Islandija 3 – Vkrcanje na trajekt in pot proti Islandiji
Zbudila sva se v mokro, megleno in turobno jutro. Ura je bila precej zgodnja, saj sva morala stvari prenesti na motor in se odpraviti v par kilometrov oddaljeno pristanišče. Priprave na vkrcanje so zelo podobne vkrcanju na letalo z izjemo carinske kontrole. Na vhodu za terminal je potrebno izvesti prijavo dve uri pred dejanskim vkrcanjem.
Takoj ko sva pospravila sobo in prenesla stvari na motor, sva se odpeljala proti bencinskemu servisu, kjer sva natočila gorivo in pripravila motor na pot po Islandiji. V okolici je bilo opaziti, da je isto kot midva počelo še veliko drugih ljudi. Nekaj jih je bilo kolegov motoristov, nato razni osebni avtomobili in terenska vozila, ki so bila pripravljena na Islandijo. Seveda je bilo tudi kar nekaj avtodomov. Registrske tablice so bile večinoma nemške, sledilo je nekaj švicarskih, čeških in poljskih. Midva sva bila edina s slovensko. Ko smo čakali v vrsti pred terminalom, smo opazovali, kako različno smo opremljeni, kaj imajo drugi in česar midva nimava. Vsi smo počeli isto in merili ter tehtali drug drugega. Hitro sva ugotovila, da imamo očitno o Islandiji vsak svojo predstavo, ker smo bili tako različno opremljeni, da zagotovo ne moremo vsi ustrezati zahtevam oddaljenega otoka. Določeni so bili videti ekstremno pripravljeni, ampak sva čez nekaj dni ugotovila, da so edino ti imeli pravo predstavo, kaj jih čaka na drugi strani »morja«.
Vreme se tudi ta dan ni znalo odločiti, ali naj dežuje, ali ne. Pihal je veter.
Ko sva prišla skozi razvrstitveni terminal, smo se motoristi takoj vkrcali na ladjo. Začela se je borba za privezovalne trakove in vezanje motorjev. Jasmina je medtem poskrbela, da sva iz motorja pobrala vse potrebno za dvodnevno bivanje v kabini ladje. Vezanje motorjev je precej zanimiva stvar, ki se je vsak loti po svoje. Eni nimajo nobenih izkušenj in ne vedo, kako se lotiti. Problemov je več. Srečaš se z zateznim pasom, ki ni rečeno, da ga poznaš in ti je jasen sistem delovanja, nato se ukvarjaš kako in kam trak pritrditi na motor, nenazadnje pa še kam privezati na sidro, ki je na tleh. Sam sem že kar vešč tega privezovanja in sem pomagal še sosednjim motoristom.
Zelo dobra stvar postopka vkrcanja na ladjo je to, da ti na terminalu, kjer narediš check-in, že pripravijo kartici, ki sta ključa kabine. Tako odpade ponovno zbiranje na recepciji ladje, določanje kabine in prevzem ključa. To sva namreč izvajala na trajektu na Korziko. Bilo je zelo naporno, ko smo se vsi naenkrat zgrnili z vso prtljago pred recepcijo ladje, ki je navadno nekje v nadstropju. Tokrat nama je bilo to prihranjeno. V garaži sva pobrala prtljago in se odpravila proti svoji kabini.
Stopnišče in hodniki po ladji so bili sprva videti neskončni in potrebna je bila dobra mera orientacije in seznanitve z usmerjevalnimi tablami. Nisva potrebovala prav dolgo, da sva se znašla v pravem nadstropju, na pravem hodniku in v pravi smeri do najinih vrat. Sledilo je prvo srečanje s kabino. Najina kabina je imela tri pograde, kopalnico in stranišče, omaro, mizo, tv in najpomembneje, okno.
Nemudoma sva se odločila, da vzameva prvo tableto Dramine – tablete proti slabosti. Veva, da je Jasmini zelo hitro slabo ob vsakem zibanju ladje, sam pa tudi nisem želel tvegati morebitnega slabega počutja dva dni plovbe. Vsak po eno tableto sva nato vzela vsakih šest ur, zgolj kot varnost pred slabostjo. Tudi če deluje samo na psiho, je ok.
Dokler smo stali v pristanišču, sva se odpravila na ogled ladje. Odšla sva v deseto nadstropje, kjer je paluba in si ogledala pristajalno ploščad za helikopter, nogometno igrišče, ki je v mreži, da žoga ne pobegne ter klopi za uživanje v plovbi, če vreme to dopušča. Ladja je res ogromna. Ima tri restavracije, knjižnico, bar, bazen, fitnes, kino in še kaj. Ker nisva vedela, kako bo s slabostjo med plovbo, si nisva upala naročiti hrane vnaprej, kar je bila možnost ob nakupu kart.
Preden smo izpluli sva izklopila mobilne podatke. Slabo izkušnjo s tem sva imela še iz Korzike, ko sva pustila mobilne podatke vklopljene in sva med spanjem porabila vsak 60 € preden je mobilni operater naposled izklopil podatke in nama s tem prihranil še dodatne stroške. Ladja namreč zapluje v mednarodne vode in tam je prenos podatkov neverjetno drag. Seveda pa je to pomenilo, da sva dva dni offline, kar nam je v današnjem času slišati grozno. Povem, da tudi je :).
Odločila sva se, da preživiva celo popoldne in čim dlje v večer v galeriji oz. salonu na vrhu ladje. Galerija je zelo lepo urejena in ponuja oblazinjene ležalnike, zelo udobne fotelje in strežbo pijač ter prigrizkov. Je zastekljena in omogoča čudovit pogled na morje v vse smeri.
Tako sva kar nekaj ur ležala na oblazinjenih ležalnikih, pila razne pijače ter precej časa tudi dremala. Stranski učinek tablet proti slabosti je namreč zaspanost, kar pa na tako dolgi plovbi pride kar prav. Ura je bila že precej pozno zvečer, ko sva na najini desni videla obalo Norveške. Plovba z ladjo je namreč zelo počasna, sploh pa, ko potuješ tako daleč. Obalo Norveške smo gledali veliko ur.
Nekje ob 23h sva se odločila prestaviti v kabino in se odpraviti spat. Plovba do takrat je bila precej mirna. Ladja se je sicer počasi pozibavala sem ter tja, tako da smo bili videti kot pijanci v gibanju po ladji. Vsi smo šli levo, desno, od stene, do stene. Kabino sva imela v šestem nadstropju, tako da je bilo kar nekaj hodnikov in stopnic na poti.
V kabini sva se pripravila na spanec in hitro ugotovila, da je postelja kljub videzu zelo prijetna in posteljnina udobna. Mislim, da sva oba zaspala v istem trenutku, ko sva se ulegla.
Čez nekaj ur, nekje ob dveh zjutraj, me je zbudilo močno udarjanje in bobnenje. Ladja se je neprimerno bolj zibala in udarjala ob valove. Bilo je kot na čolnu, ko na valovitem morju poskakuje iz vala na val. Enako smo počeli mi, vendar z 160 metrov dolgo ladjo. Sploh si nisem predstavljal, da je to mogoče, da takšna ladja skače po valovih. Udarjanje je bilo tako močno, da se je čutilo po vseh stenah. Postalo je skoraj nemogoče priti iz postelje do tri metre oddaljenega stranišča. Razmišljal sem, kaj se mora dogajati v garaži z vsemi vozili. V takšni situaciji ti je jasno, zakaj so motorji privezani in vozila podložena. Verjamem, da se to vse premika in trči, če temu ne bi bilo tako.
Takšna plovba se je nadaljevala celo noč in celo jutro. Ko sva se zjutraj zbudila, sva na levi strani zagledala angleško otočje Shetland Islands. Jutro in dopoldan sva preživela v postelji, ker sva ugotovila, da v takšnih razmerah še najbolj paše ležanje.
Nekje sredi dneva smo prispeli do Ferskih otokov. Ladja se je za eno uro zasidrala v glavnem mestu Torshavn, da so se izkrcala in vkrcala vozila s potniki in to je pomenilo, da se je zibanje za kratek čas umirilo. Ker do takrat nisva imela težav s slabostjo (tablete so dobro delovale), sva se odločila, da tvegava in si v tej uri privoščiva obrok v eni izmed restavracij. Odločila sva se za eno in hitro na meniju našla pečenega piščanca in pomfrit. Naročila sva en meni, ker nisva želela tvegati s prenajedenostjo. Izkazalo se je, da je bila hrana zelo okusna. Pečenega piščanca sva si razdelila in se po obroku vrnila na palubo, da si ogledava mesto, ki je bilo pred nama.
Res ni trajalo veliko več kot uro, da smo se odpravili naprej na pot. Kar nekaj časa smo vijugali med številnimi otoki Ferskega otočja, preden smo spet prišli na odprto morje. Tam se je vrnilo zibanje in nabijanje po valovih. Čakalo naju je še eno popoldne, večer in še ena noč.
Spet sva čas preživljala v galeriji, gledala v prostranost morja, kjer ni bilo videti ničesar, niti ladij, niti kitov, nič. Videla sva kakšno naftno ali plinsko ploščad in nič drugega.
Ko je prišel čas za spanje, sva se preselila v kabino. Ugotovila sva, da je na enem programu na televiziji naša pozicija ladje na karti ter podatki o plovbi. To sva imela prižgano in spala zraven. Sredi noči in proti jutri se je začelo obveščanje o prispetju na Islandijo ter kdaj moremo zapustiti sobe, kdaj se odpre garaža in druge informacije.
Zanimivo je, da je potrebno sobo zapustiti dve uri pred prihodom. V teh dveh urah očitno počistijo sobe in jih pripravijo za potnike nazaj proti Danski. Tudi garaža se odpre eno uro pred prihodom za 15 minut, takrat je potrebno spraviti prtljago na motor oziroma v avtomobile ter ostala vozila. To je seveda povzročilo veliko gnečo na stopnicah, ker se tako veliko število ljudi težko organizira, da bi to izvedli disciplinirano.
Uspelo nama je opraviti obveznosti po urniku in sva zadnjo uro lepo preživela v galeriji s prvimi pogledi na Islandijo. Bila je zelo nenavadna in drugačna od vsega, kar sva videla do sedaj. Je zelena in strma, hribi in globoke doline. Mene je malo spominjala na Lofote.
Zapeljali smo se v fjord in se vozili med strmima grebenoma, kjer nas je na koncu čakalo pristanišče. Prispeli smo v Seydisfjordur, mesto na vzhodu Islandije. Kapitan je obrnil ladjo v malem ustju fjorda in začelo se je izkrcanje. Klicali so nas po etažah garaž, tako da je trajalo kar nekaj časa, da sva bila poklicana tudi midva. Prtljago sva že imela na motorju, motor odvezan, potrebno je bilo samo še odpeljati iz ladje in prvič zapeljati po tem oddaljenem otoku. Večmesečni plan je postajal realnost in pričakovanja so bila velika.
Naslednjič opišem začetek potovanja po otoku.
Komentiraj
2 dni
prevožena pot / lokacija
sorodne objave
Zadnje objavljeno
O nas
Motozapisi.si je stran, ki je namenjena motoristom in vsem, ki uživate v potovanjih po svetu. Nepozabne užitke in izkušnje želimo deliti tudi z vami. Mogoče vam bo v pomoč pri načrtovanju podobnih poti. Če nam želite kaj sporočiti, vprašati ali predlagati, to storite na strani O nas.
[…] Naslednjič opišem vkrcanje na trajekt in dva dni na ladji. […]
Spet sem z veseljem prebral vajino potovanje z trajektom,.. kkot vidim manj prijeten del potovanja….in seveda naporen…
To je res manj prijeten del potovanja. Če je mirno morje, še nekako gre.