6. avgusta 2010 | Avtor: | Na poti

ZDA – Od obale do obale

Motoristi, člani MK Kurent Ptuj, se redno sestajamo na sestankih, kjer načrtujemo razna skupna potovanja. Tako se je porodila ideja, da si z motorji ogledamo Ameriko.

Na začetku je bilo veliko navdušencev, a ko je prišlo do realizacije, smo ostali samo štirje: Ivan in Zdenka Kostanjevec, Janko Kirbiš in Marjan Lozinšek. Povezali smo se s turistično agencijo, se intenzivno lotili priprav in 30. junija 2010 smo se odpravili na pot.

Z avtom smo se peljali do letališča v Munchen, od koder smo poleteli proti Parizu in od tam do Los Angelesa. Potovanje je potekalo brez problemov. Ves čas smo potovali podnevi (časovna razlika je 9 ur) in ob štirih popoldne, po približno 12 urah letenja, smo pristali v Los Angelesu. Po ureditvi carinskih formalnosti, smo se namestili v hotelu in si privoščili kratek ogled Los Angelesa. Podali smo se v Santa Monico in na znameniti Vanice Beach. Ogledali smo si tudi končno točko znamenite Route 66, ki nas je kasneje spremljala velik del poti. Naš cilj je bil, da se kjer je le mogoče izognemo avtocesti in se vozimo po stari Route 66.

Naslednje jutro smo se najprej odpravili po motorje. Najeli smo tri motorje Harley Davidson – Electra Glide in naša pustolovščina se je začela. S pomočjo navigacije smo uspešno zapustili Los Angeles in se po zgodovinski cesti zapeljali do mesteca Victorville, kjer je muzej Route 66. Postanek za ogled. Bili so izredno veseli našega obiska, zelo prijazni, na oglasno desko so obesili kurentov znak. Še skupinsko fotografiranje in pot smo nadaljevali po Kaliforniji. Postajalo je vse bolj vroče, saj smo vstopali v puščavo. Polnjenje rezervoarjev goriva je v Ameriki prava umetnost. Potrebovali smo vsaj tri dni, da smo se navadili na njihov način točenja goriva. Vsekakor pa najprej plačaj, potem toči. Že prvi dan smo imeli težave z enim motorjem. Odpadla je ročica menjalnika in motor je ostal v tretji prestavi. Moški so se lotili popravila in težavo zasilno odpravili, a so naslednji dan mehaniki težavo v celoti odpravili, seveda na njihov račun. Še pred večerom smo prispeli v Las Vegas, kjer so sredi puščave zgradili mesto igralnic in zabave. Hotel smo imeli ob glavni ulici (Stripu), kjer smo ostali dva dni. Dopoldne smo si ogledali južni del – ogromni hoteli v stilu velikih mest. Vidiš del New Yorka, Benetk, Monaca, Pariza itd. Zvečer smo se odpravili v severni, starejši del mesta z glavno ulico Freemont. Veliko doživetje in občudovanje animacij, ki so jih prikazovali na ogromnem, čez 400 m dolgem zaslonu v obliki oboka. Levo in desno so hoteli, trgovine, odri z živo glasbo. Res fantastično. Las Vegas moraš doživeti, težko ga opišeš.

Sledila je pot proti Arizoni. Na meji med Nevado in Arizono je znameniti Hooverjev jez na reki Colorado, ki so ga zgradili leta 1927 za potrebe elektrarne, ki proizvaja elektriko za Las Vegas. Nadaljevali smo po stari cesti in se ustavili v kraju Hackberry, kjer je postavljena originalna bencinska črpalka iz tistega časa, seveda v spomin, danes ne obratuje več. Vse je v stilu tistega časa, še prodajalec v trgovinici s spominki. Na oknih je vse polno nalepk raznih klubov in držav, še mi smo dodali svoje – SLO nalepko in kurentov znak. Srečali smo dva prijazna motorista (moža in ženo), s katerima smo poklepetali. Vrnili smo se na avtocesto, ki se je počasi vzpenjala. Ob prihodu v mestece Williams, ki je precej visoko, se je spremenila tudi pokrajina. Hladneje je in bolj vlažno, zato je vse bolj zeleno, rastejo tudi drevesa. Po namestitvi v hotelu je sledil ogled kraja. To je značilen kraj »divjega zahoda«, z eno glavno ulico, kjer se vse dogaja. Restavracije so urejene tako kot pred mnogo leti, ali kot jih vidiš v ameriških kavbojkah. Ulica je v celoti posvečena Route 66 in železnici Santa Fe, ki so jo gradili vzporedno s cesto. Mestece Williams se imenuje Vrata v Grand Canyon – torej je sledil ogled. Vzpeli smo se na višino čez 3000 m in od zgoraj se nam je odprl veličasten pogled na ogromen kanjon, ki ga je naredila reka Colorado. 40 km smo se vozili ob robu kanjona. Na vsaki točki, kjer smo se ustavili je bil malo drugačen pogled, vendar vedno fascinanten. Sledil je spust v dolino – na okrog 2000 m. Ob poti nas je ponovno spremlja puščava. Naš naslednji cilj je bil krater, ki ga je naredil 45 m velik meteorit pred približno 50000 leti. Krater je ogromen, premera 1200 m in globine 170 m. Ko smo se vračali z ogleda, nas je čakalo presenečenje. Na parkirišču nas je pričakala skupina Slovencev, ki so se po Ameriki potepali z avtomobili. Vedeli so, da smo nekje, saj smo imeli na enem motorju slovensko zastavo, zato so se odločili, da nas počakajo pri motorjih. Vsi smo bili veseli srečanja.

V nadaljevanju poti smo naleteli na težave še na drugem motorju. Ključavnica na zadnjem kovčku, ki je bila pokvarjena, se je zlomila in kovček se je med vožnjo po avtocesti odprl. Na srečo vsebina ni padla na vozišče, ampak ob cesto. Kovček smo dodatno zvezali in smo nadaljevali. Prestopili smo mejo z New Mexicom. Tu smo prvič prestavili ure za eno uro naprej. Prispeli smo v mestece Galup, kjer smo prenočili v hotelu El Rancho, ki leži ob stari Route 66 in je najlepše obnovljen hotel v stilu stare ceste. Res lepo. Večerjali smo v hotelu. To je bil edini hotel na naši poti, ki je imel lastno restavracijo. Po dolgem času smo imeli normalno večerjo – juho, meso in prilogo, ne fast food kot ponavadi.

Naslednji dan smo imeli krajšo pot. Kombinirali smo vožnjo po avtocesti in Route 66. Peljali smo se skozi tipična indijanska naselja. Pokrajina je čudovita. Domačini med seboj govorijo večinoma špansko. Ob 16. uri smo prispeli v Santa Fe. Po namestitvi smo poiskali restavracijo za večerjo. Želeli smo na pivo, vendar takšne restavracije nismo našli, zato smo pivo kupili v trgovini. Tudi to je pravi postopek. Pokazati moraš potni list, te popišejo, pivo pa ti zavijejo v rjav papir, da se ne vidi kaj neseš. V hotelu smo si privoščili telesni oddih, kopanje v bazenu in vodno masažo. Naslednji dan nismo imeli načrtovane poti,zato smo si ogledali mesto Santa Fe, ki je tudi glavno mesto New Mexica Mesto je zelo lepo z nizkimi hišami, največ dve nadstropji. Vse fasade so v naravnih rjavih barvah. Prijeten sprehod, nakup spominkov, kavica, pivo. Popoldne smo se odločili za ogled bližnjega Los Alamosa, kjer so Američani sredi ničesar (puščave) postavili laboratorij in v njem skrito razvijali atomsko bombo, ki so jo odvrgli nad Hirošimo. Zdaj se je tam razvil kraj, v muzeju pa hranijo spomine na odkrivanje atomske bombe.

Naslednji dan nas je ponovno čakala dolga pot. Kombinirali smo pot po avtocesti in Route 66. Prvih 100 milj je šlo vse v redu, potem pa smo se naenkrat znašli na makadamski cesti. Oznake ob cesti so kazale Route 66, zato smo nadaljevali. Bližala se je nevihta, makadama pa ne konca, ne kraja. Vzporedno z nami smo videli tudi avtocesto, a nismo mogli do nje. Naenkrat smo na cesti naleteli na oviro – policijski avto in tovornjak. Ustavili smo. Policaj nas je opozoril naj pazimo, ker je pred nami na razmočenem makadamu spodneslo enega motorista in ga pripravljajo na nalaganje na vozilo vlečne službe. Ugasnili smo motorje. In glej ga zlomka, ko smo hoteli nadaljevati, se je pokvaril še naš tretji motor. Ni hotel vžgati – kot, da nima elektrike. Na srečo je bila tam vlečna služba. Zraven poškodovanega motorja smo naložili še našega in oba so odpeljali v Amarillo (Texas). Mi štirje smo pot nadaljevali na dveh motorjih. Naslednji dan so na servisu zamenjali akumulator in lahko smo nadaljevali. Od takrat dalje se noben motor ni več pokvaril.

Opomba: Besedilo se nadaljuje po prvem delu fotografij.

Pot smo nadaljevali po Texasu proti jugu in se poslovili od stare Route 66. Pokrajina se ponovno spreminja. Ni več puščave, pojavijo se prva polja. Tudi klima se je spremenila, ni več suhe vročine. Doletela nas je prva nevihta. Nič posebnega. Po eni uri mine. 50 km pred ciljem nas je doletela nova nevihta, še močnejša. Stemnilo se je, postalo je megleno, vidljivost je bila zelo slaba. S pomočjo navigacije smo kljub temu uspešno našli pot do hotela.

Naslednji dan smo si v Dallasu ogledali prizorišče atentata na predsednika Kennedyja. Nadaljevali smo pot proti Louisiani do mesta Shreveport, kamor smo prispeli zgodaj popoldne. Tu je izredno vroče in vlažno podnebje. Velika sparina. Sledilo je kosilo, kopanje v zunanjem bazenu, od koder nas je spet pregnal dež. Potovali smo po Louisiani, ki je izredno vodnata, veliko je rek in jezer. Jezera so tako širna, da je cesta speljana kar čez jezero – na stebrih, dolga tudi 20 km ali več. Sredi ene takih cest nas je doletela najhujša nevihta na naši poti. Grmelo je, se bliskalo, strele so švigale, močno je deževalo. Na tej cesti se nisi imel kam umakniti tako, da smo s počasno vožnjo premagovali nevihto. Trajala je več kot eno uro. Na srečo smo si pravočasno oblekli dežne kombinezone tako, da vsaj premočeni nismo bili. Malo pred New Orleansom se je toliko zjasnilo, da smo lahko našli hotel. Imeli pa smo problem s parkirnim prostorom. Hotel je bil v centru mesta, brez lastnega parkirišča, na vseh javnih parkiriščih pa je bilo prepovedano parkiranje za tovornjake in motorje. Komaj smo pregovorili varnostnika, da nas je spustil na parkirišče ob plačilu parkirnine 60 dolarjev. New Orleans je »noro« mesto. Življenje se začne ponoči. V znameniti francoski četrti na Bourbon Street je ogromno trgovinic, še več lokalov. Vse je odprto. Po ulici se vali ogromna množica ljudi. Vse je glasno, od glasbe do ljudi. Posebno doživetje. Naslednji dan smo imeli čas za počitek. Ostali smo v New Orleansu. Odšli smo do reke Mississippi. To je ogromna reka, po kateri vozijo tovorne in turistične ladje. V pristanišču imajo še en pravi parnik z vodnim kolesom za turistične oglede. Odločili smo se za vožnjo, ki je trajala dobri dve uri in tako dobili še drugačen pogled na reko in mesto.

Naslednji dan nas je čakala dolga pot, potovanje skozi 4 zvezne države. Najprej smo nadaljevali po Louisiani. Nič posebnega. Ko smo prispeli v državo Mississippi, smo prvič zagledali morje. Ustavili smo se v Long Beachu, se sprehodili po peščeni plaži do morja. Nadaljevali smo po obalni cesti, kjer smo opazili tudi prostovoljce, ki so čistili plažo, ki jo je onesnažila razlita nafta iz naftne ploščadi v Mehiškem zalivu. Nadaljevali smo proti Alabami, kjer smo se ustavili v kraju Mobile. Ogledali smo si muzej ameriške vojske. Zraven tankov, letal in helikopterjev je razstavljena tudi bojna ladja, ki je nepoškodovana preživela 8 bitk v drugi svetovni vojni. Povzpeli smo se na ladjo in si ogledali, kako je izgledalo življenje ameriških marincev. Tudi vojaško podmornico smo si ogledali. Pot smo nadaljevali ob obali in prispeli na Florido, ki je turistično najbolj razvita. Ogromno je vikendov, kampov in hotelov. Naš hotel leži tik ob morju, zato smo si najprej privoščili kopanje. Bilo je čudovito. Valovi so nas zalivali, odnašali, izredno težko je bilo plavati, je pa enkratni užitek. Voda je zelo topla in precej slana. Plaža je peščena, zelo droben bel pesek je tudi v morju. Naslednje jutro smo si po zajtrku še enkrat privoščili kopanje v morju potem pa smo nadaljevali pot po obalni cesti do Tallahasseja. Nekaj časa so bile izredno lepe peščene plaže in lepo urejena okolica s samimi hoteli (Panama City, Mexico Beach). Ko smo se obrnili proti severu, je postala obala popolnoma drugačna. Ni več peščenih plaž, ampak na dnu raste trava, ki jo valovi prinesejo na obalo. Tu turizem temelji na vodnih športih, čolni, gliserji, skuterji. Malo pred Tallahassejem nas je presenetila nova nevihta. Nismo se uspeli pravočasno obleči v dežne kombinezone tako, da smo v hotel prišli popolnoma premočeni. V hotelu so nas prijazno sprejeli. Varnostnik (starejši gospod) nam je pred vhodom v hotel določil prostor za motorje in nam zagotovil varnost. Sledilo je sušenje oblačil, sprehod po mestu in počitek.

Naslednji dan je sledilo zgodnje vstajanje, saj nas je čakala vožnja proti končnemu cilju. Izbrali smo pot po avtocesti. Ni najkrajša, je pa najhitrejša. Zaradi vožnje po avtocesti, nismo videli posebnih zanimivosti. Opazili smo, da je Florida izredno močvirnata, imajo tudi kmetije z govedom in konji, na njivah raste predvsem koruza, pa tudi lubenice smo opazili. Okrog 14. ure smo prispeli v Orlando. Najprej smo v hotelu odložili vso prtljago in nato vrnili motorje. Motorje so natančno pregledali, uredili smo vse formalnosti in ponovno postali pešci. Poskrbeli so za našo vrnitev v hotel. Za tem smo se lotili pakiranja prtljage, kar je predstavljalo manjši problem. Nakupili smo nekaj spominkov, pa še čelade, ki smo si jih kupili v Los Angelesu smo morali spraviti v potovalke, a je šlo. Privoščili smo si večerjo in še zadnje kopanje. Zvečer smo še malo posedeli, urejali sveže vtise s potovanja. Vsi smo bili zadovoljni in ponosni, da smo brez težav zmogli 5400 km dolgo pot. Zadovoljni smo bili z agencijo, ki nam je organizirala potovanje, saj je vse potekalo brez zapletov.

Sledila je še pot domov. S kombijem so nas odpeljali na letališče v Orlandu, od koder smo preko Atlante poleteli proti Munchenu. Imeli smo miren let in pravočasno pristali v Munchnu. Na parkirišču smo poiskali avto, plačali parkirnino in se odpeljali proti domu.

  1. marjan pravi:

    Lepo pohvalno izdelano za obujanje spominov

  2. Dejan pravi:

    Super stran,..
    sicer sem ta članek le preletel(ga bo prebral pozneje)- tako da ce sem spregledal se opravicujem,

    ampak bi zelo prav prislo koliko casa ste potrebovali za vse skupaj, ter kaksen strosek je bil.

    Keep up a good work!

    • Ivan pravi:

      Zdravo!
      Mi smo bili na potovanju 17 dni, tam smo prespali 15 krat in dva dni porabili za let tja in nazaj. Stroškovno je to približno 6300 Eur za par,
      komplet z vsemi stroški tudi s spominki.

      Lep pozdrav
      Ivan

  3. Iztok pravi:

    BRAVO, zanima me preko katere agencije ste urejali, ali so vam oni organizirali vse (najem motorjev, hoteli, aviokarte …) in če ja, koliko ste imeli svobode glede samega plana potovanja
    Lp Iztok

  4. Ivan pravi:

    Mi smo urejali vse preko nemške agencije http://www.bikethebest.de/ najem motorjev, prenočišča, avionske karte in zavarovanje.Dobili smo tudi napotke za oglede, karte poti, ostalo je bilo prepuščeno nam, samo od hotela do hotela smo morali priti. Organizacija potovanja je bila zelo dobra.
    Lp Ivan

Komentiraj