Pot na sever, 10.del – Berlin in statistika

No, pa je le prišel čas, da zapišem še zadnji del poti s severa.

Iz okolice Kopenhagna sem se usmeril proti jugu Danske, kjer me je čakal še zadnji trajekt na moji poti. Prečkal sem ožino med Dansko in Nemčijo. Trajektno karto sem kupil večer prej in rezerviral kasnejši trajekt kot sem ga dejansko ujel. Vkrcali so me brez problema.

Vožnja s trajektom je trajala slabo uro. Med vožnjo sem izbiral pot, kako priti do naslednjega cilja, Berlina. Seveda sem kaj hitro ugotovil, da moja izbira trajekta ni bila najboljša, ker sem pot podaljšal vsaj za 100 kilometrov v primerjavi z najkrajšo. V tej točki nisem mogel spremeniti preteklih odločitev.

Takoj, ko sem prispel v Nemčijo, sem se po avtocesti usmeril proti Berlinu. Namestitev sem rezerviral dan prej in povsem v centru mesta, ker samo tako lahko v celoti izkoristiš preostanek popoldneva za ogled želenih znamenitosti.

Moja prva točka v Berlinu ni bil hotel, ampak tovarna BMW. Malo sem se pošalil in si rekel, da peljem motor nazaj pred rojstno hišo, kjer so ga sestavili in odposlali meni v roke 😊. Parkiral sem pred vhodom in naredil nekaj fotografij ter ugotovil, da je tovarna praktično celotna ulica, ogromno je vse skupaj. Sicer pa je kar logično saj se vsi motorji sestavljajo tam, tudi delno proizvajajo.

Od tovarne do hotela sem potreboval praktično eno uro, Berlin je eno samo delovišče, zelo podobno kot nemške avtoceste. Veliko ulic je bilo zaprtih, ostale enosmerne, tako da je navigacija kar veselo razmišljala, kje in kako priti do cilja.

Na koncu je le uspelo. Hotel je bil v neposredni bližini znamenitosti Check Point Charlie. V bližini hotela je podzemna parkirna hiša, kjer sem varno spravil motor.

Po hitrem tuširanju sem se odpravil v mesto. Prvi postanek Charlie in takoj zatem v sosednji McDonalds. Sam se opišem za povsem funkcijskega jedca. Jem samo zato, ker sem lačen, popolno nasprotje gurmana torej.

Sprehodil sem se proti ostanku berlinskega zidu, ki je ostal v spomin na temno obdobje Berlina, Nemčije, Rusije in še česa. Zid me je zelo presenetil, predstavljal sem si veliko debelejšega. V resnici je pa precej tanek zid, sicer visok, s coklo na tleh, a vseeno je bila moja predstava drugačna. Usmeril sem se proti Brandenburškim vratom in vmes naletel na spomenik žrtvam Judov. Tudi to sem si ogledal, fotografiral in šel naprej. Pri Brandenburških vratih sem se usmeril do parlamenta, kjer je takrat še »sedela« Merklova.

Pri parlamentu sem prvič naletel na reko, ki teče skozi Berlin. Na nobenem kvizu ne bi ugotovil imena te reke in še danes morem uporabiti Google. Ime reke je Spree. Saj pravim, nikoli ne bi uganil.

Sledil je sprehod pod Brandenburškimi vrati in nato proti katedrali in parim znamenitostim na otoku reke. Morem povedati, da me je do takrat mesto že zelo navdušilo. Bilo je zelo čisto, urejeno in nikakor si ne moreš predstavljati, da je bilo verjetno v drugi svetovni vojni to vse uničeno. Mesto je imelo zelo pozitiven »vibe«, podobno kot Oslo. Primerjaje s Kopenhagnom, kjer so bili povsod grafiti, tega tukaj nisem videl. To se mi je zdelo zelo zanimivo, ker ko sem doma razmišljal o poti, na katero sem se odpravljal, Oslo sploh ni bil v planu, medtem ko Kopenhagen obvezno. No, na koncu sem naredil ravno obratno, Oslo in Berlin da, Kopenhagen samo »mimovoz« 😊.

Sprehod sem nadaljeval še mimo raznih znamenitosti, ki sem jih logično pogledal samo zunaj in v krogu zaključil pred hotelom. Sodeč po števcu korakov, sem naredil dobrih deset kilometrov. Saj pravim, Berlin ni majhen.

Naslednji dan sem se spakiral in z motorjem odpravil še do ene znamenitosti, ki je nisem želel izpustiti. Ogledal sem si East Side Gallery. To je daljši del ostanka berlinskega zidu, ki je porisan z grafiti raznih umetnikov in političnih ter drugih simbolik. Kar nekaj teh umetnin je slavnih in imajo pravo zgodovinsko vrednost. Večina jih govori o svobodi, črednem nagonu in ozkoglednosti ljudi idr. Zid je dolg po občutku več kot kilometer. Sprehodil sem se gor in dol ter zatem po dolgem času v navigacijo vpisal Home.

Izračun je pokazal 1.008 kilometrov do Ljubljane, doma. Ker sem vedel, da je tisoč kilometrov velika razdalja in da bom utrujen, sem se odločil in naredil najprej tistih osem, ki jih je bilo čez tisoč 😊. Ura je bila že 10:30 zato sem moral podvizati in čim prej najti pot iz mesta na avtocesto in samo gas.

Do doma sem se ustavljal na raznih počivališčih bolj ali manj za točenje goriva, razgibavanje in hrano. Ko sem prečkal mejo v Slovenijo, sva se s prijateljem dobila pri McDonaldsu v Lescah. Ob sladoledu sva  se pogovorila o prvih vtisih s poti in se potem skupaj odpravila še na zadnje kilometre proti Ljubljani.

V garaži sem bil nekaj čez 21 zvečer.

Da za konec navedem še nekaj statistike. Torej, na poti sem bil natanko 14 dni, prevozil 8.000 km, porabil 390 litrov goriva. Skupni stroški potovanja so bili slabih 2.500 €. Lahko bi bili veliko nižji, če ne bi deževalo in bi lahko spal v šotoru. Glede na standard v Skandinaviji se mi ta cena ne zdi pretirana. Do danes še nisem prejel nobenega poziva k plačilu trajektov, ki sem jih koristil na Norveški. Ne vem, ali še to pride, ali ne – kmalu bo minilo eno leto. Cestnine po Norveški so za motorje brezplačne.

Vsekakor bom Norveško še obiskal. Veliko bolj priporočam južni del (nekje do višine Trondheima), ki je zelo bogat in prepreden s fjordi, gorato pokrajino, nešteto slapovi, mnogimi ledeniki in čudovitimi cestami. Srednji del je bolj žalost. Lofoti so zakon, ampak daleč. Verjetno je tja najbolje leteti z letalom. Nordkapp pa je trofeja, kar se vsak sam odloči, ali da, ali ne.