino in gostilno. Vpisali smo se v knjigo obiskovalcev in srečali skupino Slovencev. Nadaljevali smo do San Marina. Tokrat smo se pripeljali čisto z druge strani kot po navadi – od zadaj. Parkirali smo motorje in se peš sprehodili do vrha. Ker sva pred nekaj leti že bila v gradu, se tokrat nisva odločila za vstopnino in ogled. Pa tudi ostali se niso odločili. S ploščadi pred trdnjavo smo uživali ob pogledu v dolino. Potem smo se spustili do Trga republike. Pred vladno palačo smo se ustavili na pivu. Med potjo smo kupili nekaj usnjenih drobnarij in na koncu pojedli še košček pice. Ko smo se vrnili do motorjev je rahlo deževalo. Spustili smo se v dolino in v Riminiju poiskali naš hotel. Po osvežitvi smo šli na sprehod. Vsi razen Mateja in Jasmine, ker je Jasmina malo zbolela. Najprej smo se napotili proti morju – neskončna plaža in lokali, vendar v glavnem vse zaprto. Ivan je sezul čevlje spodvihal hlače in se sprehodil po morju. Vreme ni bilo nič kaj prijazno. Ves čas je rahlo rosilo. Želeli smo poiskati restavracijo, da bi šli na večerjo, vendar ni bilo enostavno, saj se tudi tu večina restavracij odpre ob 19. uri. V Riminiju je bilo ta vikend srečanje Harleyev. Najprej je bila ideja, da si gremo pogledat, pa ni bilo nič iz tega. Poznalo se je, da smo po toliko dneh že bili malo utrujeni, pa tudi nahod in kihanje sta se razširila, najprej je kihal samo Slavo, potem še Dušan in Jasmina.

8. dan: Rimini – Due Carrare (blizu Padove) – 370 km

Iz Riminija smo se peljali po avtocesti proti Bologni. Ob poti so bila ogromna polja zelenjave, predvsem solate, od velikih lepih glav, do šele posajene. Bilo je napovedano slabo vreme, pa smo povsod dobro prišli skozi. Najprej smo se ustavili v Imoli – dirkališče formule ena. Tokrat so na stezi tekmovali motorji. Doživeli smo pravo dirko, ne sicer moto GP, ampak vseeno dirko. V parku je tudi spomenik Ayrtonu Senni, ki se je na tem dirkališču smrtno ponesrečil leta 1994. Vrnili smo se na avtocesto in se mimo Bologne zapeljali do Maranella in mimo tovarne Ferrari do ločenega objekta, kjer izdelujejo dirkalnike formule 1. Jaz, Branka in Jasmina smo ostale na kavi, ostali pa so šli na ogled muzeja Ferrari. Po ogledu smo se odpeljali do Modene, rojstnega kraja Enza Ferrarija in si ogledali garažo v kateri je delal njegov oče in iz katere je nastala prvotna delavnica. Nato smo se usmerili proti Padovi in se ustavili v kraju Due Carrare, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Vmes nas je dobila močna ploha. Na srečo je hitro nehalo tako, da nismo bili mokri. Na voljo smo imeli veliko stanovanje s popolnoma opremljeno kuhinjo. Zato smo se odločili, da si sami pripravimo večerjo, Šli smo v trgovino, nakupili potrebno, potem pa nekaj spekli v pečici, nekaj na štedilniku pa je bilo.

9. dan: Due Carrare (blizu Padove) – Ptuj – 422 km

Zjutraj je pošteno deževalo. Po zajtrku smo pospravili, si oblekli dežne kombinezone in se odpravili na pot okrog 10h. Najprej smo natočili gorivo in se potem brez postanka peljali do Fernetičev, kjer smo se poslovili od Mateja in Jasmine. Ves čas je deževalo, na Primorskem je pihala tudi močna burja in bilo je zelo mrzlo. V Postojni je bilo samo 2°C. Ustavili smo se še v Tepanju in se pogreli ob toplem čaju. Na srečo ni bilo več burje, pa tudi deževati je nehalo. Doma smo bili okrog 14.30 ure.

Zaključek

Preživeli smo 9 čudovitih dni, ki jih ni pokvarilo niti slabo vreme zadnji dan. Vozili smo se po lepih, za motoriste idealnih cestah z ovinki, vzponi in spusti. Avtocesto smo uporabljali samo za transfer. Prevozili smo 2770 km. Skupni stroški so bili okrog 1200 evrov na par.

Odgovori Toskana in Rim – 1.del - Moto Zapisi