Islandija 4 – Začetek velike dogodivščine

Po dvodnevni plovbi sva se naposled izkrcala na Islandiji. Že samo približevanje otoku je bilo veličastno. Strme pečine fjorda in redko umeščene hiške so takoj pričarale misterioznost otoka. Pred oči sem dobil slike iz raznih pravljic o palčkih, trolih ter mešanico kulis iz serije Game of Thrones. Nekaj časa so nas zadržali na parkirišču znotraj majhnega pristanišča, nato pa v koloni spustili čez kontrolo. Pregledovali niso nič posebnega, le v upočasnjeni koloni smo se peljali mimo. Že takoj so nam ponujali letake lokalnih agencij, ki organizirajo razne izlete, tokrat so ponujali predvsem oglede kitov iz raznih pristanišč po otoku.
Na otoku sva spet lahko vklopila mobilne podatke na telefonu. Islandija sodi namreč v omrežje EU, ki so vključeni v najinih naročniških paketih.

Najin prvi opravek je bil prevzem kartice za kampiranje v prvem kampu, še v istem kraju. Dejansko je bilo dve minuti vožnje in že sva imela postanek na recepciji. Islandci imajo dobro povezane kampe, ki jih lahko pavšalno zakupiš s kartico. Kartica je nekakšno dobroimetje za nočitve v verigi kampov po otoku. Kupi se lahko lokalno ali na spletu. Za ceno 179 € omogoča 28 nočitev do 15. septembra v tekočem letu v 34 kampih po otoku. Kar dobra opcija, če nabereš dovolj nočitev. Cena nočitve za dva je drugače cca. 25 – 30 €. Ob spletnem naročilu kartice sem izbral osebni prevzem na recepciji kampa v Seydisfjordurju, ker je bilo tako najbolj priročno.
Kot sem že omenil, nisva naredila podrobnega plana, kako bova potovala po otoku, kaj si bova ogledala ipd. Nekako sva se bila pripravljena prepustiti toku. Vreme je bilo odlično, sončno in okrog 15°C. Od pristanišča vodi samo ena cesta v notranjost in to sva ubrala. Cesta se vije v hrib čez nekakšen prelaz. Zelo kmalu sva na levi strani zagledala prvi slap od mnogih. Ker sva ravno začela vožnjo, se nisva ustavljala, ampak sva nadaljevala z vzponom na plato in čez nekaj kilometrov na drugi strani v dolino. Takrat sva prišla do razcepa, in odločiti se je bilo treba ali levo po južni strani, ali desno po severni strani okoli otoka. Veliko posnetkov sem gledal o potovanjih po Islandiji in večina jih je izbrala začetek proti severu in krog v nasprotni smeri urinega kazalca. Tako sva storila tudi midva. Obrnila sva se proti severu, a še prej sva se ustavila v trgovini, da nakupiva hrano za nekaj dni. Ker sva bila odločena prosto potovati, nisva vedela, kaj naju čaka ter kdaj in kje bova nočila, zato sva hrano raje priskrbela pravočasno. Tudi nakupovanje hrane je na Islandiji zaradi redke poseljenosti svojevrstna umetnost. Ker nisva želela plačevati višjih cen po nepotrebnem, sva vedela, da se moreva držati diskontnih trgovin verige Bonus. Prepoznavne so že na daleč, saj je na njih velik roza prašič . Nimam pojma, zakaj takšen grafični simbol. Ker je bilo še zgodaj dopoldan, sva sproti opravila še zajtrk in se nato opravila naprej po cesti številka 1.

Cesta številka 1 je imenovana tudi Ring Road, ker pelje okrog obsega otoka. Je tudi ena redkih cest, ki je v celoti asfaltirana. Statistika pravi, da je na Islandiji asfaltiranih zgolj 30% vseh cest. To sva tudi dodobra izkusila, a to tem nekoliko kasneje, ko bo priložnost. Večina turistov torej odpelje celoten Ring Road in si tako ogleda Islandijo. Glede na vse, kar sva videla v nadaljevanju, lahko povem, da zgolj odpeljana cesta 1 ne prikaže pravih čarov Islandije. Za to je potrebno vložiti kar veliko več truda in se kdaj tudi spopasti z zahtevnimi razmerami in terenom. Cesta 1 je dolga 1.332 km in povezuje večino naseljenih krajev okoli otoka. Dejstvo je namreč, da ima cela Islandija prebivalcev zgolj za dobro Ljubljano, 370.000. Večino otoka je torej neposeljenega, ljudje so po večini koncentrirani v glavnem mestu Reykjavik in drugem največjem mestu na otoku, ki je na severnem delu, Akureyri. Drugod so samo posamezne hiške, ali manjša naselja.
Nekje kasneje v enem izmed delov bom opisal raznolikost otoka in pokrajin, ki sva jih spoznala.

Da se vrnem na temo… Napotila sva se torej po glavni cesti v smeri severa. Kaj hitro sva se odcepila levo na cesto 701 proti kanjonu Studlagil. Takoj, ko sva zavila iz glavne cesta, sva bila na makadamu. Tokrat je bil lepo zbit makadam in kljub polno naloženemu motorju ni bilo težav. Pripeljala sva se do kampa in razgledne ploščadi nad kanjonom. Spustila sva se po železnih stopnicah in hitro ugotovila, da sva za pravo doživetje kanjona na napačnem bregu reke. Spust v kanjon iz te strani ni bil mogoč. Videla sva ljudi na nasprotnem bregu, saj je reke samo za nekaj metrov širine, ki so se spustili do dna kanjona in zajeli fotografijo, ki sem jo želel zajeti jaz. V kanjonu so namreč vertikalni bazalti, šestkotni stebri, ki so visoki tudi 20 do 30 metrov. To so stebri lave, ki se je strdila ob stekanju v vodo in pri hitrem ohlajevanju spokala, da je danes videti kot bi nekdo postavil navpične stebre. Te stebre so opazili šele, ko so višje na reki naredili jez za elektrarno in s tem znižali vodostaj reke. Prej so bili pod vodno gladino in za stebre niso vedeli.
Videla sva opcijo, kako priti čez most nekaj kilometrov niže po reki in po nasprotnem bregu do parkirišča. Videla sva tudi, da je od parkirišča pa do vstopa v kanjon okvirno dva kilometra hoje, zato sva se odločila, da kanjon posnameva z dronom in se ne ukvarjava s prečkanjem reke.

Po isti cesti sva se vrnila nazaj na Ring Road in jo nato zapustila, ko sva zavila desno na cesto 862. Ustavila sva se na naslednji znamenitosti Dettifoss. Ta slap je drugi najmočnejši v Evropi. Visok je 44 metrov in je resnično veličasten. Sicer se ga ne vidi prav v globino, ampak se čuti njegovo moč. Nad slapom se je v pršu vode cel čas prikazovala mavrica, ponekod tudi dve ali več. Tudi pohodna pot od parkirišča do slapu je slikovita. Tukaj sva res dobila občutek, da sva na drugem planetu. Vulkanske skale in balvani so kar razmetani po ravnini. Vse to so ostanki izbruhov vulkanov v zgodovini. Med skalami je speljana pot, ki je večinoma peščena. Tudi ta fini pesek je vulkanski. Sprehodila sva se gor in dol ob slapu in se nato odpravila nazaj do motorja. Sonce je bilo še visoko, ura pa se je prevešala v večer. Ker je bil to komaj prvi dan na Islandiji, nisva vedela, kako dolgo je svetlo, kdaj se stemni, kdaj pride noč. Začela sva pogledovati za kampi, ki sva jih imela označene v aplikaciji na telefonu. Pogovarjala sva se, kam se usmeriti in kako nadaljevati naslednji dan. Takrat sva prvič na poti obžalovala, da se nisva bolje pripravila. Odločila sva se pomakniti po isti cesti še bolj proti severu. Na koncu sva zavila desno na cesto 85 in nadaljevala proti severu do kraja Kopasker, kjer sva se namestila v kampu.

V kampu sva doživela šok, ko sva dojela, da sva v popolnoma samotnem kraju, bolj ali manj sama v kampu s še tremi avtomobili. Kampi tukaj niso kot smo jih vajeni pri nas in sosedih. Tukaj ni recepcije. Še sanitarije so bolj zasilne. Lesena uta, podobna dixiju. Tudi tuš je zasilen, še največkrat združen s straniščem. Kamp pa je bil praktično večji travnik, tudi elektrike ni bilo, da bi priklopila vse, kar je za napolniti.
Prvič na tej poti sva postavila šotor. Jasmina se je lotila priprave večerje, medtem ko sem jaz postavil šotor in pripravil vse za spanje. Bil je še vedno zelo sončen večer, sicer rahlo vetroven, ampak še vedno veliko lepši kot sva pričakovala. Jaz sem večkrat pogledoval na aplikacijo vremenske napovedi za Islandijo. Pravijo, da ima Islandija zelo lokalno vreme, ki se lahko spremeni vsakih pet minut. Iz tega razloga je potrebno biti prilagodljiv s planom in se obrniti tja, kjer je lepše vreme oz. napoved. Po večerji sva se odpravila v šotor. Bilo je že pozno zvečer, ko se je od nekje pripeljal moški in prišel do šotora, da poravnamo za nočitev. Prvič sva uporabila predplačilno kartico za kampiranje. Na kartici je naloženih 28 njihovih kron in vsaka nočitev je ena krona. Kartico potegnejo čez terminal in ti natisnejo potrdilo. To je vsa formalnost, nobenih osebnih dokumentov, prijav in podobnega. Preprosto.
Priznam, da sem ta večer doživel rahlo stisko. Nekako so se v meni nakopičila pričakovanja večmesečnega planiranja in organiziranja, veliko denarnega vložka in kar nekako sem imel občutek, da več ne obvladam situacije. Sklepam, da je bil to rezultat velikih pričakovanj in skrbi ter predvsem tega, da nisem imel plana za naprej. Čutil sem tudi, da je vse na meni in da sem tukaj za oba odgovoren jaz. Jasmina ne more peljati motorja naprej, če se meni kaj zgodi. Vse to sem nekako prebrodil čez noč in naslednji dan sva šla naprej.

Naslednjič nadaljevanje po severnem delu Islandije …

1. Islandija 3 – Vkrcanje na trajekt in pot proti Islandiji - Moto Zapisi pravi:

   26. novembra, 2023 ob 14:00

   […] Naslednjič opišem začetek potovanja po otoku. […]

   Odgovori