Islandija 5 – Sprehod po površju Lune

Zbudila sva se v sončno jutro v kampu v mestu Kopasker. Ko sem pogledal iz šotora, sem zagledal kar nekaj sosedov, ki so se pripeljali pozno zvečer ali že kar ponoči. Zvečer smo bili trije kombiji in midva s šotorom. Spomnil sem se, da se je isto dogajalo na Norveškem, kjer so se vsi potniki ustavljali zelo pozno zvečer. To je bila ena prilagoditev dolgemu dnevu oz. dejstvu, da poleti nikoli ni prav tema. Pri prvi nočitvi sva ugotovila, da je smiselno postaviti šotor čim dlje od prvega soseda, ki potuje z avtodomom ali še slabše, s predelanim kombijem. Ker je bilo ponoči zgolj nekaj stopinj nad ničlo,  imajo vklopljene grelce, ki so določeni precej hrupni. Seveda so izpuhi speljani iz vozila in navadno so obrnjeni ravno proti šotoru. Grelec se vklaplja na intervale in se navadno vklopi, ko končno zaspiš.

Jasmina se je lotila priprave zajtrka in kuhanja kave, jaz pa sem začel s pripravo na pakiranje. Ker je bila ponoči nizka temperatura, je šotor kondenziral iz notranje strani. Odstranil sem notranjost in čakal, da bi se zunanji sloj osušil s prepihom. Ni bilo preveč uspešno, zato sem moral zunanji moker del zložiti in ločiti od ostalega. Zato sem v prejšnjih delih omenjal pomembnost notranje organizacije v kovčkih in dodatne vodotesne torbe, ki omogočajo ločevanje mokrega od suhega. Nato sva pozajtrkovala in se temeljito lotila pospravljanja in ponovnega basanja v kovčke in torbi. Vse sva morala skrbno pospraviti, drugače ni šlo vse na motor. Imela sva kar dobro organizacijo in s tem ni bilo problemov. Vedela sva, kam kaj sodi in kar nekako brez velikega dogovarjanja ter delitve nalog veva, kaj postoriti, da je vse na svojem mestu. Za pospravljanje sva potrebovala slabo uro.

Ko sva pospravila in bila pripravljena na odhod, se je vreme spremenilo in postalo je megleno, da se je komaj kaj videlo. Sklepala sva, da se moreva zapeljati bolj v notranjost, stran od morja, da se bova umaknila megli. Ker sva bila ob robu polotoka, sva se morala v vsakem primeru vrniti bolj v notranjost. Dan prej sva si pred spanjem na zemljevidu pogledala, kje sva in kaj zanimivega je v bližini. Ugotovila sva, da se morava vrniti nazaj na cesto 1 skoraj do odcepa, kjer sva dan prej zavila za Dettifoss. Ogledati sva si želela geotermalne vrelce pri jezeru Myvatn. Sledila sva cesti 85 in da se nisva peljala natanko po isti cesti kot dan prej, sva naredila manjši ovinek in se do Myvatna spustila po cesti 87. Peljala sva mimo kraja Husavik, ki velja za najboljše izhodišče za ogled kitov, čeprav je teh krajev za ogled več. Ker sva bila še močno pod vtisom vožnje s trajektom, se nisva odločila za voden ogled z ladjico. Še vedno se nama je vrtelo in zibalo ob vsakem hitrem gibu z glavo. Ogled kitov sva tako v celoti opustila, čeprav sva slišala, da se izkušnja srečanja s kiti grbavci veličastna. Sklepava, da verjetno tudi precej draga .
Od tukaj sva se peljala kilometer ali dva nazaj po cesti 1 v smeri Seydisfjordurja. Prispela sva v območje z veliko dima, saj iz tal kar vre vroče vode in pare. Na tem območju je tudi ena večjih geotermalnih elektrarn na otoku, če ne največja. Zavila sva desno proti toplicam in si jih ogledala od zunaj. Bazeni imajo svetlo turkizno, mlečno motno vodo. Videti je bilo, da so kopalci uživali v njej, kljub temu da je bila zunanja temperatura komaj kaj nad 10°C. Zemlja v okolici je vulkansko črne barve z rdečimi progami, zelo nenavadno.

Odpravila sva se naprej po cesti 1 in se po 50 kilometrih ustavila pri slapovih Godafoss, ki so neposredno ob cesti. Ta slap je veliko manjši in nižji od Dettifossa, ampak je vsak po svoje zanimiv. Ime slapu v prevodu pomeni slap bogov. Po ogledu sva se prestavila v bližnjo trgovino s spominki, kjer ponujajo tudi hrano. Njihovi lokali so navadno vse v enem. Kupiš lahko vse, od spominka do motornega olja, sekire in razne hrane. Tudi oblačila se navadno lahko kupi v teh lokalih. Privoščila sva si prvi hot dog v dnevu, sladico in razmislila o nadaljevanju poti.
Nekje na razglednici v trgovini sem zagledal geotermalno polje, ki je spominjalo na površje lune. Takoj mi je pritegnilo pozornost in spustil sem se v iskanje po zemljevidu. Na najino žalost sem ugotovil, da je to samo nekaj kilometrov oddaljeno od termalnih bazenov, ki sva jih gledala 50 km prej. Tehtala sva kaj narediti, a ni preostalo drugega kot da se vrneva nazaj in si ogledava to čudo . Tako sva se odpravila nazaj po isti poti in po 50 kilometrih prišla na želeno mesto. Tukaj sva prvič videla, kako se na Islandiji zaračunava parkirnina. Parkirišča so navadno na privatni zemlji in lastnik želi svoj del turizma. Takoj ko sva zavila na parkirišče, je kamera fotografirala registrsko tablico. Ko sva našla svoje mesto, sem se odpravil do parkomata, kjer me je že čakala fotografija. Kliknil sem na svojo fotografijo in prislonil plačilno kartico. Enostavno in cca. 7 €. Parkirnine lahko plačuješ tudi preko aplikacije Parka, kjer je plačevanje tudi preprosto.
Po kratkem sprehodu sva zagledala »površje Lune«. Barve so se kar prelivale ena v drugo, a prevladovala je rumeno oranžna. V tleh so bile ogromne črne luknje z vrelim in brbotajočim blatom. Fango kopel s 100°C . Težko bi rit namočil. Iz zemlje se je kadilo na večih mestih. Iz določenih lukenj je tako močno pihala para, da je kar žvižgalo in rohnelo. Prizor je bil res neverjeten in nič kaj zemeljski. Takšnega sveta mi tukaj nismo vajeni. Zraven vseh vizualnih učinkov pa sva bila deležna še enega. Smrdelo je namreč kot sam vrag. Iz vseh teh lukenj namreč izhaja žveplo, amonijak in kdo ve, kakšne še vse snovi (to sem laično opisal, ker nimam pojma, kaj je v resnici). Smrdi kot po gnilih jajcih. Sploh, ko je veter obrnil ves izpuh v naju, je bilo neznosno. Ko sva se rahlo privadila na smrad, sva se sprehodila po označenih poteh. Sprehajati kar tako in tavati namreč tam ni priporočeno. Nikoli ne moreš vedeti, koliko je debela skorja tal in kje se bi nama lahko vdrlo. Vročina, ki so jo oddajali ti izpusti, je bila na veliko mestih veliko prevroča, da bi se lahko približala. Seveda sva vse fotografirala in posnela, tudi z dronom. Posnetki in barve, ki sva jih zajela, so res neverjetni.

Polna vtisov sva se že tretjič odpravila ob jezeru Myvatn naprej. To jezero je zaščiteno območje bivšega vulkana in danes nacionalni park. Zraven jezera je krater in veliko zanimivega, predvsem pa veliko ptic. Midva se nisva posebej ustavljala ob jezeru, čeprav sva se kar trikrat peljala mimo. Lahko bi se sicer takrat odločila, da ga obvoziva še ob drugi strani, a ga nisva.
Sledili so kilometri naprej po cesti 1, Ring Road. Naslednja postaja je bilo drugo največje mesto na Islandiji in hkrati glavno mesto na severnem delu otoka, Akureyri. Mesto je na koncu fjorda in je v zavetju pred morjem.

Najprej sva zagledala letališče in letalo, ki je pravkar pristajalo. Islandija ima veliko notranjih letov med kraji in množico pristajalnih stez, ki so navadno označene zgolj s kupi kamenja in klobaso za veter. Pred Akureyrijem je seveda pravo letališče z asfaltirano pristajalno stezo. Brala sva, da se Islandci kar veliko poslužujejo internih letov med različnimi kraji. Ustavila sva se v trgovini, pri pujsku seveda. Nakupila sva nekaj potrebnih stvari, opravila postanek in se počasi odpravila naprej z ogledno vožnjo skozi mesto. Za nočitev sva izbrala kamp v kraju Dalvik, ki je severno od Akureyrija, proti začetku/koncu fjorda. Ob prihodu v kamp naju je presenetilo povsem drugačno vzdušje in populacija kot sva ga imela večer prej. Kamp je bil precej zaseden in to po večini z Islandci in njihovimi ogromnimi kamp prikolicami. Kasneje in naslednji dan sva ugotovila, da so imeli otroci nogometni kamp. Na bližnjem igrišču so imeli več manjših nogometnih igrišč, kjer so se izvajale nogometne tekme v stilu turnirjev. Igrali so dečki in deklice stari od 4 do 10, po moji oceni.

Namestila sva se v kotu zraven kontejnerjev z zaprto kuhinjo, tuši in wcji. Ker se mi je zdelo dovolj toplo in sanitarije dovolj urejene, sem se stuširal in uredil. Verjetno sem bil edini, ki sem to naredil in se ovit v brisačo sprehajal po kampu. Nekaj časa sva še posedala pred šotorom, jedla prigrizke, pripravljala plan za naslednji dan in obsedeno spremljala vremensko napoved. Vreme nama je bilo zaenkrat zelo naklonjeno. Okrog rednega spremljanja vremenske napovedi in s tem povezanimi težavami bom zapisal v naslednjem delu. Sledilo je zaklepanje šotora in odpravila sva se na zasluženo spanje.

Naslednjič opazovanje vremena in sprememba plana …

1. Islandija 4 – Začetek velike dogodivščine - Moto Zapisi pravi:

   3. decembra, 2023 ob 12:56

   […] Naslednjič nadaljevanje po severnem delu Islandije … […]

   Odgovori