Srbija – Makedonija – Grčija – Bolgarija

Dne 27.4.2012 smo se štirje člani MK Kurent podali na prvomajsko potepanje z motorjem. Trije smo bili z ženami in eden sam.

27.4.2012

Zjutraj smo se odpravili po podravski magistrali proti Srbiji, do Smederevega. Tam so nas gostili člani MK Extrem iz Smedereva (moto zbor) do 29.4.2012, ko smo krenili na pot proti jugu Srbije.

29.4.2012

Po zajtrku pri motoristih MK Extrem smo potovali v smeri Niša in se ustavili v Leskovcu, kjer seveda brez njihovih čevapčičev ni bilo kosila. Po kosilu smo pot nadaljevali v proti Makedoniji. Na meji Srbija – Makedonija male formalnosti pri prestopu meje in že smo nadaljevali proti prestolnici Makedonije Skopju. V Skopju smo si ogledali center mesta, ki je zaradi potresa leta 1963 dokaj nov. V samem centru smo si privoščili  pijačo in nato naredili še  panoramsko vožnjo skozi mesto, nato pa nadaljevali pot proti Ohridu. Približno 15 km pred Ohridom smo našli ob bencinski črpalki prenočišče, ki je bilo v lasti Muslimanov in zato ni bilo alkohola. Večer smo preživeli ob kavi in čaju, skratka na dieti.

30.4.2012

Ker smo prenočevali tik pred Ohridom, smo že rano zjutraj  prispeli do centra mesta. Ob sprehajanju po mestu, smo  srečali  znanca iz Ptuja, maratonca Mirka Vindiša. Skupaj z njim smo šli do gostilne enega izmed ohridskih motoristov in se malo pogovorili o naših planih potovanja. Vremenska napoved je bila dobra. Zaradi tega je bilo v Ohridu polno turistov in tudi nekaj motoristov. Peš smo se povzpeli na hribček nad Ohridom, si ogledali samostan in ter uživali ob prelepem pogledu na jezero. Ob poti je bilo polno stojnic, kjer so ponujali nakit iz znamenitih ohridskih biserov. Naš naslednji cilj je bila Bitola, do katere bi lahko prišli čez gorski prelaz proti Prespanskemu jezeru, vendar je bil ta zaradi snega na vrhu zaprt in smo morali okrog hribovja Galičica po daljši poti. Prispeli smo v Bitolo in se malo okrepčali v enem gostišču, katero je imelo tudi sobe vendar malo dražje, zato smo z iskanjem prenočišča nadaljevali. Pomagal nam je motorist, ki smo ga ustavili, vendar so bile sobe zelo slabe.  Lastnik sosednjega lokala nam je ponudil sobe pri kolegu v samem centru Bitole. Sobe so nam bile všeč in tudi cena je bila sprejemljiva, zato smo se namestili. Na glavno ulico smo šli pogledat kakšno je življenje v Bitoli. Ulica je bila polna kavarn in ljudi je bilo toliko, da smo komaj dobili  prosto mizo z stoli. Domačini znajo uživati in se družiti. Vsako večer si pred spanjem privoščijo še sprehod po mestu, se ustavijo na pijači ali pa se kar tako družijo s prijatelji. Naslednji dan nas je čakalo nadaljevanje poti, zato  smo se vrnili v sobe in šli spat.

1.5.2012

Zjutraj smo pot nadaljevali proti mejnemu prehodu Makedonija – Grčija. Zgolj formalnosti in že smo nadaljevali pot proti Meteori. V kraju Kalambaka, od koder se vidijo vse skale z samostani, smo si poiskali kamp in postavili šotore. Oblekli smo se v lažja oblačila in se peljali na ogled. Že pred tisoč leti so romarji plezali na zaobljene vrhove, da bi čutili pozitivno energijo in meditirali v samoti, potem pa je peščica menihov začutila božjo navzočnost in postavila prvi samostan na tem svetem kraju ‘nebeških stebrov’. V času turške okupacije, ko je Meteora štela kar 24 samostanov, so bila odročna, na vrhove postavljena svetišča, do katerih si lahko prišel le po vrveh več sto metrov visoko, vrhunsko skrita pred agresivno turško vojsko. Danes je ohranjenih  6 samostanov, ki še vedno služijo svojemu namenu, do njih pa vodi asfaltna cesta. Polni vtisov smo se zvečer v bližnji restavraciji okrepčali in odžejali in se odpravili spat.

2.5.2012

Ko smo pospravili šotore in vse ostalo, smo šli v smeri Soluna in se ustavili ob obali Egejskega morja na eni izmed številnih plaž. Sledilo je kopanje v že kar toplem morju, v ozadju pa so se dvigali zasneženi vrhovi bližnjega gorovja. Ležali smo na ležalnikih pod slamnikom in uživali ob sicer dragem pivu, ki so nam ga postregli na plaži. Peljali smo se skozi veliko pristaniško mesto Solun in nadaljevali do mejnega prehoda med Grčijo in Bolgarijo ter nato v smeri Blagoevgrada. Tam smo si privoščili nekaj bolgarske hrane in potem začeli z iskanjem prenočišča. Našli smo ga na hribu malo nad mestom, do koder vodi slaba makadamska pot. Ko smo prišli na dvorišče tega penziona, smo videli, da ni bilo škoda truda za vožnjo po slabi poti. Namestili smo se v sobe in se čez nekaj časa dobili na terasi gostišča, da smo malo izmenjali vtise, nekaj popili in se odpravili spat.

3.5.2012

Po prespani noči v naravnem okolju, sredi gozda, ob žuborenju potočka,  smo nadaljevali proti Sofiji. Bolgarska prestolnica Sofija leži v  zahodnem delu države in je središče gospodarskega, političnega in kulturnega življenja. Ogledali smo si center mesta s katedralo Aleksandra Nevskega, narodno gledališče, kip Sofije in ob počasni panoramski vožnji celo mesto, ki ima 1,4 milj prebivalcev. Iz mesta smo nadaljevali pot v smeri Vidina. Odločili smo se, da ne bomo šli po glavni cesti, ampak po krajši poti čez gorski prelaz.  Cesta je bila v obupnem stanju, tako da na času nismo nič prihranili. Srbsko mejo smo prečkali v kraju Bregovo. Pri samem prehodu meje ni bilo težav, so pa nam poskušali kontrolirat  številke na motorjih. Prišli smo v Srbijo in se ustavili pri motoristih v Negotinu, ki so nas pogostili z pijačo in nam rezervirali sobe. V gostilni, kjer smo prespali, smo naročili tudi večerjo, ki je bila toliko obilna, da nam je ostalo še za zajtrk.

4.5.2012

Ko smo pozajtrkovali in se poslovili od motoristov iz Negotina, smo se peljali v smeri Džerdapa in proti Majilovcu. Na poti smo si ogledali proizvodnjo oglja v posebnih pečeh iz katerih se je močno kadilo. Potovali smo ob reki Donavi in potem do Majilovca. Prišli smo na moto srečanje prijateljev motoristov iz MK Stiški Orlovi. Postavili smo šotore in nadaljevala se je moto žurka, dokler je kdo zdržal.

5.5.2012

Po jutranjem prebujanju in po zajtrku smo počakali do panoramske vožnje, ki je bila organizirana do Veliko Gradište. Tu so bile organizirane razne moto igre in potem povratek na lokacijo moto zbora. Od domačinov smo člani MK Kurent dobili celega pečenega odojka, ki je bil tako velik, da smo še ostale prijatelje klicali na pomoč.

6.5.2012

Pospravili smo  šotore in ostalo kramo. Sledil je skupni zajtrk z ovčetino, zahvala kolegom motoristom za gostoljubje in slovo. Peljali smo se  v smeri Šida proti Osijeku in nato po podravski magistrali do doma.

1. Blanka pravi:

   4. aprila, 2013 ob 20:11

   Aaaaahahahahaaaaaa, samo do tega stavka sem prišla: “Trije smo bili z ženami in eden sam.” pa ne morem več dalje brati….niti nočem!
   To se sliši ravno tako, kot da bi si cucke zraven peljali…. Žene niso, ne morejo,ne smejo ali nočejo biti članice?!?! So kakšna nižja rasa od članov ali se počutite ogrožene, da bi mogoče spodkopavale vaše moško visočanstvo?
   sram vas bilo!

   ne rabite odgovarjat….pa srečno na cesti, Carji!

   Odgovori
   • ReBlanka pravi:

     4. maja, 2015 ob 20:55

     Morda pa ta eden enostavno nima partnerice. A je res treba tako ekstremno odreagirati? Nekateri vidijo očitno težave tam, kjer jih ni, in če jih ni, jih je pa potrebno narediti…
     Osebno ti bi svetoval, da malo brzdaš svoj ekstremni feminizem, a verjetno je to izguba besed in časa, ker če boš to prebrala, ti bo verjetno itak “dekl poknil”

     Odgovori