Islandija 6 – Pobegnila sva v Reykjavik

Tokrat naju je zbudilo precej bučno dogajanje zunaj šotora. Že zgodaj zjutraj so otroci pričeli s pripravami na tekme oz. turnir, ki so ga imeli na nogometnem igrišču ob kampu. Pogledala sva na uro, ki je bila še nekaj pred 8., ko sva se začela premikati proti izhodu iz šotora. Bila je še jutranja megla in temperatura zgolj nekaj stopinj nad ničlo. Prav nič naju ni vleklo iz toplih spalnih vreč na mrzel zrak. Jaz sem bil tisti, ki sem prvi preveril dogajanje in se srečal z veliko otroki, ki so vneto tekali sem ter tja in mame, ki so vse to spremljale. Stanje v kampu je bilo precej drugačno kot zvečer, ko sva se odpravila spat. Slišala sva, da so prihajali in postavljali šotore ter prikolice še zelo pozno v noč.
Naposled sva se le lotila vsak svojega dela. Jasmina je pripravila zajtrk, jaz pa sem začel postopoma prazniti šotor in zlagati opremo. Po dobri uri in pol sva bila pripravljena na odhod, takrat pa se je zgodila sprememba plana.

Jaz sem vneto spremljal vremensko napoved in stanje na otoku. Priporočena mi je bila aplikacija Vedur, ki je nekakšen ARSO na Islandiji. Vreme tam je zelo lokalno in spremenljivo. Smiselno ga je spremljati in se tako odločati o nadaljevanju poti. Dan prej sva dorekla, da greva po severnem delu proti Westfjordu in tako lepo okrog otoka. Vremenska napoved za naslednjih nekaj dni ni bila obetavna, zato sva načrt spremenila in se odločila, da se pomakneva do Reykjavika in se tam namestiva za nekaj dni.
Pogledal sem na Booking.com in ugotovil, da je najcenejša ponudba za naju dobrih 700 € na noč, že tretja ali četrta po vrsti pa je bila skoraj 2.000 € na noč. Priznam, da me je takrat zaskrbelo, da v Reykjaviku ne bova spala na toplem. Preveril sem še na Airbnb in tam našel cenovno veliko prijaznejše apartmaje. Izbral sem apartma v centru Reykjavika, v bistvu stanovanje v razkošnem vila bloku s parkirnim mestom pod stavbo. Idealno in za zmerno ceno slabih 200 € na noč. Takoj sem rezerviral in dobil potrjeno z opombo kasnejšega prihoda. Tako sva imela vstop šele po 18. uri. To naju ni motilo, ker sva bila še daleč od Reykjavika.

Natočila sva gorivo in se usmerila naprej ob obali severnega dela otoka. Sledila sva cesti 82 in 76 ter se kasneje ponovno priključila na cesto 1. Vreme je bilo zelo spremenljivo, od megle do rahlega dežja in spet jasnega vremena. Lahko bi rekel, da sva v istem dnevu videla skoraj cel nabor. Vesela sva bila, da ni pihal veter in da ni snežilo.
Na poti sva videla kar nekaj pokošenih travnatih površin s povitimi balami trave. Trava je tudi edini del kmetijstva, ki ga je zaradi vremenskih pogojev zelo malo. Na otoku je veliko konj, predvsem islandskih ter mnogo ovac. Zanimivo nama je bilo, da so ovce zmeraj po tri v skupini. Ko vidiš ovce pri nas, jih je vedno čreda, tam pa so bile zmeraj tri. Prav smešno. Cel čas sva se spraševala, kako se te ovce prosto pasejo po otoku in od koga so oz. kako najdeš svoje? Nekje sva izvedela, da konec pašne sezone zberejo vse ovce po otoku in jih nato razdelijo med lastnike. Ovce naj bi zbirali s konji. Če se vrnem na kmetijstvo, je poleg redkih travnikov, še kopica rastlinjakov, ki so umetno osvetljeni in ogrevani z geotermalno energijo. Tako si Islandci pridelajo tudi kakšne eksotične rastline, ki jih drugače nikakor ne bi mogli. Ti rastlinjaki so večino na južnem delu otoka. Na poti sva ob cesti srečala čredo med 50 in 100 konj, ki so jih jezdili turisti. Jezdenje je namreč ena izmed turističnih aktivnosti. Nepričakovano veliko je tudi golf igrišč. Skoraj ni kraja, da ni bilo v bližini tudi golf igrišča. Seveda govorim o predelih, kjer so kakšna naselja, kajti večji del otoka je praznega.

Da omenim še hiše in vasi na severu otoka. Z izjemo gozdov sva imela občutek, da se voziva po Aljaski. Tam še sicer nisva bila, ampak je na televiziji veliko oddaj o življenju na Aljaski in tukaj so prav takšne hiše. Vse so nizke, lesene mešane s pločevino, pred hišo pa pickupi in ostali avtomobili »na steroidih«. Domačini imajo dve vrsti avtomobilov. Normalni, po večini električni in terenski 4×4 z zelo predelanim podvozjem in velikimi kolesi. Sploh ni redko, da imajo na kolesa speljane cevi s kompresorja, da iz kabine regulirajo tlak v pnevmatikah. Ti avti so res prave mrcine. Isti dan sva ob poti videla domačina, ki je pral eno predelano Toyoto in sva se ustavila za kratek pogovor. Možakar je povedal, da se vozijo na ledenike in zelo nedostopne točke otoka. Zdelo se mi je vrhunsko kar počnejo. Bom v Reykjaviku opisal še več o vozilih, sedaj pa nadaljujmo v dnevu.

Pri enem izmed fjordov sva se odcepila iz ceste 1 na makadamsko cesto 711, da si ogledava skalo v morju nenavadne oblike. Skala se imenuje Hvitserkur. Oblika spominja na slona, ali kaj temu podobnega. Do skale sva se vozila kar nekaj kilometrov po blatni makadamski cesti. Ker je v tistem času ravno deževalo, sva bila popolnoma blatna in prašna. Ravno primerno, da se zvečer tako blatna znajdeva v glavnem mestu. Pri skali sva se sprehodila in fotografirala, nisem pa prepričan, da je nekaj res posebnega. Pač skala v morju.
Vrnila sva se po isti blatni cesti do ceste 1 in se usmerila po zahodni strani otoka proti jugu. Prišel je čas lakote in ustavila sva se na postajališču in bencinski črpalki. Ponovno je bila ponudba vse v enem. Skoraj od gradbenega materiala do hrane ter spominkov. Ti imajo res vse pri roki. Naročila sva dva hot doga in en meni paniranih piščančjih trakcev. Bilo je vrhunsko ali pa sva bila tako zelo lačna.

Nevedoč sva naletela na avtobus turistov, ki je stal na parkirišču ob cesti in se z zanimanjem ustavila. Šlo je za 3000 let star krater ognjenika Grabrok, ki je danes poraščen z zaščitenim mahom. Islandci so namreč zelo občutljivi na mah in nikakor ne dovolijo gibanja izven cest in utrjenih poti. Pri njih je offroad v bistvu makadam in ne vožnja v prosto. To je strogo prepovedano in kaznivo, ker je zaradi nizkih temperatur cikel obnavljanja narave zelo dolg.
Parkirala sva in se povzpela praktično v vulkanski krater. Do vrha je vodilo kar nekaj stopnic in višinske razlike in v polni motoristični opremi sva se kar nadihala. Jaz sem se nato odpravil po grebenu okrog kraterja in pri tem ugotovil, da so kraterji praktično trije v vrsti. Pogled se mi je odprl na sosednji krater, ki je bil prav tako porasel z mahom. Iz vrha kraterja se je lepo videlo ogromno polje lave, ki se je izlilo iz treh ognjenikov. Tukaj sva se naučila brati okolico. Definirala sva, da je lava, ki je podobno poraščena z mahom, stara okoli 3000 let. Takšnih in podobnih polj lave sva naslednje dni videla še veliko.

Pot do Reykjavika je vodila še skozi tunel pod fjordom. To sem videl že na Norveškem, kjer je kar nekaj tunelov speljanih pod morjem. V tunelu je bilo prvič in zadnjič, da sva na Islandiji videla izpisanih več kot 20°C na armaturni plošči motorja.
Ura je bila nekaj čez 18. zvečer, ko sva se pripeljala pred blok z najinim stanovanjem. Potrebovala sva nekaj časa, da sva se znašla s ključi in pospravila motor v garažo ter se razpakirala v stanovanju.
Stanovanje je bilo novo in moderno, polno opremljeno. Odlična izbira kot izhodišče za izlete naslednjih nekaj dni. Sledilo je tuširanje pod toplim tušem in uživanje v udobju stanovanja. Ne morem verjeti, da sem si konec julija želel toplega tuša, ko si večina želi hladnega piva.

Večer sva preživela pred zemljevidom in v načrtovanju izletov za naslednje dni. Odločila sva se, da si naslednji dan ogledava Reykjavik in se ne voziva nikamor. Najprej pavza in nato izleti v notranjost otoka, proti Highlands kot pravijo Islandci. Šele v Highlands sva videla pravo Islandijo.

To opišem v naslednjih delih.

1. Islandija 5 – Sprehod po površju Lune - Moto Zapisi pravi:

   10. decembra, 2023 ob 11:29

   […] Naslednjič opazovanje vremena in sprememba plana … […]

   Odgovori