Zimovanje 2019/20 – Portugalska

Zimovanje na Portugalskem je nadaljevanje zimovanja v Španiji, zato bom tako tudi zapisovala.

24. dan: Sevilja – Monte Gordo – 152 km

Pokrajina proti Portugalski je spet malo drugačna. Veliko je nasadov oljk, rastlinjaki z jagodami, njive pšenice in ponovno nasadi pomaranč. Meja med Španijo in Portugalsko poteka po reki. V prvem Portugalskem kraju Castro Marim smo se ustavili na parkirišču za avtodome (N: 37.21986, W: 007.44448), kjer lahko zastonj oskrbiš avtodom (izpust, wc in sveža voda). Potem smo nadaljevali do plaže Cabeco pri Monte Gordo, kjer sta nas pričakala Jani in Irma. Parkirišče je ob plaži, zraven je še restavracija, ki je bila takrat še zaprta in potem dolga peščena plaža. Popoldan smo se s kolesi odpravili v mesto. Jani in Irma sta nam pokazala daljšo in krajšo pot do mesta (dobrih 5 km), kje in kdaj se nakupuje (Lidl in Pingo Doce, ki ima dva dni v tednu večje popuste) in kam se splača iti na pijačo.

26. – 29. dan: Monte Gordo

V Monte Gordu smo ostali štiri dni. Vreme je bilo sončno in čez dan zelo toplo. Prvi dan smo šli še peš v mesto do kampa in potem po obali po lesenih potkah nazaj do parkirišča. Po kosilu sta se Jani in Irma poslovila, mi štirje pa smo še ostali. Vsako dopoldne smo kolesarili do Monte Gorda ali do San Antonia, popoldne pa lenarili na plaži. Stole smo si odnesli v zavetrje in se sončili. Ko je sonce začelo zahajati, se je ohladilo in morali smo pospraviti ter se vrniti v avtodome. Ob poti proti mestu je bilo polno kaktusov – opuncije z zrelimi temno rdečimi plodovi. Ker jih še nisva jedla, je Ivan utrgal en plod in smo ga potem poskusili. Bil je zelo dober. Pri obiranju in potem pri lupljenju moraš previden, saj ima plod neskončno malih tankih bodic, ki znajo biti zelo nadležne.

30. in 31. dan : Monte Gordo – Sagres – 208 km

Midva sva se najprej odpeljala nazaj v Španijo, da kupiva plin. Zdaj sva imela špansko jeklenko, ki je drugačna od portugalske. Do prvega španskega kraja Ayamonte je bilo par kilometrov. Tudi Španci imajo jeklenke različnih barv in na različnih bencinskih lahko zamenjaš samo določeno barvo. Midva sva imela oranžno in sva jo lahko zamenjala samo na bencinskih Galp ali Repsol. Na srečo je teh zelo veliko. Ko sva se vračala, sva v Castro Marim opravila še »servis« avtodoma in se vrnila v Monte Gordo. Med tem časom sta Francka in Danilo oprala perilo na bencinski v Monte Gordu. Tam imajo dva velika pralna stroja za 8 in 18 kg in velik sušilni stroj. Potem smo se zamenjali, midva na pranje perila, onadva pa na čiščenje avtodoma. Dobili smo se pri Lidlu, kjer imajo posebej označena parkirišča za avtodome. Opravili smo nakup, si pripravili kosilo in se odpravili na pot po južnem delu Portugalske. Vozili smo se po obalni cesti do najbolj jugozahodne točke Evrope, kraja Sagres. Tu je veliko turističnih krajev z lepimi hoteli in apartmaji ob morju, po drugi strani pa so prebivališča domačinov precej revna. Vasi so videti zapuščene in propadajoče. Ob poti smo videli ogromne nasade citrosov vinske trte in orehov. Ob cesti na vsakih nekaj metrov prodajajo pomaranče in mandarine. Prenočili smo na parkirišču pred utrdbo v Sagresu (N: 37.00522, W: 008.94552). Po zajtrku smo se odpravili na ogled Fortaleze de Sagres – utrdbe iz 16. stoletja. Obzidje omejuje utrdbo samo z ene strani, ostale tri strani pa so na 60 do 80 m visokih klifih. Obzidje je še dobro ohranjeno, osrednjo stavbo v kateri bo muzej pa obnavljajo. Po obzidju se lahko sprehajaš, potem pa celem rtu, kjer je urejenih 1,5 km sprehajalnih poti. Na rtu je tudi kapelica in svetilnik. Južno od svetilnika je najjužnejša točka, kjer se lomijo južni in zahodni valovi. Ob stiku teh valov se naredi takšna vodna megla, da morje prši vse do sprehajalcev. Na rtu je še spiralni labirint, ki ima na določenih mestih rešetke, ki pokrivajo globoke luknje, v katerih je morje. Skozi rešetke se močno sliši butanje valov. V trdnjavi smo se zadržali dobri dve uri, potem pa smo šli na kolesa in se peljali na ogled svetilnika Sv. Vincenta (Faro do Cabo de Sao Vincente), ki leži na približno 80 m visokem klifu. Vrnili smo se rahlo utrujeni, ker je pihal precej močan veter. Popoldan smo si ogledali še plažo, ki je zaradi stalnega vetra raj za surfarje . Nato smo se sprehodili še skozi center Sagresa.

32. dan: Sagres – Lagos – 32 km

Vračali smo se po južni obali skozi pokrajino Algarve. Ustavili smo se v malo večjem kraju Lagos in postavili avtodome na parkirišču pri stadionu, kjer se plača parkirnina na park avtomatu 3€ za 24 ur. Izpust sive vode in izpraznitev wc kasete sta zastonj, za čisto vodo pa plačaš 2€. Za enako ceno se lahko stuširaš v garderobah na stadionu. S kolesi smo se ob robu mesta peljali na obalo. Najprej smo si ogledali lokalni muzej ob morju (vstopnina 3€), nato pa smo se sprehodili po obali. V tem predelu je obala precej drugačna kot drugod, ko je vse ravno in sama mivka. Tudi tu je mivka, vendar se malo od obale dvigujejo visoki klifi, ki jih je izoblikovalo morje in tvorijo prelepe skulpture z različno oblikovanimi luknjami. Imeli smo srečo, da je bila takrat oseka in smo se lahko sprehajali med klifi, nabirali školjke in občudovali čudo narave. Potem smo se s kolesi zapeljali v stari del mesta, ki je delno obdan z obzidjem. Pri mestnih vratih smo našli manjšo gostilno, ki je vabila z domačo hrano. Tam smo se najedli in potem nadaljevali z raziskovanjem starega dela mesta. Imajo lepo urejeno peš cono z polno trgovinicami, podobno kot pri nas v Primorju.

33. dan: Lagos – Faro – 91 km

Po zajtrku sta se Francka in Danilo s kolesi odpeljala v mesto, midva pa sva ostala pri avtodomih. Ivan je najprej menjal zračnico, tokrat na svojem kolesu, jaz pa sem izkoristila priliko in si oprala glavo v tuših na stadionu. Na kosilo sva šla v trgovski center Pingo Doce (juha +glavna jed+pijača = 12€ za oba). Po kosilu smo se odpeljali naprej. V kraju Lagoa imajo ogromne peščene skulpture, ki jih vsako poletje postavijo na novo in novembra zaprejo tako, da samo iz avtodoma čez ograjo videli lanske stvaritve. V kraju Faro smo parkirali na starem letališkem parkirišču (N: 37.01419, W: 007.98533). Pri obnovi letališča, so naredili tudi novo parkirišče, obstoječe pa zdaj pozimi uporabljajo avtodomarji. Parkirišče je ob spodnjem koncu piste in je zaradi vzletanja in pristajanja letal precej hrupno. Na srečo ponoči ne letajo. Tu smo se ponovno srečali z Janijem in Irmo.

34. – 37. dan: Faro

Zjutraj smo se odločili, da nekaj dni ostanemo na tem mestu. Za prvi dan smo planirali kolesarjenje brez končnega cilja. Prejšnji dan smo ob letališču videli lepo kolesarsko stezo in smo šli preverit kam vodi. Čez približno 2 km je bilo konec asfalta, nadaljevala se je utrjena makadamska pot med močvirno pokrajino. Vodila je ves čas ob letališki ograji do glavnega vhoda na letališče. Tam smo se odločili, da gremo v Faro. Peljali smo se v hrib do Montenegro in navzdol do Faro. Najprej smo se ustavili pri gledališču (Teatro Municipal), kjer je bilo parkiranih nekaj avtodomov. Tu je bil Parque Ribeirinha, te smerokaze smo videli že v močvirju pri letališču. Potem smo se zapeljali do marine. Vmes smo si ogledali cerkev Sv. Petra, nato pa smo šli skozi mestna vrata do najstarejšega dela mesta. Prišli smo na osrednji trg z nasadom okrasnih pomaranč. Tam je bila mestna hiša, katedrala in stari grad. Od tu smo šli do mestne tržnice (Mercado Municipal). Ker je bil čas kosila, smo se odločili, da bomo na tržnici pojedli. Imajo samopostrežno restavracijo. Naložiš si jedi na krožnik, na blagajni ti stehtajo in temu ustrezno plačaš. Midva sva za dva krožnika, pretežno ribje hrane in dve pivi plačala 12€. Potem smo se po najkrajši poti vrnili nazaj. Naslednje tri dni je bilo slabo vreme, malo je deževalo, če ne, pa je pihal veter. S kolesi smo lahko šli le za kakšno uro, več pa peš, če smo se ustrezno zaščitili pred vetrom. Tu je delta reke Tajo, zato je tam veliko rokavov, močvirja in gnezdišča različnih ptic. Videli smo flaminge in štorklje. V nedeljo je imel Danilo rojstni dan in smo malo praznovali. Na srečo se je vreme toliko umirilo, da smo lahko posedeli zunaj.

38. dan: Faro – Monte Gordo – 60 km

Poslovili smo se od Janija in Irme in se odpeljali v Olhao, kjer smo pri Lidlu (N: 37.02998, W: 007.85359) opravili servis avtodomov (2€), nato pa smo se peljali v kraj Moncarapacho, kjer je privat polnilnica plina (N: 37.06400, W: 007.81267). Zgleda kot bencinska črpalka. Možakar stehta jeklenko, preračuna koliko litrov plina gre v jeklenko, nastavi ustrezni priključek in napolni. Polni vse vrste jeklenk. Plin je malo dražji kot v Španiji, je pa cenejši kot pri nas. Potem smo se peljali v Monte Gordo. Ustavili smo se na plaži, kjer smo že bili in našli prostor skoraj na istem mestu kot zadnjič. Nekaj avtodomarjev je bilo še vedno tam, nekaj je bilo novih. Med tem časom so odprli tudi restavracijo. V mesto smo šli peš.

39. dan: Monte Gordo – 10 km

Naslednji dan smo se prestavili na parkirišče bližje mestu (N: 37.17863, W: 007.45776). Mi smo mu rekli nizozemsko, ker je bilo tam polno avtodomov in skoraj vsi so imeli nizozemsko registracijo. Po kosilu je prišla na parkirišče skupina vsaj dvajsetih upokojencev, ki so balinali. Čez nekaj časa jih je zmotil dež, a je hitro ponehal in so se vrnili. Mi smo potem šli na sprehod po obali, nato pa v raziskovanje centra mesta. Ugotovili smo, da razen množice novih hotelov, nimaš skoraj kaj videti. Klasičnega centra mesta ni, imajo pa peš cono – dolgo ulico, polno trgovinic in lokalov, vendar je zdaj skoraj vse zaprto.

40. in 41. dan: Kamp v Monte Gordu – 2 km

Naredili smo še en premik v Monte Gordu, tokrat v kamp (N:37.17981, W: 007.44316 – cena 9€ na dan). Najprej se moraš prijaviti na recepciji, kjer ti poskenirajo osebno izkaznico in ti izdelajo izkaznico za kamp s sliko in osnovnimi podatki. Plačati moraš v naprej. Midva sva pozabila dati ccs izkaznico in sva plačala 5€ več kot Danilo in Francka. Na recepciji je bila toliko prijazna, da je stornirala prvi račun in nama vrnila 5€. V Kampu smo bili razočarani. Sanitarije so stare, slabo vzdrževane, edino čiste, pralnica s starimi pralnimi stroji,…Pa kaj smo hoteli, dva dni smo že zdržali. Morali smo iti v kamp, ker smo se pripravljali na odhod v Maroko in je bilo potrebno poskrbeti za pranje, barvanje in striženje las, pranje perila in podobno. Naslednje dopoldne je občasno deževalo. Načrtovali smo, da si kupimo ribe , ker smo v kampu in jih lahko pečemo zunaj. Ko je prenehalo deževati, smo se spravili na kolesa. Po dobrem kilometru se ulilo in je močno deževalo celo pot do Lidla, vsaj 2km. V trgovini smo bili toliko časa, da je prenehalo. V kamp smo se vrnili čisto premočeni. Deževalo je še cel popoldan tako, da s peko zunaj ni bilo nič.

42.dan: Monte Gordo – Los Barrios – 390 km

Vračali smo se nazaj v Španijo. Peljali smo se skozi Seviljo do Jereza, tam pa smo se obrnili proti Algecirasu, ne proti Cadizu tako kot smo prišli. Pot je peljala po notranjosti polotoka proti morju čez nacionalni park. Njive so obdelane, pasejo se krave in ogromno je oljk. Ker je že nekaj dni deževalo, je bilo vse mokro in poplavljeno. Tudi danes je skoraj celo pot deževalo. Prispeli smo na parkirišče pri trgovskem centru v kraju Los Barrios blizu Algecirasa (N: 36.17955, W: 005.44087). V Lidlu smo opravili še zadnje nakupe pred odhodom v Maroko.

43.dan: Los Barrios – Algeciras – 9 km

Dopoldan smo nameravali s kolesi v Algeciras, pa smo ugotovili, da je pot s kolesom ali peš skoraj dvakrat daljša kot z avtom, zaradi izliva reke v morje in mostov čez reko. Zato smo prestavili avtodome na parkirišče tik ob luki v Algecirasu (N: 36.13400, W: 005. 44429). Potem smo šli peš v pristanišče do potniškega terminala in povprašali, če še kaj potrebujemo. Karte smo že imeli. Povedali so nam, da je vse v redu in da moramo biti tam eno uro pred odhodom trajekta. Pogledali smo še kje se z avtom zapelješ v luko in popoldne uživali na soncu. Po nekaj dnevih slabega vremena je končno bilo spet sonce.

44. – 73. dan: Maroko – 4700 km

Naslednjih skoraj mesec dni smo preživeli v Maroku. Kako je bilo tam sem opisala v posebnem prispevku: Maroko 2020 – 1. in 2. del na motozapisi.si.

74. dan: Los Barrios – Malaga – 124 km

Prejšnji dan smo se vrnili iz Maroka. Vsi, ki smo šli s trajektom v Španijo, smo se zbrali na parkirišču pri trgovskem centru v Los Barriosu. Zjutraj smo se poslovili drug od drugega, saj smo vsak po svoje oziroma v manjših skupinah načrtovali pot domov. Nama sta se pridružila Franc in Milena, Danilo in Francka pa sta v Malagi kar nadaljevala, ker se jima je mudilo domov. Mi štirje smo se ustavili na parkirišču pri stadionu v Malagi (N: 36.68442, W: 004.45988). Ker Franc in Milena nista imela koles, smo se morali drugače organizirati. V mesto smo šli z metrojem. Tik ob parkirišču je bila postaja metroja. Eden od uslužbencev nam je vse razložil, pomagal kupiti karte in smo šli. Izstopili smo malo pred centrom, do samega centra (3 postaje) je še v izgradnji. Sta pa obe postaji, vstopna in izstopna končni tako, da ni bilo problema. Najprej smo si ogledali tržnico, potem sprehod po zlato okrašeni ulici. Še vedno je zlata, ampak tokrat z pustnimi dodatki. Pogledali smo še katedralo, alcazabo, posedeli v parku in potem nazaj.

75. dan in 76. dan: Malaga – Cabo de Gata – 245 km

Malo pred Almerio je Franc javil, da mu utripa oranžna lučka za zavore. Ustavili smo na prvem možnem kraju. Takrat mu je tulila še avtomobilska sirena in se sploh ni dala izklopiti. Tulila je tako dolgo, da je pregorela. Poiskali smo najbližji fiatov servis. V recepciji nas je sprejela mlajša ženska, ki ni znala nobenega tujega jezika. Na telefonu je vklopila glasovni prevajalnik in smo se tako pogovarjali. Na koncu nismo dali nič popravljat, ker je bil zapleten birokratski postopek, avta pa ni prišel nihče niti pogledat. Povedala je še, da danes sigurno ne bo popravljen in če ga bodo odpeljali v delavnico ne bo možno v njem prespati. Zato smo počasi nadaljevali do parkirišča v Cabo de Gata (N: 36.77892, W: 002.24270). Tam je Franc poklical svojega mehanika, ki ga je potolažil in mu rekel, da lahko nadaljuje. Po kosilu smo si odnesli stole na plažo in uživali na soncu. Voda je bila hladnejša kot zadnjič, imela je okrog 15°C. Dva sta se kopala. Naslednje dopoldne sva po dolgem času spet malo kolesarila, popoldne pa smo se z enim avtodomom peljali do svetilnika (najbolj jugovzhodna točka Španije).

77. dan: Cabo de Gata – Almeria – 29 km

Dopoldne je bilo zelo lepo in sončno. Uživali smo na plaži, Ivan in Franc sta se celo kopala. Potem smo se premaknili v Almerio na parkirišče za avditorijem (N: 36.82430, W: 002.44378). Tam smo srečali Brankota in Ladko. Najprej smo se vsi skupaj sprehodili po obali, potem pa sva z Mileno v bližnji pralnici oprali in posušili perilo.

78. dan: Almeria – Garrucha – 86 km

Naslednji dan, v soboto, je bil v Almeriji sejem za avditorijem. Prvi del je bila tržnica. Tam si lahko kupil sveže sadje in zelenjavo in ceneje kot v trgovini, naprej pa je bil sejem raznovrstne robe. Na začetku in na koncu stojnic sta bila dva bifeja, kjer so ponujali tople napitke in flancatom podobno pecivo. Nakupili smo kar smo potrebovali. Pridružila sta nam se še dva slovenska para, eden iz Korene, drugi iz Radovljice. Po sejmu smo se premaknili naprej. Prenočili smo v kraju Garrucha na parkirišču pri marini (N: 37.18369, W: 001.81990).

79. in 80. dan: Garrucha – Daimus – 458 km

Med potjo smo se ustavili na bencinskem servisu v kraju Mazarron (N: 37.62262, W: 001.34163), kjer imajo brezplačni servis avtodomov. Imajo tudi 8 postajališč za avtodome. Cena z elektriko je na dan 6€. Najprej smo mislili prespati v La Mati. Parkirišče je sredi mesta, zato smo se odločili, da nadaljujemo do Daimusa, predvsem zaradi napovedanega močnega vetra. V Daimus smo prispeli okrog 18h. PZA (N: 38.96986, W: 000.14458) je bil polno zaseden, zato smo parkirali pri športnem centru. Čez nekaj časa nam je oskrbnik prišel povedat, da sta se sprostili dve mesti in lahko pridemo noter. Parkirani smo bili po sredini. Res je pihal močan veter, včasih je pošteno zazibalo avtodom. Naslednje dopoldne smo šli v trgovino, po kosilu smo v zavetrju spili kavo, šele proti večeru se je veter toliko umiril, da smo lahko šli na sprehod do obale. Ko smo bili tukaj decembra, so v nasadih obirali pomaranče, zdaj pa so ponovno cvetele. Nekaj nasadov pa je bilo še za obirat. Delajo tako, da imajo celo leto sveže zrele pomaranče.

81. in 82. dan: Daimus – Castellon de la Plana – 155 km

Peljali smo se proti Valenciji. Tokrat nas pot ni peljala mimo mesta, ampak skozi. Videli smo kar nekaj znamenitosti Valencie (oceanografski muzej, opero, parke, …). Nismo se ustavili. Nekaj smo si pustili za naslednjič. Po obalni cesti smo nadaljevali do Castellona. Na PZA-ju (N: 39.97980, W: 000.02279) je bilo prosto samo eno mesto. Midva sva se tam postavila, Franc pa je parkiral zunaj PZA-ja na parkirišču pri stadionu. Na eni strani PZA-ja je planetarij, na drugi športni center. Na in ob PZA-ju so mize in klopi, igrala za otroke, servis za avtodome, prostor za pomivanje posode, zunaj na parkirišču pa še wc. PZA je brezplačen. Namenjen je za 24 urno parkiranje. Včasih so kontrolirali, zdaj pa ne več in lahko ostaneš več dni. Na drugi strani ceste je 3 km dolga peščena plaža in ob njej urejena sprehajalna in kolesarska pot. Zato sva se midva odločila, da ostaneva tukaj še en dan, Franc in Milena pa sta se zjutraj odpravila na pot. Midva sva ta dan izkoristila za kolesarjenje. Ugotovila sva, da kolesarska pot ni dolga samo 3 km, ampak se nadaljuje vse do naslednjega kraja Benicassim, vse skupaj več kot 10 km. Peljala sva se mimo športnega letališča, kjer je bilo parkiranih čez 100 avtodomov. Tudi tu je bilo vse polno.

83. dan: Castellon de la Plana – Cubelles – Villanova i la Geltru – 230 km

Načrtovala sva, da v Španiji prespiva še dvakrat, prvič na obali blizu Barcelone in drugič tik pred mejo. Ogled Barcelone sva preložila na drugič, ker sva se zaradi koronavirusa izogibala gužvi. Najprej sva se ustavila na velikem parkirišču v kraju Cunit. Ker so bile tam table, da je čez noč prepovedano parkiranje, sva nadaljevala in v bližnjem kraju Cubelles – Villanova našla lepo parkirišče na travi za bloki blizu plaže (N: 41.20376, E: 001.68323). S kolesi sva se malo vozila okrog skozi palmin drevored. V krošnjah so domovale papige. Tokrat sva jih uspela nekaj videt.

84. dan: Cubelles – La Jonguera – 246 km

Po avtovii sva se peljala skozi kraje Manresa, Vic, Girona do La Jonguere. Vmes sva občudovala goro Montserrat. Parkirala sva pred trgovskim centrom (N: 42.40084, E: 002.88262) in tam opravila še zadnje nakupe. Ponoči je pihal izredno močan veter. Takšnega še nisva doživela. Kljub temu, da sva imela avtodom obrnjen tako, da je veter pihal od spredaj, so ga sunki vetra skoraj premetavali. Spala sva od 23h do 1h, potem do 4h nič, nato pa po minutah do jutra med sunki vetra.

85. dan : La Jonguera – Brouzet les Ales – 315 km

Do Montpeliera sva se peljala po isti cesti kot takrat ko sva šla v Španijo. Tam pa sva se odločila, da ne bova Francije prevozila po obalni cesti ampak čez Provanco. Cesta ni bila tako lepa, ampak je šlo. Prenočila sva v manjšem kraju Brouzet les Ales (N: 44.13817, E: 004.24562). V krajevnem parku ob igrišču imajo parkirišče in dovoljeno tudi za avtodome. Malo sva šla na sprehod po kraju in na koncu obiskala še vaško gostilno, v kateri prodajajo tudi kruh.

86. dan: Brouzet les Ales – Oulx – 309 km

Naprej sva se vozila po magistralnih cestah, lepo urejenih in vzdrževanih. Ustavila sva se v kraju Suze-la-Rousse (N: 44.28939, E: 004.84787), kjer imajo brezplačno oskrbo za avtodome. Od Nyona naprej so se že pojavljali smerokazi za Gap. Tu in tam so se že videli alpski vrhovi. Vozila sva se okrog 700 m nad morjem. Za krajen Serres pa se je odprl čudovit pogled na zasnežene Alpe, ki naju je spremljal celo pot. Peljala sva se skozi Gap, ki je veliko smučarsko središče. Ustavila sva se v kraju Briancon na parkirišču pri športnem parku (N: 44.89069, E: 006.62937). To je kraj na višini 1200 m in je izhodišče za pot čez gorski prelaz Montgenevre (1860 m). Tu sva nameravala prespati, ampak so bile za ponoči napovedane padavine, tudi snežne. Odločila sva se, da prečkava prelaz še danes, ko je vreme lepo in sončno in prespiva v prvem kraju, ko prideva v dolino. Cesta čez prelaz je lepo speljana, dovolj široka in suha. Okoli je veliko snega. Na vrhu je smučišče. Obratovale so vse vlečne naprave. Na vrhu je tudi meja med Francijo in Italijo. Po italijanski strani je pot navzdol speljana skozi dva dolga tunela tako, da si hitro v dolini. Tam je tudi znano italijansko smučišče Sestriere. Ustavila sva se v prvem kraju Oulx in tam na parkirišču prespala (N: 45.03008, E: 006.83108).

87. dan: Oulx – Koper – 634 km

Ker sva že veliko slišala o koronavirusu v Italiji, sva se odločila, da greva takoj na avtocesto in prevoziva Italijo brez izstopanja iz avtodoma. Po avtocesti sva se peljala skozi Torino, Milano, Verono, Benetke in Trst. Za cestnino sva plačala 66,20€. Vožnja je bila v redu, na cesti ni bilo gužve, razen tovornjakov. Vreme je bilo ves čas oblačno, vidljivost je bila bolj slaba in bilo je hladno. V Koper sva prispela okrog 16h. Vzela sva kolesa in se odpeljala v mesto, kjer sva se srečala z Alfijem. Skupaj smo malo obujali spomine na Maroko. Prespala sva v Kopru na PZA-ju.

88. dan: Koper – Ptuj – 248 km

Po avtocesti sva se peljala do Celja in se ustavila pri Glavanu, kjer so nama zamenjali strešno okno, ki se je poškodovalo v peščenem viharju v Zahodni Sahari. Domov sva prispela okrog 15h. Na poti sva bila od 14. decembra do 10. marca.

Zaključek:

Letos sva tri zimske mesece preživela v toplejših krajih, najprej mesec in pol v Španiji in na Portugalskem, potem mesec dni v Maroku in Zahodni Sahari in nato še 14 dni po Španiji in proti domu. Skupaj sva prevozila 12 200 km, od tega 4700 km v Maroku, ostalo pa po Evropi. Ko govoriva o toplejših krajih, ne misliva, da je bilo vedno sončno in vroče, bilo pa je najmanj 10°C topleje kot doma, niti nočna temperatura ni padla pod ledišče. Zimske bunde letošnjo zimo sploh nisva oblekla. Spoznala sva veliko novih krajev, raziskala marsikatero špansko in portugalsko mesto. Če se odpraviš na takšno zimovanje, moraš imeti s seboj neko dodatno prevozno sredstvo, skuter ali kolo. Midva sva imela kolesi in z njima sva prevozila še dodatnih 350 km. S kolesom prideš povsod, ker so to obmorski kraji, ni nikjer velikih vzponov in spustov in s kolesi se lahko giblješ skozi vsako gužvo. Če ne gre drugače, malo stopiš dol, greš peš, potem pa se spet pelješ, ali pa kolo pripneš na stojalo in peš raziskuješ okolico, pa še za kondicijo poskrbiš.