5. aprila 2020 | Avtor: | Avtodom

Zimovanje 2019/20 – Španija

Letos sva se odločila, da bova zimo preživela v toplejših krajih. Naredila sva samo okvirni plan. Italijo in Francijo sva nameravala prevoziti brez ogledov in počivanja. Najin cilj je bila španska obala in južna Portugalska. Prebrala sva nekaj potopisov, na telefonu sva imela aplikacijo park4night in plan sva delala sproti. V Španiji sva dohitela, oz. sta naju počakala Francka in Danilo in smo skupaj potovali. Če nam je bilo kje všeč, smo ostali dalj časa, če ne, smo šli naprej. V letošnje zimovanje smo vključili tudi enomesečno potovanje po Maroku (opisala sem ga posebej: Maroko 2020 – 1. in 2. del). Na pot sva se odpravila v soboto, 14. decembra. Najprej sva šla v Zreče in se udeležila prednovoletnega srečanja članov CCS. Naslednje jutro smo imeli še zadnji sestanek za potovanje po Maroku. Potem sva se ustavila v Ljubljani pri Mateju in Jasmini. Šli smo na kosilo in proslavili Jasminino diplomo. Popoldan sva nadaljevala do Kopra, prespala na tamkajšnjem PZA-ju in naslednje jutro se je potovanje zares začelo.

1.dan: Koper – Mantova – 332 km

Na navigaciji sva vklopila izogibanje plačljivih cest in se mimo Trsta, Benetk in Padove peljala proti Mantovi. V bližini velikih mest naju je navigacija peljala na avtocesto oz. obvoznico, ki ni plačljiva. Promet je potekal v redu, edino ogromno je krožišč, ki upočasnjujejo promet. Malo pred Mantovo sva začela iskati prenočišče. Našla sva brezplačen PZA z vso oskrbo, razen elektrike, sredi mesta Isola della Scala (N: 45.27013, E: 011.00646).

2. dan: Mantova – Savona – 294 km

Peljala sva se mimo Cremone do Piacenze. Tam sva se obrnila na jug skozi Bobbio do Genove. Prečkala sva Apenine, tudi nekaj gorskih prelazov. Cesta je lepa, ovinkasta, nad reko Trebbia, levo in desno pa visoke gore. Ves čas je rahlo rosilo. Pred vhodom v Genovo se je močno ulilo tako, da se skoraj nič ni videlo. Trajalo je nekaj minut, potem pa je spet rosilo. Skozi Genovo sva se pripeljala brez problemov, potem pa je šlo počasi. Poiskala sva PZA 5 km pred Savono v kraju Celle Ligure. To je brezplačen PZA z oskrbo brez elektrike (N: 44.34929, E: 008.55722).

3. dan: Savona – Nica – 182 km

Vožnja po obalni cesti je potekala počasi, saj je ozka in zelo prometna z veliko krožišči. Najpočasneje je bilo skozi Savono, San Remo in Ventimiglio. Tam naju je navigacija zapeljala na avtocesto čez mejo do Monaka. Tam naju je ustavila oborožena patrulja in pregledala avtodom, da slučajno koga ne tihotapiva. Monte Carlo in Monako sva opazovala s hriba, potem pa sva se spustila proti Nici. Skozi Nico je bila spet gužva. Peljala sva se mimo letališča, hipodroma in hotelskega kompleksa, ki ima obliko ladje – marina. Tam sva poiskala parkirišče za prespat (N: 43.63091, E: 007.13449) – Villeneuve-Laubert. Parkirišče je med cesto in železnico, vendar ponoči ni bilo problema. Vlaki niso vozili, cestni promet pa se je umiril.

4. dan: Nica – Arles – 371 km

Peljala sva se skozi Antibes in Cannes, od tam pa čez gorski prelaz do Frejusa. Ta cesta je lepa, primerna za motoriste, ob njej pa rastejo drevesa plutovci. V Frejusu sva se malo slabo sporazumela z navigacijo in se zapeljala na avtocesto. Na njej sva ostala do Aix en Provence – približno 100 km in zanjo plačala 17,50 €. To je bila tudi edina cestnina, ki sva jo plačala na poti v Španijo. Tam sva zopet šla na lokalno cesto, obvozila Aix po južni strani in se po izredno lepi in novi cesti pripeljala do Arlesa. PZA sva takoj našla, saj leži ob reki Rhoni in ga vidiš že z mosta, ko prideš v mesto. PZA ima oskrbo, razen elektrike in je brezplačen (N: 43.67762, E: 004.61809). V Arles sva prispela okrog 14h, zato sva se po kosilu peš odpravila na ogled starega centra mesta. Prečkala sva reko in že sva bila v starem delu. Ulice so ozke, imajo dva večja trga, na vrhu dobro ohranjen rimski amfiteater za gladiatorske igre in malo slabše ohranjen rimski amfiteater za gledališče. Del mesta s trgom in muzejem je posvečen tudi slikarju Vincentu Van Goghu, ki je nekaj časa tu živel in ustvarjal. Zvečer je bilo na postajališču že kar precej avtodomov. Ponoči je tako močno pihal veter, da je avtodom kar prestavljalo. Sva že mislila, da ne bova mogla nadaljevati, pa se je proti jutru malo umiril, je pa začelo močno deževati.

5. dan: Arles – Costa Brava – 418 km

Navigacija je izbrala odlično pot do Montpelliera (na najinem zemljevidu še niti ni vrisana).Skoraj ves čas je deževalo, vidljivost je bila zelo slaba. Peljala sva se skozi Beziers, Narbone in Perpignan, prečkala mejo in do Figueres. Tu sva načrtovala, da bova prespala, ampak ker sva imela še čas in tudi vreme se je spremenilo, sva se odločila, da se zapeljeva do Costa Brave in si poiskala prenočišče na plaži za marino v kraju Arenys de Mar. To je parkirišče ob morju, potem park s klopcami (tam je tudi pitna voda), potem pesek za ležalnike in morje (N: 41.58073, E: 002.56500).

6. dan: Arenys de Mar – Daimus – 514 km

Ko sva načrtovala pot za naprej, naju je navigacija vedno vodila daleč v notranjost (Zaragoza, Vic, Manresa) mimo Barcelone. Ker sva se želela peljati ob obali, sva jo prisilila s vstavljanjem manjših krajev (Sitges). Skozi Barcelono sva prišla brez problemov. Od Barcelone do Sitgesa pa sva se peljala po sicer lepi obalni cesti, vendar je bila vožnja zelo počasna, saj je cesta precej ozka, polna ovinkov, speljana ob robu hribov tik nad morjem. Ker je bila sobota, je bilo na cesti polno kolesarjev. Zdaj sva vedela, zakaj naju je navigacija vodila okoli. Potem sva prišla na boljšo cesto in se začela premikati hitreje. Španija ima ob celi obali dve vrsti hitrih cest: avtocesta (z oznako AP in je plačljiva) in autovia (z oznako A in ni plačljiva, vendar zelo podobna avtocesti). Javila sta se Francka in Danilo, ki sta se iz Curelle preselila v Daimus. Odločila sva se, da bova prevozila malo več in ju še danes dohitela. Peljala sva se mimo Valencije in Curelle do Daimusa. Ob poti so bili nepregledni nasadi pomaranč, mandarin in grenivk. Bil je čas obiranja, na tleh je bilo vse oranžno. V PZA (N: 38.96986, W: 000.14458) sva prispela okrog 16h. PZA ima vso oskrbo, cena je od 7 do 9 €, odvisno od števila nočitev. Pozdravila sva Francko in Danila in naše skupno potovanje se je začelo.

7. – 10. dan: Daimus – 0 km

Tu smo ostali 5 dni. Vreme je bilo odlično. Teh par dni smo se res prepustili uživanju. Zjutraj smo malo dalj časa poležali, saj je bilo svetlo komaj ob pol devetih. Po zajtrku in kavici smo v trgovino, po kosilu pa smo v kratkih hlačah in majici brez rokavov uživali na soncu. Popoldan pa smo se odpravili na kolo. Vsak dan smo prevozili od 10 do 15 km. Vozili smo se do bližnjih krajev med nasadi pomaranč in jih nekaj tudi nabrali. So veliko okusnejše od kupljenih v trgovini. Najboljše so bile tiste, ki smo jih pobrali na tleh – bile so ravno prav zrele. Tu smo preživeli božične praznike. Kosilo oz rano večerjo smo si pripravili skupaj. Skrbno smo načrtovali jedilnik, skuhali in jedli smo zunaj, edino sladico smo imeli v avtodomu.

11. dan: Daimus – Almeria – 404 km

Ves čas smo se vozili po autovii, zato smo hitro prispeli na cilj. Ustavili smo se na parkirišču (N: 36.81550, W: 002.42445) , ki poleti služi kot parkirišče za kopalce, pozimi pa za avtodome. Nima oskrbe, samo vodo na plaži. S kolesi smo se zapeljali do začetka mesta. Celo pot je urejena kolesarska steza, ob obali pa sprehajalna pot. Našli smo še eno parkirišče v mestu, ki ga bomo še verjetno koristili.

12. in 13. dan: Almeria – Cabo de Gata – 45 km

Najprej smo se zapeljali do svetilnika Faro de Cabo de Gata (N: 36.72169, W: 002.13297). To je najbolj vzhodna točka južnega dela Španije – Andaluzije. Pot vodi ob obali skozi letoviške kraje in krajinski park mimo solin čez hrib do svetilnika, ki stoji na 50 m visoki skali nad morjem in je visok 19 m. Sprehodili smo se gor in dol, se poslikali in nato vrnili v kraj Cabo de Gata, kjer je na velikem parkirišču parkiranih polno avtodomov (N: 36.77892, W: 002.24270). Tu smo ostali dva dni. Lepa dneva smo izkoristili za kolesarjenje in lenarjenje na plaži. Voda ni ravno za kopanje, prija pa namakanje nog do kolen. V soboto dopoldan je bil v kraju tudi sejem. Prodajajo vse, od oblačil, posode, sadja in zelenjave, meso klobase, ribe in vložene olive na različne načine. Nekaj malega smo tudi kupili.

14. – 17. dan: Almeria – skupaj 70 km

Potem smo se vrnili v Almerio, dva dni smo preživeli na parkirišču pred mestom (N: 36.81550, W: 002.42445), kjer smo že bili, dva dni pa v mestu. S kolesi smo se odpeljali v mesto in meni je spustila prva zračnica. Na srečo je imel Ivan v avtodomu rezervno in mi je zamenjal. Ob obali smo se zapeljali še do centa in potem vrnitev v avtodome. Ivan je ugotovil, da imava eno plinsko jeklenko prazno, zato sva šla na bencinsko pogledat kako je s prodajo plina. Imajo butan in tudi propan, vendar so njihove jeklenke malo drugačne. Po velikosti ustrezajo, nimajo pa glave s priključnim ventilom. Na bencinski ga niso imeli, niso pa nama vedeli povedati, kje ga dobiva, ker smo se pogovarjali vsak v svojem jeziku, skupnega pa nismo imeli. Na sploh je sporazumevanje s Španci problem, ker ne znajo angleško, znajo pa francosko, kar mi ne znamo. Le redki v turističnih krajih znajo nekaj nemško, ker imajo veliko nemških gostov. Ko sva se vrnila na parkirišče, sva poskusila srečo še pri mlajšem Špancu, ki je bil zelo prijazen. Prinesel nama je naslov trgovine, kjer lahko to kupiva in napisal na listek kako se temu delu reče po špansko (cabizal de bonbona de gas con rosca). Naslednje dopoldne sva porabila, da sva to nabavila. V trgovini sva pokazala listek in je šlo, sicer šele v drugi, ampak je. Potem sva šla na bencinsko še po plin. Prodajalka je hotela imeti prazno jeklenko. Dopovedovala sva ji, da bi jeklenko kupila, pa je vztrajala. Jeklenko za jeklenko, je rekla. Ko sva ji povedala, da imava samo slovensko, je bila tudi s to zadovoljna. Kupila sva plin (11,25 €) in se vrnila. Popoldne smo se s kolesi odpravili na raziskovanje mesta. Po obalni cesti smo se peljali do pristanišča in marine, potem skozi Park Nicolas Salmeron do katedrale. Povzpeli smo se do obzidja gradu (Alcazaba), si ogledali naselje La Chanca (hiše vklesane v hrib, nekatere nove bele, nekatere stare). Vrnili smo se do mestne hiše in skozi okrašeni center na obalo in nazaj do avtodomov. Naslednji dan smo se preselili bliže mestu. Parkirali smo na parkirišču za avditorijem (N: 36.82439, W: 002.44348), ker smo načrtovali pričakati novo leto na ulicah Almerie. Zvečer smo se odpravili v mesto, a so bile ulice prazne, v centru so bile vse stojnice zaprte, še novoletne lučke so ugasnili. Ko smo se vračali, smo na obali odprli šampanjec in nazdravili novemu letu. Tudi ognjemeta ni bilo, le nekaj pokanja. Očitno imajo Španci drugačne navade. Naslednji dan so se celi dan sprehajali po promenadi. Vsi so se lepo uredili in prišli na ulice. Niso pa se ustavljali in si voščili.

18. in 19. dan: Almeria – Malaga – 226 km

Zjutraj je Ivan šel najprej kupiti zračnice za kolo, ker je zdaj že spuščala zadnja. Potem smo se ob obali peljali proti Malagi. Pokrajina se je spremenila. V ozadju so bili zasneženi vrhovi Sierra Nevada, ob obali pa rastlinjak zraven rastlinjaka, kjer gojijo razno zelenjavo in sadje. Zdaj je največ paradižnika, krompirja in jagod. V Malagi smo parkirali na velikem brezplačnem parkirišču pri stadionu in košarkarski dvorani (N: 36.68442, W: 004.45988). Na parkirišču ni nobene oskrbe, je pa zelo blizu trgovski center. Po kosilu smo šli spet na kolesa. Tudi tu so urejene kolesarske poti. Imajo veliko izposojevalnic električnih koles, še več pa električnih skirojev. Ko smo se pripeljali do plaže, smo odkrili še eno veliko parkirišče, ampak smo se odločili, da ostanemo tam kjer smo. Nadaljevali smo proti centru. Najprej smo se ustavili na mestni tržnici. Še zadnji trenutek, ker ob 17h zapirajo. Pred katedralo smo pustili kolesa in se peš odpravili naokrog . Pred katedralo je bila vrsta za vstop. Tudi mi smo se postavili v vrsto, ampak ko smo prišli noter smo pri vhodu videli samo postavljene jaslice, dalje je bilo zaprto. Vhod za ogled katedrale je iz druge strani. Tudi tam je bila vrsta, pa še vstopnina. Ker se je že mračilo, smo se vrnili in si pustili oglede za naslednji dan. Tudi drugi dan smo se peljali s kolesi. Vozili smo se ob obali, mimo pristanišča, skozi park zasajen s palmami, na katerih so vreščale papige. Nekaj smo jih uspeli videti. Potem smo si pogledali Pompidu center, se zapeljali do svetilnika in nazaj do amfiteatra. Mimo mestne hiše smo se vrnili v center do vhoda na grad (alcazaba). Poskušali smo še malo s kolesi v hrib in se povzpeli mimo gradu do obzidja, kjer dalje vodijo stopnice. Kolesa smo dali na varno in se povzpeli na razgledno ploščad od koder je lep razgled na pristanišče in center Malage. Potem smo šli do tržnice. Tokrat smo prišli prej in tam je bila prava gužva. Odločili smo se, da bomo tam nekaj pojedli. Naročili smo ribji mix (lignji, kozice, sardelice, bela riba) s prilogo. Ko smo se dobro najedli, smo se vrnili v center in potem po daljši poti do avtodomov.

20. dan: Malaga – Gibraltar – 128 km

Za razliko od poti proti Malagi, kjer so bili levo in desno od ceste sami rastlinjaki, je tu turizem – hoteli in apartmajska naselja in neskončne plaže Costa del Sol. V kraju La Linea de la Concepcion so zaprli veliko parkirišče pred mejo, zato smo kar nekaj časa porabili, da smo našli nekaj drugega. Postavili smo se na parkirišče pred zapuščeno tovarno nasproti Gibraltarja (N: 36.15524, W: 005.34061). Potem pa na kolesa in v Gibraltar. Najprej smo se prerivali skozi center do spodnje postaje gondole, ki nas je popeljala na vrh pečine (412 m, 6 min in 17 € na osebo). Na vrhu so nas pričakale opice, ki so bile videti kar prijazne in naveličane vsega. Pa ni bilo tako. Kasneje smo videli, kako se je enemu obesila za vrat, mu odprla nahrbtnik in zmetala ven vso vsebino. Vračali smo se nazaj skozi center, pa ni bilo več takšne gužve. Uspeli smo celo najti prosto mizo, si naročili pivo in fish & cips. Cene so v funtih, lahko plačaš tudi z evri, so pa višje kot v Španiji. Ko smo se vrnili na parkirišče, je bilo zraven naših še nekaj avtodomov. Vsi skupaj smo se odločili, da bomo kar tam prespali in ni bilo nobenega problema.

21. dan: Gibraltar – Cadiz – 155 km

Najprej smo se peljali v Algeciras, da smo kupili karte za trajekt v Maroko. Nadaljevali smo do Tarife, najjužnejše točke Evrope, kjer se konča Sredozemlje in se začenja Atlantik in je najbližje Afriki (14 km). Ker tu vedno piha, je področje okrog Tarife raj za deskarje in kajrtarje in na hribovju je polno vetrnih elektrarn. Vozili smo se ob robu gorovja, malo v notranjost in tu je prav poseben svet. Na planotah je bilo vse zeleno, cvetele so narcise, pasle so se krave, kjer pa ni bilo pašnikov, so bile na sveže zorane njive. Bilo je nekaj zelo lepih haciend. Zapeljali smo se skozi Cadiz do kraja Puerto Real, kjer smo parkirali avtodom na brezplačen PZA z oskrbo. V mesto smo šli s kolesi in sledili ogromni množici, ki je šla proti obali. Ugotovili smo, da imajo v kraju karneval na predvečer praznika Sveti trije kralji. Kasneje smo ugotovili, da je pri njih to glavni praznik in na ta dan se tudi obdarujejo.

 22. in 23. dan: Puerto Real – Sevilja – 129 km

Zaradi praznika Svetih treh kraljev so bile vse trgovine zaprte. Med potjo smo se ustavili na dirkališču Jerez, pa nismo nič videli, ker je bilo tudi tam zaradi praznika vse zaprto. V Sevilji smo parkirali na brezplačnem parkirišču nasproti potniškega pristanišča . Popoldan smo šli peš odkrivat zanimivosti mesta. Čez most smo prišli do vhoda v Park princese Marie Luize. Sprehodili smo se do Španskega trga (Plaza Espana), od tam pa do katedrale, ki je od zunaj videti zelo mogočna, notri pa lahko vidiš samo eno stransko ladjo. Ogledali smo si še mestno hišo in areno za bikoborbe. Pred areno mi je ena punca skoraj ukradla denarnico. Nahrbtnik je že odprla, potem pa sem še pravočasno ugotovila, da se nekaj dogaja. Preden sem odreagirala je punca že odšla. Naslednji dan smo šli raziskovat Seviljo s kolesi, tako smo imeli večji obseg. Že v avtodomu smo naredili načrt, kaj vse bomo pogledali. Najprej smo šli v Park in si ogledali še Ameriški trg, potem skozi park in ob reki do Zlatega stolpa (Torro de Oro), nato pa do mestnega stolpa (Torro Sevilla). To je 180 m visok stolp, ki je na eni strani del hotela, na drugi pa začetek trgovskega centra. Na vrh se lahko zapelješ z dvigalom (8€). Tam je razgledna ploščad in vidiš celo Seviljo z okolico. Potem smo se zapeljali do parlamenta Andaluzije in skozi četrt Macarena do Metropol Parasol, lesene konstrukcije sredi mesta. Vmes smo šli še v restavracijo na kosilo. Jedli smo dobro in po zmerni ceni.

Zaključek:

Naslednji dan smo šli na Portugalsko. Ta del bom opisala posebej. V Španiji smo preživeli čudovite 3 tedne. Veliko ljudi se odloča preživeti zimo v Španiji tako, da je bilo na parkiriščih vedno polno avtodomov. Največ je Nemcev, Nizozemcev, Angležev in Francozov. Španci so naklonjeni zimskemu turizmu, avtodomarji smo dobrodošli, povsod lahko prespiš zastonj, razen v kampih in opremljenih in ograjenih PZA-jih. Voda je na vsaki plaži, avtodomarji tudi najdejo možnost za sprazniti wc kaseto in sivo vodo. Veliko bencinskih ima otoke za servis avtodomov. Če natočiš gorivo, je zastonj, drugače pa je cena okrog 3€. Še bova šla.

  1. Slavko Šivec pravi:

    Pozdravljen,
    bravo čestitke zimovanje v toplih krajih to je to. Tudi sam imam v načrtu nekaj podobnega, vendar se še nisva odločila, saj sva te države že obiskala poleti. Pozimi pa je doživetje drugačno. Sigurno je pa tako potovanje v družbi sigurno lepše seveda se je pa treba prilagajati.
    Pozdrav,
    Slavko Šivec

Komentiraj