8. novembra 2018 | Avtor: | Avtodom

Potovanje po Bosni – 2018

Pred dvema letoma sva kupila avtodom, zato so se poletne počitnice preusmerile iz motorja na avtodom. Letos sva se odločila, da si pobliže ogledava Bosno in Hercegovino. V roke sva vzela zemljevid, pobrskala , po spletu, prebrala nekaj potopisov in naredila okvirni plan potovanja. Odločila sem se, da najino pot, doživljanja in vtise zapišem. Mogoče bo komu v pomoč pri načrtovanju svoje poti.

1.      dan: Ptuj – Bosanska Krupa – 426 km

Na pot sva se odpravila zjutraj ob 7h proti mejnemu prehodu Zavrč do Varaždina in potem po Podravini do Virovitice. Tam sva se usmerila na jug skozi Daruvar, Novsko do Jasenovca (N 45.2765, E 16.9216), kamor sva prispela okrog 12h. Tam sva imela prvi postanek za ogled. Sprehodila sva se po Spominskem parku s spomenikom v obliki okamnelega cveta, ki so ga uredili v spomin na žrtve koncentracijskega taborišča med 2. svetovno vojno. Ogled parka in spomenika je brezplačen, muzej pa je bil zaprt. Ogledala sva si še sotočje Une in Save in čez most prišla v BiH (Bosanska Dubica). V navigacijo sva vstavila koordinate za NP Kozara in naju je zapeljala po zelo slabi cesti do makadama, kjer sva obrnila in se usmerila proti Prijedoru, kjer sva potem vseeno s pomočjo navigacije našla pot na Kozaro. V kraju Kozarac vstopiš v Nacionalni park Kozara (vstopnina je 2 KM po osebi). Od tam se pelješ še 8,5 km v hrib skozi gozd s številnimi ovinki. Cesta je idealna za motoriste in zelo lepo vzdrževana. Na vrhu (N 45.014131, E 16.912382) je hotel, restavracija in spominski park, ki ga sestavljajo Spomenik Revoluciji, spominski zid in muzej. S parkirišča vodijo do spomenika lesene stopnice. Okolica spomenika je lepo urejena, na travi poležavajo ljudje, v gozdičku so klopce in prostori za piknik. Preden sva se ponovno spustila v dolino sva v restavraciji spila prvo bosansko pivo (Nektar-Banja Luka). Kasneje sva ugotovila, da ima vsako večje mesto svojo pivovarno. Ustaviti sva se nameravala še v Kozarcu pri Vodnem parku, pa je bila prevelika gužva in ni bilo možno parkirati. V Prijedoru sva si ogledala še znano tržnico Buvljak (N 44.97659, E 16.73985), vendar nisva nič kupila. Od tu sva se zapeljala do Bosanske Krupe in se odločila, da bova tokrat prenočila v kampu. Izbrala sva AC Una (N 44.9146, E 16.157), kamor sva prispela okrog 18.30. Kamp je zelo lepo urejen (cena za 1 noč je 16€), cesta do njega pa je grozna. Pripravila sva si večerjo, zelo na hitro, saj sva imela še nekaj od doma. Celi dan je bila vročina, zdaj pa se je prijetno ohladilo. Zraven naju je kopališče na Uni. Voda ima baje 16°C, ampak so se kopali.

2.      dan: Bosanska Krupa – Bihač – Štrbački Buk – 100 km

Do Bihača sva imela še 33 km. Dvakrat sva obkrožila center in nisva našla parkirišča. Ko sva že skoraj obupala, sva se zapeljala proti stadionu in tam našla parkirišče. Zraven je bil sicer zbirni center za begunce, ampak na parkirišču so bili policaji, ki so nama zagotovili, da je parkiranje povsem varno. Ogledala sva si center, se sprehodila ob Uni, v centru popila kavo in nadaljevala pot proti Etno selu Lohovo. Peljeva se skozi vas Golubič, kjer so same nove in velike hiše, pred njimi pa avtomobili tujih registrskih tablic – Bosanci, ki so ali pa še delajo v tujini. Etno selo Lohovo ob Uni je vredno ogleda (N 44.736136, E 15.923016). V etno restavraciji ob Uni ob vrtenju mlinskega kolesa sva pojedla čevapčiče in popila pivo. Vrnila sva se v Bihač in se peljala skozi Bosanski Petrovac do kraja Orašac, kjer sva zavila na makadamsko cesto za Štrbački Buk. Makadamske ceste je 8,5 km, ki se neznansko vlečejo, saj je cesta katastrofalna, polna lukenj in prahu. Pot vodi ob Uni, kjer sta dve označeni kopališči in nekaj piknik prostorov. Malo pred parkiriščem pobirajo vstopnino v nacionalni park (2 KM na osebo). Povprašala sva ali lahko na parkirišču prespiva. Prijazni možakar nama je svetoval, naj se rajši pripeljeva do sem, ker je tu lepši prostor, na ravnem in ob reki. Ko sva prišla do parkirišča pred slapom, je začelo deževati. Šla sva pod streho – na pijačo. Ko je nehalo, sva šla na ogled slapov. Na zadnjem podestu se je spet ulilo. Stopila sva pod skalni previs, vendar sva bila kljub temu čez nekaj časa mokra. Ugotovila sva, da sva tu že bila z motorjem, pa tudi takrat je deževalo. Kljub slabi cesti in dežju so bili slapovi vredni ugleda. Ko sva prišla nazaj na parkirišče, sva ugotovila, da sva imela srečo, da sva avtodom postavila na bolj prodnat teren, saj je bilo parkirišče polno vode in blata in so imeli še osebni avtomobili probleme pri speljevanju. Nama je še kar hitro uspelo. Pripeljala sva se na dogovorjeno mesto (N 44.65715, E 16.02221). Možakar, ki pobira vstopnino, je bil še vedno tam, vendar je kmalu prišel kombi, ki pobira delavce in ga odpeljal. Pridružil se nama je še en francoski avtodom in skupaj smo prespali v neokrnjeni naravi.

3.      dan: Štrbački Buk – Martin Brod – Drvar – Mrkonjič Grad – 173 km

Po makadamski cesti sva se vrnila do Kulen Vakufa, kjer sva se ustavila in pogledala slapove pod mostom. Nato sva nadaljevala po cesti ob Uni do Martin Broda (8 km, 4 od tega po makadamu, ker so obnavljali cesto). Tam sva se najprej ustavila pri pravoslavni cerkvi in so nama povedali, da lahko še nadaljujeva v hrib. Prideva do mostička, kjer je parkirišče. Tam je zelo malo prostora za obračanje avtodoma, kajti čez mostiček ne gre. Priporočam parkiranje malo prej pred hotelom. Slapovi so res lepi. Povzpela sva se še 50 m višje do malega slapa. Ob slapu ima domačin še majhen bife z domačimi sokovi, kavo in čajem. Na dvorišču ima še poseben pralni stroj – čeber pod vodnim kolesom. Zgovorni lastnik nama pokaže njegovo delovanje. Vprašala sva ga o cesti za Drvar. Povedal je, da je dobra, asfaltna, zgrajena pred 30 leti, malo prometna in pokazal je cesto po vrhu nasprotnega hriba. Cesta je bila res v redu, samo že ob vznožju je začelo deževati in je ves čas močno deževalo tako, da je bil pogled v dolino zamegljen. Brez problema sva prišla v Drvar. Najprej sva se odpravila na ogled Titove pečine (N 44.3814, E 16.3837 – vstopnina za muzej in pečino je 5 KM). Prijazna kustusinja naju je opozorila na primerno obutev zaradi spolzkosti terena, ker je tudi tam prej deževalo. Ob vznožju sta 2 muzeja (etno in NOB), malo se vzpneš do pečine, kjer sta dve zaklenjeni baraki, ena še v kar dobrem stanju, druga v malo slabšem. Potem sva se odpeljala v mesto, naredila en krog in parkirala pred hotelom Drvar. Mesto je precej zapuščeno, neurejeno, mestni park je v slabem stanju s polomljenimi lesenimi stopnicami, je pa zraven hotela lepo urejena pravoslavna cerkev. Nadaljevala sva v smeri Bosanskega Petrovca. Približno 5 km iz Drvarja smerokazi vodijo do Etno sela Dodig (N44.42076, E 16.4053). 600 m slabe makadamske ceste te pripelje do naselja iz kamna in lesa. Zelo lepo urejeno, prijetno za sprehod. Ker je bil čas kosila, sva se za 15 KM oba pošteno najedla (pasulj s klobaso, paprikaš in dve pivi). Potem sva nadaljevala po glavni cesti Bosanski Petrovac – Ključ – Mrkonjić Grad. Ustavila sva se ob jezeru Balkana (N 44.4174, E 17.0472), si ga ogledala, potem pa se z avtodomom odpeljala v mesto. Mesto je strmo v hrib tako, da sva se z avtodomom komaj premikala. Končno sva našla parkirni prostor pred lekarno (policaj je rekel, da je v redu) in se peš odpravila do pekarne, potem pa nazaj do jezera. Na recepciji hotela sva se dogovorila za prenočevanje. Dovolili so nama kjerkoli želiva, ponudili so nama celo parkirišče pred recepcijo hotela. Sprehodila sva se okoli jezera. Bilo je zelo veliko turistov, eni so imeli piknik, drugi so se kopali, nekateri lovili ribe, ostali so se sprehajali ali ležali v travi.

4.      dan: Mrkonjič Grad – Jajce – Banja Luka – 100 km

Prvi postanek sva imela ob Plivskem jezeru (N 44.346812, E 17.220546). Turistično je zelo razvito. Na jezeru je polno raznih plovil, ob jezeru veliko lokalčkov in lep hotel. V ozadju pa spet veliko porušenega. Vojna jim je res naredila in pustila veliko škode. Nadaljevala sva do Jajca. V Jajcu sva že bila, vendar sva si prvič vzela malo več časa za ogled starega dela. Peljala sva se v smeri center, skozi mestna vrata, po ozkih ulicah do izhodnih mestnih vrat. O parkiranju ni bilo govora, še ko sva prišla ven, sva komaj čez dobrih 500 m našla neki prostor za postavit avtodom in se peš vrnila v mesto. Ustavila sva se v info centru, dobila napotke in se napotila čez most nad reko Plivo do zgradbe AVNOJ-a (vstopnina 2 KM). V kleti je bila tudi razstava del Božidarja Jakca. Potem sva šla do slapov reke Plive, preden se izliva v Vrbas. Poslikala sva s vseh koncev, plačala vstopnino 2 KM in se spustila čisto dol na ploščad. Pri povratku sva si v centru v pekarni kupila burek, se usedla na teraso bližnje restavracije in ga ob pivu pojedla. Šla sva še v trgovino in okrog 13h zapustila Jajce. V Banja Luko (okrog 70 km) sva se peljala ob reki Vrbas. Nisva se ustavljala, ampak sva okolico občudovala iz avtodoma. V Banja Luko sva prispela okrog 15h. Tudi tu je bil podvig iskanje parkirišča. Vsa uradna in označena parkirišča so bila čisto polna. Na zelenici pod drevesi pod trdnjavo Kastel je bilo parkiranih nekaj osebnih avtomobilov in sva še midva dodala avtodom (N 44.76711. E 17.19243). Ker sva parkirala pod trdnjavo, sva si jo najprej ogledala. Na polovici naju je dobil dež in sva vedrila pod oboki, kjer sta bila dva mlada para od katerih sta oba fanta imela slovenske korenine. Ko je malo ponehalo, sva šla čez cesto na tržnico, potem pa na ogled centra Banja Luke: mestno hišo, parlament, gledališče, spomenik NOB, pravoslavno katedralo,…Na povratku sva se ustavila še na kosilu. Malo pred avtodomom sva videla dva policaja. Vprašala sva ju, če lahko tam pustiva avtodom čez noč. Rekel je, da je boljše, če ga zvečer prestaviva na bližnje parkirišče, kjer se parkirnina ponoči ne plačuje in je pod nadzorom policije. Tako sva tudi storila. Potem sva šla na sprehod ob Vrbasu pod trdnjavo. Na reki je bila restavracija narejena iz stare ladje Banjalučki splav. Tam sva se ustavila. Zvečer sva šla še enkrat v center mesta. Bilo je vse polno ljudi, predvsem domačinov. Je zelo lepo razsvetljen in poln življenja. Pojedla sva še sladoled in se odpravila spat.

5.      dan: Banja Luka – Doboj – Gračanica – Tuzla – 170 km

Zjutraj sva vstala malo prej, da sva se odpravila preden se je začelo parkirišče polniti. Peljala sva se skozi Doboj. Malo sva zaokrožila po mestu, nisva se ustavila. Nato sva šla skozi Gračanico do Tuzle. Prizor, ki sva ga zagledala ob prihodu v mesto, ni bil nič kaj lep: najprej koksarna, nato velika termoelektrarna in potem še Solana. Mesto pa je kar prijetno. Pripeljala sva se na parkirišče pred Panonskimi jezeri (N 44.541167, E 18.676982) okrog 12h. Nasproti glavne ceste je center mesta. Tja lahko greš peš. Naredila sva en obhod po centru (malica). Potem sva se preoblekla in šla na kopališče(vstopnina 5 KM). Kopališče sestavljajo 4 umetno narejena jezera, napolnjena s slano vodo in spremljajoči objekti. Kot že nekaj dni zapored naju je tudi tokrat pretiral dež. Vrnila sva se v avtodom, pa tudi dež je ponehal in naredil se je spet lep dan. Šla sva v mesto in se ustavila v čevapdžinici Limenka, ki nama jo je priporočil carinik na MP v Zavrču, češ, da imajo tam najboljše čevapčiče. Bili so dobri, ampak za moj okus je bilo vse skupaj malo premastno. Alkohola ne točijo, tudi piva ne. Zato sva šla na glavni trg na pivo. Tam so se začeli zbirati domačini. Na trgu je mrgolelo otrok s skiroji, rolkami, kolesi, žogo ali pa so samo tekali sem in tja, starši pa so sedeli okrog na klopeh ali v restavraciji. Bolj je postajalo temno, večja gneča je bila. Imel si občutek, da so vsi v mestu. Prenočila sva kar na tem parkirišču. Pri izhodu so nama zaračunali 2 celodnevni karti (eno za dan, drugo za noč – skupaj 8 KM).

6.      dan: Tuzla – Srebrenica – Goražde – 289 km

Izbrala sva malo daljšo in lepšo pot do Srebrenice. Pri Zvorniku sva zavila na jug in se v vasi Šiškoviči ustavila na kavi. Prijazna lastnica je skuhala pravo domačo kavo v veliki skodelici za 1 KM. Nadaljevala sva do kraja Miliči, skozi Bratunac do spominskega parka Srebrenica – Potočari (N 44.15832, E 19.30219). Ogledala sva si pokopališče in spominsko sobo, potem pa sva se po isti poti vračala do Vlasenice (po nasvetu policaja, ker je to najboljša možna pot). Tu sva se usmerila proti Goraždu. Pot iz Vlasenice do Sokolca naju je vodila čez gorski prelaz. Na vrhu v vasi Han Pijesak na višini 1206m sva se ustavila v restavraciji Pogled na kosilu. To je lepa in velika restavracija z zelo dobro hrano. Midva sva se odločila za mešano meso na žaru s pomfrijem in solato, zraven še pivo, vse skupaj za 22 KM. V Goraždu sva se ustavila na bencinski in vprašala, kje bi lahko parkirala. Svetovali so nama, da se zapeljeva do trgovskega centra Bingo, kjer je tudi mestno parkirišče ( N 43.66398, E 18.97629). Na parkirišču pobirajo parkirnino, zato so nama prijazni taksisti ponudili brezplačni parkirni prostor takoj za njimi. Ker je bilo tam malo strmo, sva se odločila, da vseeno raje ostaneva tam. Nočni čuvaj nama je potem zaračunal 10 KM. Malo sva se sprehodila po mestu. Ogledala sva si mestno znamenitost – most pod mostom, ki so ga zgradili leta 1994, da so lahko skrivoma prečkali Drino. V mestu se je odvijal Festival prijateljstva, zato je bilo povsod vse polno ljudi. Iz vsake gostilne in tudi bifeja se je slišala glasna glasba. Zvečer nisi našel več proste mize. K mizi naju je povabila domačinka s katero sva potem kar nekaj časa klepetala.

7.      dan: Goražde –Tjentište – Sarajevo – 167 km

Najprej sva se peljala do Foče ob reki Drini. V Foči sva naredila dva kroga, pa nisva uspela najti parkirnega prostora. Zapustila sva Fočo in se usmerila proti NP Sutjeska. Cesta je sicer lepa, vendar ozka in pelje čez 800 m visok prelaz. NP Sutjeska počasi propada, vsi hoteli v bližini so zaprti, edino spomenik , ki spominja na bitko na Sutjeski še stoji (N 43.3459, E 18.74371). Tudi okolico še urejajo in sanirajo hrib pod spomenikom Spodaj je še odprta ena restavracija, kjer sva popila kavo in se potem vrnila po isti poti skoraj do Foče. Tam sva zavila proti Sarajevu. Nekaj časa sva se vozila ob reki Bistrici med hribi. Vmes je samo cesta, reka in železnica. Nato pa spet gor in dol med Jahorino in Bjelašnico do Sarajeva. Najprej sva se odpeljala do izvira reke Bosne (Vrelo Bosne – N 43.8205, E 18.2677). Vstopnina je 2 KM po osebi in parkirišče 5 KM. Potem sva poiskala kamp Oaza na Ilidži (N 43.828, E 18.2967 – cena okrog 24 evrov. Parkirala sva avtodom in se odpravila v mesto. Na recepciji so nama povedali kateri tramvaj pelje v mesto in kako prideva do njega. Kupila sva povratno karto (3 KM). Tramvaj številka 3 ima krožno vožnjo od Ilidže do Baščaršije. Nimaš kaj zgrešiti. Na prvi postaji vstopiš in na zadnji izstopiš. Sva pa malo zgrešila na povratku in nisva našla optimalne poti od tramvaja do kampa. Pomagal nama je taksi, ki se je ravno pripeljal mimo in naju zapeljal do kampa (4,5 KM). Po Baščaršiji sva se najprej sprehodila, poslikala znamenitosti in poiskala restavracijo kjer lahko ješ in piješ pivo. Potem sva šla do Miljacke do mosta, kjer je Gavrilo Princip ustrelil nadvojvoda Ferdinanda in njegovo ženo – povod za začetek 1. svetovna vojne. Danes se ta most imenuje Latinska ćuprija. Šla sva na drugo stran do glasbenega paviljona in opazila, da deluje vzpenjača na Trebevič. Peljala sva se na vrh (povratna karta je 20 KM) in si ogledala Sarajevo še iz ptičje perspektive. Na povratku sva obiskala še pivnico pri Sarajevski pivovarni.

8.      dan: Sarajevo – Mostar – 116 km

Zjutraj sva najprej porihtala avtodom – vodo in wc, nato pa se usmerila proti Mostarju. Pri Konjicu se nama je pridružila tudi Neretva, ki je vsake toliko časa zajezena zaradi hidroelektrarn in tvori umetna jezera. Največje in najbolj urejeno je Jablaničko jezero. Ob njem je polno kampov, največ vodnega turizma pa je v kraju Ostrožac. Naslednja postaja je bila Jablanica. Ogledala sva si partizanski muzej – bitka na Neretvi in porušeni most. Nadaljevala sva po lepi cesti ob Neretvi do Mostarja. Ker je bila v Mostarju neka prireditev, naju niso spustili v center, ampak sva parkirala avtodom na makadamskem parkirišču za kulturnim domom (2 KM na uro). Nato sva šla v stari del. Najprej pod most, ker je bilo neznansko vroče. Usedla sva se v senco in opazovala ljudi na mostu, skakalca v vodo in vse, ki so se hladili z namakanjem v Neretvi. Nato sva še midva šla čez most in se sprehodila po starem delu. Na kosilo sva šla na desnem bregu Neretve, ker je bila tam naravna senca in malo hladneje. Cene v Mostarju so skoraj dvakrat višje kot drugje v BiH. Šla sva do frančiškanskega samostana, kamor prej zaradi cestne zapore nisva mogla. Za samostanom je veliko in urejeno parkirišče Campanile ( N 43.33867, E 17.80909) za avtobuse in osebne avtomobile. Dogovorila sva se, da lahko parkirava avtodom za cel dan in še čez noč za 20 KM), zato sva avtodom prestavila sem. Zraven samostana je visok zvonik Campanile. Najvišja točka – vrh križa je na višini 107 m. Ima 2 razgledni ploščadi – prvo na višini 45 m, do sem se lahko pripelješ z dvigalom, druga pa na višini 75 m, kamor lahko prideš le peš. Vse skupaj je 370 stopnic. Stolp so po vojni zgradili na novo, cerkev še obnavljajo, samostan pa zgleda ni bil poškodovan. Še enkrat sva šla do Neretve, si v vodi namočila noge in se malo ohladila. Ko sva se vrnila, je bilo na parkirišču že polno avtodomov. Nizozemskemu motoristu so celo dovolili, da si je zraven motora na parkirišču postavil šotor.

9.       dan: Mostar – Orebič – 192 km

Navigacijo sva nastavila na slapove Kravice, ki naju je peljala skozi Međugorje. Obiska sicer nisva imela v načrtu, ker sva tam že bila, ampak ker sva se peljala skozi, sva se ustavila. Jaz še vedno pravim, da so iz revne hercegovske vasice ustvarili zanimivo turistično destinacijo. Nato sva se ustavila na parkirišču pri Kravicah (N 43.15884, E 17.60801). Presenetila naju je visoka vstopnina – 10 KM. Ko sva prišla dol, sva videla zakaj. Slapovi so izredno lepi, hkrati pa je tam kopališče. Nato sva se peljala skozi Metkovič do morja. Odločila sva se, da se peljeva do Stona in potem na Peljašac do Orebiča. Tam sva našla mali družinski kamp Orebič ( N 42.98058, E 17.19352). Leži 1oo m od plaže. Del plaže je FKK. Tudi cena kampa je ugodna (20 evrov na dan).

10.  do 14. dan: Orebič

Kratek oddih na morju.

15.  dan: Orebič – Laktaši – 462 km

Odločila sva se, da se bova domov peljala večji del po Bosni, saj sva pot čez Sinj, Knin in Plitvička jezera prevozila že velikokrat. Najprej sva se peljala do Stona, nato skozi Neum do Metkoviča. Tam sva se usmerila za Vrgorac in se vozila skoraj vzporedno z avtocesto. Cesta je bila še kar lepa, razen med krajema Zagvozd in Šestanovac, kjer sva se usmerila na sever in cesta je postala ponovno lepa in široka. Mejo sva prečkala v kraju Kamensko. Šla sva skozi Livno in Bugojno, nato skozi smučarski center Kupres. Skozi tunel Kupreška vrata sva prišla na 1384 m visok gorski prelaz Koprivica. V kraju Donji Vakuf sva našla prijetno gostilno v senci ob reki Vrbas, kjer sva spet jedla zelo dobro in poceni. Nadaljevala sva skozi Jajce in ob Vrbasu do Banja Luke. Ker sva tu že bila, sva se zapeljala do bližnjih Laktašev. Najprej sva se zapeljala do kopališča, ampak je bilo vse zaprto. Ne vem ali samo tisti dan ali nasploh. Potem sva avtodom parkirala na parkirišču športnega parka ( N 44.907679, E 17.307250) in tam prespala.

16.  dan: Laktaši – Ptuj – 305 km

Šla sva na mejni prehod Gradiška, potem pa po isti cesti kot prvi dan: Daruvar, Virovitica, po Podravini do mejnega prehoda Zavrč. Doma sva bila okrog 15h.

    Zaključek

Na poti sva bila 16 dni, od 31.7. do 14.8.2018, od tega 10 dni v Bosni, 5 dni na morju in 1 dan za pot domov. Skupaj sva prevozila približno 2500 km. Malo pobliže sva spoznala BiH. Domačini, s katerimi sva prišla v stik, so izredno prijazni. Nikjer ni bil problem postaviti avtodoma oz. prenočiti. Mobilne podatke na telefonih sva izklopila in se v vsakem kraju povezala na wi-fi, da sva se javila domov in malo pobrskala po spletu. Vsaka gostilna ali bife ima wi-fi. Zraven navigacije je dobro imeti še avtokarto in spremljati smerokaze, ker se navigacija včasih malo zgubi.

  1. MARGIT pravi:

    Zelo lep in izčrpen opis. Zame je Bosna zelo lepa, za prvomajske praznike gremo spet… vsakič očara.

    Želim še veliko pestrih potovanj in zanimivih objav

    Lp, Margit

  2. Jadranka pravi:

    Krasen zapis,mislim da ga bova kar uporabila za najino letošnje potepanje po Bosni in Hercegovini z novoizdelanim
    avtodomom,mislim da je za prvo daljšo vožnjo najboljše kaj takega kjer se tudi jezikovno dobro znajdeš

Odgovori MARGIT