Islandija 7 – Peš po Reykjaviku

Uh, to pa je bilo spanje, spanje v postelji, čeprav ni bila najina. Spomnim se, da jaz nisem spal preveč dobro, Jasmina pa se ni pritoževala. Šele čez kak dan ali dva sva ugotovila, da ima postelja tršo in mehkejšo stran in da se morava zamenjati. Od takrat naprej je bilo bolje.
Zajtrk sva si pripravila kar iz sestavin, ki sva jih vozila zraven. Bila sva lena in kar nekako nisva imela prave volje, da se odpraviva v mesto. Nikamor se nama ni mudilo, saj sva imela prosti dan. Tudi hiteti ni imelo smisla, saj je bilo svetlo praktično cel dan in tudi zvečer oz. ponoči ob 23h ni bilo prave teme. Tako sva tam dneve časovno zamaknila za nekaj ur in bila aktivna od 10h in tja čez polnoč. Ugotovila sva tudi, da se dneva ne da raztegniti, samo premakniti.

Večer prej sva kupila vstopnici za Perlan. To je muzej, park, restavracija in še kaj na hribčku v Reykjaviku. Z vrhnje terase je mogoče videti celo mesto, okrog in okrog. Tja sva se zapeljala z motorjem in vstopila v muzej. Najprej sva si ogledala potrese in ognjenike, ki zaznamujejo Islandijo. Bilo je zanimivo z zvočnimi in vibracijskimi učinki pričarajo res divjo naravo otoka. Določeni posnetki lave so res impresivni. Večino gre za posnetke zadnjih izbruhov vulkanov posnete v visoki ločljivosti. Nato sva se sprehodila med raznimi napisnimi tablami o znamenitostih in posebnostih otoka, razstavljenimi kamni ter ostalimi eksponati in nazadnje še med živalmi, ki so na otoku ali v morju okoli njega. Bilo je zanimivo, a hkrati tudi precej obljudeno. Veliko več ljudi sva videla v prvi uri kot do takrat na celem otoku.
Naslednja atrakcija je bil ogled aurore v posebni dvorani, kjer smo praktično ležali v naslonjačih in gledali v nebo / strop. Ko se je pričela 15 minutna projekcija in razlaga aurore borealis, smo vsi padli v nekak trans nenavadne pozicije telesa in neverjetno resnične vizualizacije. Že samo to se mi je zdelo vredno obiska muzeja.
Preskočila sva ogled ledene jame, ker nisva bila primerno oblečena, nakar sva se napotila v najvišje nadstropje s 360 stopinjskim pogledom na glavno mesto. Na vrhu je restavracija, kjer med drugim strežejo tudi sladice. Naročila sva ameriške palačinke in takoj ugotovila, da boljših še nisva jedla. Sadje je bilo tako okusno kot bi v tropih jedel svežega, midva pa na oddaljeni Islandiji. Če Islandci kaj znajo, je to izdelava sladic. Neverjetno. Tukaj sva oba začutila močan ameriški vpliv. Veliko je Američanov, ki tukaj letujejo, veliko je ameriških avtomobilov in splošno je slišati veliko ameriškega naglasa med pogovori. Očitno je Islandija nekak most med Evropo in Ameriko oz. je dovolj blizu in zanimiva tudi Američanom. Mogoče je to vplivalo tudi na odlične slaščice, ne vem.

Ko sva se naužila razgledov na mesto, sva se odpravila iz muzeja in se prestavila v center mesta. Ustavila oz. parkirala sva se neposredno pred glavno in vsem poznano cerkev v središču mesta, Hallgrimskirkja. Cerkev je res nenavadna in v celoti betonska. Je najvišja stavba daleč naokoli in jo je nemogoče zgrešiti. Seveda je sledil obvezen selfi s cerkvijo v ozadju.
Po parkiranju sva se usmerila v cerkev, kjer so naju obrnili, ker je bil v teku verski obred in nismo smeli motiti. Nič hudega, obrnila sva se v mestne ulice in si ob sprehodu ogledala mestno jedro. Glavna sprehajalna ulica poteka prav od vhoda cerkve proti morju po rahlem spustu. Kadarkoli se obrneš po tej ulici zagledaš cerkev in njeno prepoznavno obliko. Na koncu ulice so tla pobarvana s Pride barvami, ki označujejo razumevanje Islandcev do raznolikosti med ljudmi in tolerantnosti. Barve so se pojavljale na več mestih po otoku, navadno pred cerkvami. Našim cerkvam nekaj zelo nenavadnega.

Ob sprehodu sva pred seboj zaslišala slovenski jezik. Kmalu zatem pa je par, ki je hodil pred nama, zaslišal tudi naju in tako je stekel pogovor. Povedala sta, da potujeta z agencijo in zelo hitro smo izmenjali vtise ter priporočila. Po nekaj minutah smo si zaželeli prijetno pot ter se odpravili vsak v svojo smer.
Usmerila sva se naravnost proti kontejnerju s hitro hrano. Ta lokacija je znana po hotdogu, ki ga je naročil bivši Ameriški predsednik Bill Clinton, ko je bil tukaj na obisku. Seveda sva morala isto naročiti tudi midva in naročila sva kar 4, da ne bi bilo premalo. Bilo je okusno, a nič zelo posebnega. Brez ikone in dogodka s Clintonom, pač hitra hrana.
Sprehod sva nadaljevala po ulicah križem kražem in na koncu prispela do koncertne hale Harpa. Videti je zelo moderno s stekleno fasado. Tudi notranjost je precej futuristična, ampak sva hitro izstopila, ker ni kaj za videti, če nisi prišel na kakšen koncert. Mislim, da je iz te hale veliko televizijskih prenosov (primer Eurovizija) ali je halo moč videti v vsakem preletu Reykjavika iz zraka.
Sprehodila sva se do bližnjega spomenika Sun Voyager, ga poslikala in se usmerila nazaj proti cerkvi, saj je vreme postajalo vse hladneje in sprehod manj prijeten.
Ko sva se vrnila nazaj do cerkve, sva si ogledala še notranjost in se nato zadovoljna vrnila v najino toplo stanovanje.

Pripravila sva se za večer in se srečala v dnevni sobi na tleh pred razprto mapo Islandije in nadaljevala z načrtovanjem naslednjih dni. V mestu sva kupila raznobarvna pisala in se tako opremila za označevanje zemljevida. Pomagala sva si z raznimi turističnimi vodiči, vodenimi izleti in Googlom, da sva izbirala točke, ki bi nama bile dosegljive in izvedljive v naslednjih dneh. Odločala sva se za odročne kraje v notranjosti otoka, Highlands, kjer ni urejenih cest, so brezpotja in težje dostopni tereni. Na makadamskih poteh je ogromno prečenj rek, kjer je vodostaj precej negotov in odvisen od padavin. Veliko je cest, ki so ali skalnate ali v celoti mivkaste z vulkanskim peskom. Vreme je bilo še vedno spremenljivo in negotovo. Napoved je bila mešana. Veliko dejavnikov, ki sva jih morala upoštevati. Ena stvar pa nama je vendarle šla v prid. Ker sva bivala v stanovanju, sva imela »lahek« motor, ker nisva vozila vse krame zraven. Idealno za že tako težke razmere, ki so bile pred nama.
Načrtovanje nama je šlo zelo dobro in sva z veliko zbranostjo in v sodelovanju zarisala načrte za naslednje poti. V prvem delu sem že zapisal, da se tokrat pred odhodom nisva popolnoma nič pripravila, kaj si bova ogledala, zato sva to prvič počela skupaj. Jasmini je bilo zelo zanimivo in rekla je, da pri takšnem vzajemnem načrtovanju prvič zares vedela, kje sva in kaj počneva. Imela sva se odlično. Na koncu sva obsedela pred televizijo in zaspala.

Če skušam opisati Reykjavik, bi rekel, da je mesto predimenzionirano (zelo ameriško). Ceste so namreč večpasovne, avtomobilov pa zgolj za en pas. Promet teče lepo in umirjeno. Vsi vozijo prevelike avtomobile, veliko je električnih. Stavbe, hiše in bloki so nizki in mesto je raztegnjeno po veliki površini. Veliko je ribnikov in ostalih voda. Cene so visoke, veliko turistov, ljudje so prijazni in tekoče govorijo angleško. Islandsko ne razumeš nič!

Sledi izlet v težje dostopno notranjost otoka.

1. Islandija 6 – Pobegnila sva v Reykjavik - Moto Zapisi pravi:

   17. decembra, 2023 ob 10:24

   […] To opišem v naslednjih delih. […]

   Odgovori