Brač namesto Nemčije
Ko sva lani prvič obiskala največji BMW motozbor v Garmisch-Partenkirchnu, sva že tam sklenila, da letos obvezno ponoviva. Celo leto sva nekako v ozadju planirala ta vikend, spremljala novosti, razmišljala kako bolje izkoristiti možnosti, ki jih srečanje ponuja itd. Seveda sva vsem vsaj 100x povedala kako super je bilo in bo :). Datum je bil znan, prvi vikend v juliju. Letos sva načrtovala, da na pot kreneva že v petek zjutraj, preko Grossglocknerja v Garmisch, v soboto izlet na Stelvio in v nedeljo domov izven avtocest. Nekako je ponavadi tako, da ko preveč planiraš, ne gre vse po načrtu. In to se nama je zgodilo. Nabrale so se nepričakovane obveznosti in naneslo je tako, da sem ostal “solo” tudi ta vikend. Tudi vreme ni bilo najbolj prepričljivo za izlet v gore …in tako sva se odpovedala letošnjemu srečanju BMW Motorrad Days.
Takoj po odločitvi sem začel brskati za drugimi opcijami. Vedel sem, da je na isti vikend na Braču motozbor. Za odhod na morje še nikoli nisem potreboval prepričevanja, zato je sledil pregled vremena in že je padla odločitev. Ker noben od poznanih ni “prijel” za idejo, da se zapeljemo na Brač, sem se odpravil na pot sam.
Petek je postregel z nevihtami, zato sem odhod planiral za soboto okrog 6 ure zjutraj. Na pot sem se odpravil še z enim ciljem; da ugotovim, kako se iz Ljubljane peljati v Dalmacijo po magistralkah oz. izven avtocest. Štajerci uporabimo avtocesto mimo Zagreba do Karlovca in potem po stranskih cestah skozi Plitvice ob bosanski meji do Splita. Kako to speljati iz centralne Slovenije? Kako to počnete ostali?
Najprej je potrebno priti na mejo s Hrvaško. Tukaj vem za par opcij:
- Novo Mesto, Metlika, Karlovac – ta cesta mi ni preveč ljuba in še avtoceste je kar nekaj
- Ivančna Gorica, Žužemberk, Črnomelj, Vinica – to izberem najraje
- Ribnica, Kočevje, Delnice – to izberem za Kvarner
Torej muči me moja ljuba Vinica. Kako priti od Bosiljevega do Plitvic. Ali obstajajo kakšne uporabne prečke? Jaz sem šel tako: Iz Bosiljevega sem naredil prečko na cesto Duga Resa – Josipdol. Peljal sem se mimo Toplic Lešče. Ta prečka je zelo nezanimiva, ozka, nečista in ne bo postala moja izbira za pot. Ko sem se priključil cesti za Josipdol je še nekako šlo, a se je veselje končalo z naslednjo prečko proti Plitvicam. Ta cesta je na Googlu videti kar spodobna, a se pred Plitvicami konča v gozdu. Cesta je ovinkasta in mastna od vlage. Pusti ti občutek, da se nikamor ne premikaš. Zanimivo je bilo, da smo bili na cesti samo jaz in Čehi, ki se izogibajo cestninam in na poti na morje tavajo po stran poteh. Prav komični so, ker jih imam v spominu, kako se s pomanjkljivimi informacijami izogibajo vinjeti na poti od Šentilja do Gruškovja. Velikokrat sem jih z zemljevidi našel na cestah, ki sem vedel, da ne peljejo nikamor. Na koncu potrošijo veliko več kot 15 eur, ampak vsak po svoje :)
Po slabih treh urah sem prispel v Plitvice na cesto, ki vodi proti Splitu. Tukaj sem naredil prvi postanek.
Pot sem nadaljeval po znani cesti: Korenica, Gračac, Knin. Tam sem zavil za Drniš in ne Sinj kot je kazal smerokaz za Split. Pri Drnišu me je navigacija peljala po eni prečki mimo mesta. Kar naenkrat so imeli vsi avtomobili srbske oznake. Sklepam, da sem se moral peljati skozi kakšno srbsko naselje. Ko sem se vračal, sem se peljal skozi Sinj. Cesta je bolj tekoča, kljub temu da je nekaj daljša.
Ob 12h sem prispel v Split. Imel sem ravno dovolj časa, da v miru kupim vozovnico za trajekt in se postavim na mesto za vkrcanje.
Jasno je videti, da je poletje. Množice turistov povsod po Splitu. V Splitu sem bil zadnja leta kar nekajkrat, a še vedno me očara. Všeč mi je množica ljudi, turistov, ki tekajo med zanimivostmi, ki jih mesto ponuja. Dejstvo je, da mesto ni majhno in je polno življenja.
Ko sem prispel v Supetar, sem se povzpel na vrh otoka in na poti proti Bolu skrenil na prizorišče motozbora. Presenetila me je množica šotorov, ki je bila posejana po gozdičku okoli prizorišča. Naredil sem nekaj krogov, preden sem izbral primerno mesto za “gradnjo”. Ko sem postavljal šotor, sem se naučil pomembne stvari: trava tam je bodeča in zelo neprijazna. Ko sem se nabodel na par bodic, sem se obul v motoristične škornje in temeljito razbrcal/razril celo površino za šotor. Še danes me pika nek neviden del bodice v stopalu.
Šotor je bil postavljen, ura tri, ko sem se odpravil na kopanje proti Bolu. Odlično je bilo, da smo imeli motoristi prost vstop na plažo Zlatni rat – očitno dogovor z motoklubom, bravo. Voda je bila prijetno topla in čista, kot nikjer drugje. Zvečer sem se odpravil še na sprehod po Bolu in nato nazaj na prizorišče motozbora. Skupinske vožnje se nisem udeležil.
Ko sem se vrnil, sem srečal še pet Kurentov, ki so bili tam že od petka, česar nisem vedel. Skupaj smo se odpravili na ogled tekme, ki so jo projicirali na improviziranem panoju. Navijanje Hrvatov na polno. Ko so zmagali po penalih, so odstranili lonce z motorjev in pokali ter navijali celo noč. Evforija na 100%. Ne vem, kako bi bilo, če bi izgubili :)
Očitno so vedeli, v kaj se spuščajo s tem, ko so prenašali tekmo. Imeli so namreč najete varnostnike in gasilce, ki so preprečili večje neumnosti. Našel se je celo mojster, ki je sredi gozda prižgal baklo. Gasilci so to rutinirano razrešili. Premišljeno.
Presenetila me je hladna noč. Ne vem zakaj, veter, višina, gozd, ali kaj je bilo tisto, da je bila noč sveža. Končal sem namreč tako, da sem se ponoči oblekel v motoristično jakno. Posledično sem zjutraj potegnil spanje in prilezel iz šotora šele ob 9. uri. Pospravil sem šotorišče in se odpravil v Supetar na trajekt. Odhod je bil ob 10:30. Ponovno sem srečal Kurente, ki so za las zamudili prejšnji trajekt. Domov se nisem vračal z njimi, ampak po svoji poti.
Imel sem se odlično, prevozil kar nekaj kilometrov, a še vedno nisem razrešil uganke o najboljši poti iz Ljubljane v Dalmacijo. Imam občutek, da je skoraj najbolje iz Bosiljevega nazaj do Karlovca in potem proti Plitvicam po “štajerski” poti.
Če mi zna kdo predlagati boljšo alternativo, ki jo uporablja, naj napiše v komentar. Predlogov bom hvaležen.
Mi gremo vedno na Delnice, pri Kraljevici prideš ven, pa celo magistralo do Splita, gremo pa na Obrovac in Benkovac, da se izognemo gužvi pri Zadru. Na Braču so pa noči vedno sveže, vsako leto sem zmrzovala v šotoru :D
Splača se pa podaljšat malo naprej od moto zbora,pot te pripelje na Vidovo Goro(najvišja točka Brača in nebeški razgled okoliških otokov). Vredno ogleda. Če boš še kdaj obiskal brački motozbor, si pa le vzami cel vikend časa, otok ponuja marsikaj :)
Torej tudi za Dalmacijo izberete Jadranko. V Dalmacijo sem se zmeraj peljal bolj v notranjosti Hrvaške. Sem pa enkrat povsem po slučaju odpeljal do Splita, tako da sem mejo prečkal na Vinici in se nato usmeril proti Senju na Jadranko. Cesta od Vinice do Senja je bila kar zanimiva. Verjamem pa, da to zagotovo ni najhitrejša pot, če želiš čim bolj direktno do Splita.
Brač je pa itak zakon ;) Tudi Hvar ni slab, ali iz Cresa na Lošinj. Uživaj v vožnji in se srečamo kje na cesti.