20. junija 2017 | Avtor: | Na poti

Iz Ljubljane na morje, preko Vršiča

Že ko sem prodajal svoj prejšnji motor (ZX-6R) sem si rekel, da z naslednjim grem pa obvezno čez Vršič. Še nikoli nisem bil na Vršiču, ne z avtomobilom, kakor tudi ne s čim drugim. Da, se zavedam, nenavadno.
Letos sem kupil svoj nov motor, motor, ki je veliko bolj namenjen premagovanju večjega števila kilometrov in raznovrstnih terenov. Glede na to, da sem ga kupil konec aprila in imam v slabih dveh mesecih prevoženih že nekaj več kot 4.500 kilometrov, bi rekel, da je misija uspela in da je veselje do vožnje ostalo.
Torej nedeljski načrt je bil naslednji: zjutraj ob 8h iz Ljubljane, po avtocesti do Jesenic, nato Kranjska Gora in smer Vršič, po drugi strani mimo Bovca, Tolmina, Nove Gorice in Trsta, do Portoroža, na kopanje.
Zelo kmalu, ko sem se začel vzpenjati na Vršič, sem naletel na Rusko kapelico. Ker mi je bilo vse novo, sem se seveda ustavil pri vsaki tabli, ki je opisovala ogledno točko, spomenik ali nekaj temu podobnega. Posledično je moja pot trajala precej dlje, kot je to predvidel Google. Ampak na voljo sem imel celo nedeljo.
Svoj vzpon sem prekinil še nekajkrat, ustavil sem vsakokrat, ko se je odprl pogled na okolišne gore ali je tabla označevala kakšno zanimivost.
Zanimivo mi je bilo, da je večina serpentin tlakovanih s kockami, kar daje nenavaden občutek, ko nagibaš motor. Na poti navzgor je tudi nekaj aktivnih delovišč, urejenih s semaforji, ki izmenično zapirajo promet. Makadamski odseki so eni bolj, drugi manj urejeni. En makadamski odsek je še posebej zanimiv, ker se ugreza pod enoslednimi vozili zaradi precej debelo nasutega gramoza. Kljub temu, da še nimam pretiranih izkušenj z vožnjo po terenu, gramoz, za tip motorja in vrsto pnevmatik, ni predstavljal večje ovire.
Na vrhu je bilo ob obeh straneh ceste parkiranih veliko avtomobilov, motorjev in koles. Očitno smo bili vsi s skupnim nedeljskim ciljem; osvojiti ali ponoviti vzpon na Vršič.
Na vrhu je sledila malica, nekaj fotografij in dih jemajoč razgled po gorah, okrog in okrog. Seveda nisem mogel mimo kioska ne da bi kupil razglednico, nalepko in našitek s temo Vršiča. Po dobre pol ure sem začel spust na bovško stran po dolini Soče.
Tudi na tej strani sem naredil nekaj postankov. Še posebej zanimiva je bila bistra in hladna Soča in naselje Kanal s svojim znanim mostom čez reko Sočo. Skakalnica na mostu je kar visoko, ampak ne vem za kaj je potreben večji pogum: višina ali mrzla Soča?
Doma začrtana pot naj bi me peljala do Nove Gorice in nato po italijanski strani do Trsta, seveda izven avtocest. Nekaj neustrezno izbranih zavojev me je popeljalo po slovenski strani vse do Sežane, kjer sem prečkal mejo in se spustil v središče Trsta. Ker sem do lani štiri leta živel v Portorožu, mi je Trst poznan, praktično domač.
Izlet na morje sem končal v Portorožu s plavanjem v morju – to Štajerci radi počnemo.
Od Portoroža sem se poslovil ob 18:30 in naletel na klasično nedeljsko vračanje proti Ljubljani. Polne ceste vozil kar takoj iz Portoroža. S previdnostjo se prebijem mimo bolj ter manj obzirnih voznikov, ki sedijo pod klimo in razmišljajo o situaciji, ki je na cesti. Na odcepu Črni Kal zapustim avtocesto in celotno pot do Ljubljane prevozim po stari, včasih edini poti na morje, iz svoje mladosti.
V Ljubljano sem prispel ob 20:00, po 450 kilometrih, prijetno utrujen in vesel kot radio. Ne vem od kje ta izraz, vesel kot radio, ampak je na mestu.

Iskreno povedano sem v nenehnem pričakovanju naslednjega konca tedna in novega izleta, vse ostalo so samo dnevi od avanture do avanture.

Komentiraj