11. januarja 2022 | Avtor: | Na poti

Pot na sever, 1.del – do vrha Danske

Poleti 2021 sem bil za letni dopust prepuščen sam sebi. Jasmina je pravkar zamenjala zaposlitev in ni imela proste izbire dopusta. To sva sicer vedela že junija in se takrat odpravila za en teden na Gardsko jezero, bolj natančno Riva del Garda.

Torej to poletje sem imel priložnost narediti kaj večjega kot dopust na Hrvaški obali oz. klasično morski dopust.

Poigraval sem se z idejo, da raziščem Norveško, a so se mi sprva plani zdeli zelo nerealni in naporni za dvotedenski dopust. Minilo je nekaj tednov, ko sva s sodelavcem zašla v debato o dopustih in pravi, da gresta s partnerico na Norveško, sicer z avtom. Kar naenkrat se mi je zdela ideja ponovno izvedljiva. Očitno še kdo drug vidi, da je možno v dveh tednih prevoziti kar nekaj kilometrov in si pri tem ogledati kar nekaj severa.

Tako sem dva tedna pred odhodom začel planirati poti, iskati zanimivosti, ki jih velja obiskati in izbirati ceste, ki me bodo vodile od točke do točke. Prebrskal sem kar nekaj vsebine na internetu in si ogledal kar nekaj video vsebin, da sem začrtal pot, po kateri bom »osvajal« Norveško.

Pred odhodom sem moral urediti še nekaj papirologije in urediti trajektno karto iz Danske na Norveško. Vnaprej sem rezerviral tudi vsa tri prenočišča do trajekta.

Ker je bila to prva večja pot za nov motor, sem moral pripraviti še »njega«. Dodal sem kabel za polnjenje naprav, ki jih vozim s seboj, dodal sem še set orodja, če se kaj pripeti in set za krpanje gum. Zamenjal sem tudi zadnjo pnevmatiko, ker je trenutna imela prevoženih 6.000 kilometrov in nisem želel imeti težav še s tem. Priprava osnovnih zadev za pot in kampiranje, mi je že bolj kot ne rutina in pri tem sledim izkušnjam zadnjih let. Osnovam za kampiranje sem tokrat prvič dodal tudi set za kuhanje. Na Norveškem se lahko namreč divje kampira povsod, če si le vsaj 150 metrov od najbližje hiše in nisi na kmetijski površini. Ideja je bila privlačna, a v praksi je bila težko izvedljiva – o tem bom še napisal.

Navado imam, da za vse dni začrtam pot, jo izrišem v Basecamp orodju in prenesem na navigacijo, dan po dan. Temu skušam slediti, da imam zmeraj v dnevu orientacijo, kako napredujem. Seveda v praksi naredim tudi kakšen obvoz, če je kaj zanimivega. Nekako mi je tako veliko enostavneje držati nek tempo in dosegati razdalje, še posebej v tako veliki državi kot je Norveška. Tam namreč 1.000 kilometrov še ni razdalja. Tam se razdalje merijo v dneh, kar je težko predstavljivo za Slovence, ki državo prevozimo v treh urah 😊

Ko sem gledal, kako se lotiti tranzita do Norveške, sem se odločil, da izberem najbližjo in najhitrejšo pot. To pomeni avtocesta do mesta Hirtshals na Danskem in potem trajekt na Norveško v mesto Kristansand. Do trajekta je to pomenilo dobrih 1.700 kilometrov avtoceste. To sem želel izvesti čim hitreje in izgubiti čim manj dni za užitke na Norveškem.

Dan pred odhodom sem vse pripravil in naložil na motor. Tokrat prvič sem imel na zadnjem sedežu tudi torbo. Navadno imam vse v kovčkih in nič zunaj njih. Tokrat nekako ni šlo brez dodatne torbe, tudi novih kovčkov na novem motorju še nisem povsem vajen. Ta torba na zadnjem sedežu, se je kasneje izkazala kot dober naslon, da hrbet ni tako trpel. Že samo za to se jo je splačalo voziti zraven.

V petek je bil dan za odhod. Zjutraj še na delo in potem kar iz službe na pot do Salzburga. S to popoldansko vožnjo sem si prihranil nekaj kilometrov, ki bi me sicer čakali naslednja dva dni. V Salzburgu sem si poiskal hotel povsem blizu avtoceste, da sem izgubil kar najmanj časa na poti na vrh Danske. V Salzburg sem prispel brez posebnosti. V bližnji trgovini sem si poiskal zajtrk za naslednje jutro in bil že ob sedmih zjutraj spet na avtocesti, tokrat do Hannovra. Da omenim, da so ti hoteli ob avtocesti namenjeni točno takšnemu tranzitu, kot sem ga izvajal. Določeni niti recepcije nimajo, ampak si vrata odpiraš s kodo, ki jo dobiš ob prijavi, ki jo prav tako opraviš na daljavo. Tukaj sem še uporabljal Booking, ki pa na Norveškem ni bil več uporaben.

Aja, še to. Norveška ni del Evropske unije, vendar velja cel kup dogovorov in sporazumov, ki ti olajšajo potovanje po tej državi. Prvi primer so že mobilni podatki, ki se obračunavajo kot bi bil v EU. To je zelo praktično in ugodno.

V Hannovru sem naredil povsem enako kot v Salzburgu. Sprehodil sem se do prvega McDonaldsa in potešil lakoto. Obiskal sem prvo trgovino in nakupil stvari za zajtrk in naslednje jutro takoj na avtocesto, proti Danski. Tudi ta hotel je bil praktično na avtocesti in podobna pravila; kode namesto ključev in klasičnih recepcij. V Hannovru je prvič deževalo, zvečer in ponoči.

Naslednji dan sem vstopil na Dansko in takoj se je spremenila tudi cesta. Iz vrste delovišč po Nemčiji, v urejeno cesto ter okolico, brez slehernega delovišča. Danska je izjemno ravninska. Nadmorska višina se je gibala med 5 in 15 metri, zelo redko kaj višje. Relativno zgodaj sem prišel na končno destinacijo in prvi konec kopnega, mesto Hirtshals.

Poiskal sem vnaprej rezervirano prenočišče, se oprhal in nato v raziskovanje okolice. Ta je tukaj še posebej drugačna, nepričakovana in zanimiva. Obala je popolnoma peščena, po plaži poteka promet oz. je ta dovoljen. Kar nekaj se jih je vozilo po širokem peščenem pasu med pečino in morjem. Pri nas bi te zaprli, če bi kaj takega počel 😊. Kar nekaj ljudi je bilo na plaži, tudi kopali so se. Jaz sem se samo do kolen sprehajal po vodi in jo ocenil na okrog 17 stopinj Celzija. V mestu Hirtshals je zanimiv svetilnik in veliko vkopanih rovov, ostankov druge svetovne vojne. Seveda sem si moral vse ogledati, poslikati, prehoditi itd. Ko sem si vse dodobra ogledal in potešil radovednost, sem se odpravil v mesto v iskanju hrane. Naletel sem na eno ribjo restavracijo, kjer si na okencu naročil hrano, plačal in nato so nas kar po vrsti klicali na prevzem hrane. Pred restavracijo so bile klopi, kjer smo jedli. Tukaj sem prvič okusil kaj pomeni blaginja na severu. Za ocvrto ribo, nekaj krompirja in pijačo sem odštel 28 eurov. Bilo je okusno, ampak noben presežek.

Spat sem se odpravil rahlo zaskrbljen, ker so cel čas spreminjali pogoje za vstop na trajekt in Norveško. Cepljeni, testirani, potrdila itd., v prenočišču so me celo začudeno vprašali; pa sploh vozi trajekt? Sem si mislil, če vi ne veste tukaj, kako pa naj jaz vem.

Povem samo, da s trajektom ni bilo težav, več pa naslednjič

Komentiraj