Belopeška jezera, Mokrine in Faaker See

Vrstili so se dnevi, ko je bilo skoraj nemogoče zadeti lep sončen dan za izlet. Tudi konec tedna ni kazalo najbolje. V petek nevihte, v soboto rahlo izboljšanje, v nedeljo nestanovitno. Kot že večkrat letos, mi ni uspelo zvabiti nobenega sopotnika za sobotni krog; ali ni časa, ali so ture predolge.

Letos sem se že nekajkrat smukal okoli trikotnika Slovenija, Italija, Avstrija, tudi takrat ko sem šel na Mangart, vendar pri Belopeških jezerih še nisem bil. To je bil prvi med več cilji na sobotni turi. Do Jesenic po avtocesti, ker še nisem našel za motorista zanimive ceste na vrh Gorenjske, nato pa uživanje po stranskih cestah mimo Kranjske Gore in naprej do mejnega prehoda z Italijo. Malo čez mejo najdem precej slabo vidne oznake za jezera. Italijanski naziv je Laghi di Fusine.

Bilo je še zgodaj dopoldne, ko sem prišel do prvega jezera. Svetloba je bila primerna za fotografiranje. Sprehodil sem se okrog jezera in kar nisem mogel verjeti, da je lahko voda tako čista in bistra. Zelo težko je bilo določiti gladino. V globini sem videl kup podrtih, razpadajočih dreves, ki pričarajo močan vtis prave neokrnjene narave. Sprehajalna pot je speljana po gozdu okrog jezera in sklepam, da vodi do drugega jezera, ki leži malo naprej. Jaz sem se do tja odpeljal z motorjem.

Drugo jezero je drugačnega tipa. Bilo je videti, da je gladina v tem času precej nizka in velik del sprehajališča je verjetno večino časa pod vodo. Sprehajal sem se namreč po vodnih nanosih, produ. Na suhem delu jezerskega dna so se pasli konji, ki so imeli v ozadju Mangart. Zajel sem nekaj fotografij in nadaljeval pot proti Rabeljskem jezeru – Lago del Predil. Tam sem bil že, ko sem šel na Mangart, zato se tokrat nisem ustavljal in sem nadaljeval pot čez Sella Nevea. To je italijanska stran Kanina. Cesta je zavita, se vzpenja in spušča, je prav primerna za vožnjo z motorjem. Ko sem prišel na glavno cesto, sem se usmeril proti prelazu na Nassfeld v Avstrijo. V dolini sem naletel na prireditev, ki mi je onemogočila neposredno pot čez prelaz, a ne zgolj meni, ampak mnogim motoristom. Nekako smo s skupnimi močmi našli obvoz in zadeva je bila urejena. Na vrhu Nassfelda je jezero in prav prijetna okolica. Avstrijci se znajo iti turizma v vseh pogojih. Vlečnice prevažajo pešake na vrhove levo in desno. Prav lepo je tam zgoraj.

Pot sem nadaljeval po lokalnih cestah na drugo stran proti Faaker seeju. Tam se je že cel teden odvijalo srečanje Harleyev. Že drugo leto zapored sem se peljal pogledat ta »pust«. Motoristi se pripeljejo iz vseh koncev in krajev, veliko jih pripelje motorje na prikolicah in jih uporablja za šov in paradiranje okoli jezera. Populacija obiskovalcev je 60+. Dogajanja ne manjka, to je zagotovo. Ogled priporočam vsakomur, vsaj enkrat. Jaz sem tam preživel kakšno urico ali dve in se nato odpravil čez Ljubelj proti Ljubljani.

Sobota je bila čudovito izkoriščena.