Dolenjska 2019

Letos sva se odločila, da bova avgusta raziskovala Slovenijo in sicer del Dolenjske. Na poti sva bila 8 dni, prevozila sva približno 400 km z avtodomom in skoraj toliko še s skuterjem. Na koncu sva ugotovila, da imamo v Sloveniji še veliko lepih kotičkov, ki so vredni ogleda.

Sreda, 31.7.

Odhod ob 8h. Najprej tankanje, nato pa pot do Celja na servis avtodoma. Vžig hladilnika na plin ni vedno deloval. Pa niso imeli kaj popravljati, ker je tam vse delovalo. Potem pa na pot. Zamislila sva si, da bova potovala skozi Šentjur in Sevnico do Otočca. Pot je potekala brez problemov. V Sevnici sva se potem odločila za malo daljšo pot. Peljala sva se do Krškega, tam na avtocesto proti Novemu mestu. Pri Otočcu sva jo zapustila in se ustavila na parkirišču pri gradu. Šla sva čez prvi most in še čez drugega in iskala kamp, pa ga nisva našla. Ta kamp sva imela v načrtu za izhodiščno točko raziskovanja Dolenjske. Sprehodila sva se do gradu in v grajski kavarni popila kavo. Natakar nama je povedal, da kamp ne deluje več. Zato sva spremenila načrt in se odpeljala do kampa Mali raj blizu Dolenjskih toplic (15€ na dan). Tu so naju zelo lepo sprejeli. Receptorka – lastnikova hčerka nama je prinesla okoliške turistične karte in nama svetovala, kaj naj si ogledava. Po malici sva se odločila, da si še danes ogledava kraj Soteska, v katerem so ostanki nekoč mogočnega dvorca. Danes je lepo ohranjen samo še en stolp, imenovan Hudičev turn. Zazibala sva se še na gugalnici na drevesu, potem se zapeljala še po vasi in si ogledala žago na vodni pogon in vaško cerkev.

Četrtek, 1.8.

Po zajtrku sva se oblekla in se odpeljala v Žužemberk. Presenetil naju je zelo lepo obnovljen grad. Ko sem bila zadnjič tam, so bile še razvaline. Skuter sva parkirala pred gradom in šla na grajsko dvorišče – vstop je prost. V obnovljen stolp vodijo lesene stopnice in iz vrha stolpa je čudovit razgled po okolici. Pred gradom na glavnem trgu so postavili leseni paviljon, ki so ga zgradili v okviru projekta EASA leta 2013 – to je mednarodno srečanje študentov arhitekture. V okviru istega projekta so ob Krki na plaži zgradili hišice na drevesu. Zraven je še otroško igrišče, odbojkarsko igrišče in kopališče. Označeno je tudi postajališče za avtodome. Na drugi strani Krke je še eno kopališče pri gostišču. Na plaži imajo ležalnike in senčnike, gostinsko ponudbo in brezplačen kamp. Zapeljala sva se še na hrib Cvibelj nad mestom na katerem je cerkev Sv. Mohorja in Fortunata. To je mogočna cerkev z bogato notranjostjo in lepim razgledom na mesto in dolino reke Krke. Nedaleč vstran je spomenik NOB, ki je posvečen čez 1000 padlim partizanom. Ob povratku sva se ustavila v kraju Dvor, kjer je bila znamenita Auerspergova železarna, katere ostanki so vidni še danes. V kampu sva si skuhala kosilo, potem pa se prepustila lenarjenju na soncu ob Krki. Predvsem ob Krki, kajti za kopanje je malo prehladna. Po zadnjih neurjih se je voda ohladila in trenutno ima samo 15 stopinj. Malo smo se namakali, v glavnem samo noge, Ivan pa kar celi, tako kot otroci, ki ne poznajo mraza.

Petek, 2.8.

Danes so se plani spreminjali iz ure v uro, tako kot vreme. Po zajtrku sva se najprej odpeljala v Dolenjske toplice. Ugotovila sva, da se je od najinega obiska pred leti kar nekaj spremenilo. Najprej sva si ogledala kamp in ugotovila, da je skoraj dvakrat dražji od najinega. Potem sva se sprehodila po centru in v enem izmed kafičev vedrila, saj je pričelo deževati. Na srečo je hitro prenehalo in sva se suha vrnila v kamp. Potem pa je bila prava nevihta. Po nevihti sva si pripravila kosilo. Vreme se je zjasnilo. Odločila sva se, da si še ogledava športno letališče. Ugotovila sva, da ni nič večje od našega v Moškanjcih. Ker sva bila že blizu Novega mesta in je vreme dopuščalo, sva se odpeljala tja. Stari Kandijski most obnavljajo in je zaprt za ves promet, zato sva naredila še en krog in po drugi strani prišla na Glavni trg. Parkirala sva skuter in se peš odpravila na raziskovanje mesta. Mimo vodnjaka in mestne hiše sva prišla do mestne kavarne, kjer imajo svoje hišno pivo. Zraven je bil turistični biro. Tam sva dobila informacije o tem, kaj si ogledati. Pogledala sva si Frančiškanski samostan s cerkvijo, del mesta ob Krkinem nabrežju imenovanem Breg, kjer so barvite stare hiše, Jakčev dom in nazaj do skuterja. Z njim sva se odpeljala po Kettejevem drevoredu na vrh, od koder je lep pogled na Krko in stari del mesta. Spet se je začelo temniti in hitro sva se vrnila v kamp tako, da naju je ujelo le nekaj kapljic, potem pa se je ulilo. Glede na današnje slabo vreme, sva zelo dobro krmarila med dežjem in nisva bila mokra.

Sobota, 3.8.

Zvečer in ponoči je deževalo, zjutraj pa je že sijalo sonce. Po zajtrku sva se s skuterjem spet odpeljala v Novo mesto. V propagandnem materialu, ki sva ga dobila prejšnji dan, sva zasledila, da imajo v mestu muzejsko zbirko IMV, ki je odprta ob sobotah med 10. in 12. uro. Zbirko upravlja Klub prijateljev IMV. Bila sva edina gosta, zato se nama je posebej posvetil predsednik kluba. Podrobno nama je razložil nastanek in razvoj tovarne IMV in njenih naslednic Revoz, Adria in TPV. Za vsako obdobje imajo razstavljene avtomobile (osebne, kombije, prikolice in avtodome). Nekatere so odkupili od lastnikov, veliko pa je popolnoma novih, ki so jih dobili sponzorsko. Z obiskom muzeja sva bila zelo zadovoljna. Nato sva šla še enkrat v center, ker včeraj nisva videla vsega. Skuter sva parkirala blizu spomenika Leonu Štuklju, šla sva peš čez Kandijski most, potem pa mimo dolenjskega muzeja do mestne stolnice, sedeža novomeške škofije. Posebnost te cerkve je nekaj, kar nisem opazila še nikjer – cerkvena ladja se ne nadaljuje naravnost od oltarja, ampak malo zavije (na ovinek). Na Glavni trg sva se vrnila mimo gledališča. Nato sva se vrnila v kamp, si skuhala kosilo, pospravila in zapustila kamp. Peljala sva se mimo Otočca in Šmarjeških toplic do Šmarjete. Avtodom sva parkirala na parkirišču pri občinski stavbi. En domačin nama je povedal, da tu velikokrat parkirajo in da ne bo nobenega problema. Sledil je še sprehod do centra kraja, kjer je na zunaj zelo lepa vaška cerkev, v notranjosti pa ni nič posebnega. Malo prej je bila zopet ena kratkotrajna nevihta. Deževalo je in potem prelepa mavrica.

Nedelja, 4.8.

Po zajtrku sva se odpeljala v Šmarješke toplice na kavo in na wc. Potem sva vzela kopalke in brisače in se odpeljala do Klevevške toplice. S skuterjem sva se pripeljala do mlina, od koder je približno 50 m do izvira termalne vode (podobne kot v Šmarjeških toplicah). Izvir so ogradili in nastal je naravni bazen s toplo vodo (okrog 24 stopinj). Zraven teče še potok, ki pa je občutno hladnejši. Ko sva prišla, je bil v bazenu samo en par, ko pa sva odhajala, je bil bazen skoraj poln. Vrnila sva se do avtodoma in naredila prvi del načrta za današnji dan, ki sva ga sproti dopolnjevala. Najprej sva se popeljala po okoliških hribih v kraj Škocjan, kjer je lep osrednji trg s cerkvijo in samostanom, pred katerim stoji spomenik misionarju dr. Ignaciju Knobleharju. V kavarni sva delala načrt za naprej. Malo sva polistala po internetu, vprašala še natakarico in pot nadaljevala skozi Bučko do kraja Raka. Tam je lep grad, ki pa je za obiskovalce zaprt, razen za najavljene skupine. Bila pa je odprta gostilna na glavnem trgu in ker je bil čas kosila, sva se tam dobro najedla. Začela sva se spuščati v dolino in se ustavila v Šentjerneju in si ogledala PZA ob kulturnem domu. Tu je zaenkrat še samo parkirišče brez oskrbe. Tudi s tablami ni označeno, so pa nama domačini pokazali kje je. Skozi Drago, Belo Cerkev in Družinsko vas sva se vrnila do avtodoma. Tam sva vse pospravila in se z avtodomom prestavila v Šentjernej.

Ponedeljek, 5.8.

Najprej sva se odpeljala na ogled Kartuzije Pleterje. Samostan je za obiskovalce povsem zaprt. Na ogled je samo stara gotska cerkev, v kateri je zdaj multivizija. Projekcijo vklopijo, če je zbrana dovolj velika skupina. Nas je bilo premalo, zraven naju samo še dva. Ogledaš si lahko še zunanjo kapelo in to je vse. Zraven parkirišča pri samostanu je tudi muzej na prostem, kjer spoznaš življenje nekoč v teh krajih, ki pa ni nič kaj drugačno kot drugje po Sloveniji. Sprejela naju je prijazna in zelo zgovorna domačinka in nama predstavila življenje nekoč ter domače živali, ki se sprehajajo po dvorišču. Po povratku sva pospravila avtodom in se prestavila v Kostanjevico na Krki. Ob Krki imajo zelo lepo parkirišče za pet avtodomov brez oskrbe in tudi brez plačila. Zraven je kopališče, izposojevalnica čolnov in supov. Nekateri so se kar veselo kopali, kljub hladni Krki. Najprej sva si ogledala stari del Kostanjevice, ki leži na otoku, ki ga lepo obnavljajo. Nato sva se zapeljala do samostana v katerem je galerija Božidar Jakac, ki pa je bila danes zaprta (ob ponedeljkih so muzeji zaprti). Ogledala sva si samo zunanjost – park skulptur Forma viva. Vrnila sva se do avtodoma, si skuhala kosilo in potem šla na ogled Kostanjeviške jame. To je najdaljša kraška jama na Dolenjskem. Ogledi jame so vodeni in potekajo vsaki dve uri. Vodil naju je mladi jamar, ki je zelo zavzeto pripovedoval o odkrivanju te jame. Jama je vredna ogleda, saj ima zelo lepe kapnike. Zvečer sva še malo posedela ob reki in si namakala noge.

Torek, 6.8.

Zjutraj sva se najprej odpeljala v Črnečo vas, kjer so obnovili ruševine stražnega stolpa iz 15. stoletja. Pri stolpu ni nikogar, je pa vse odklenjeno in stolp si lahko ogledaš tudi od znotraj. Po stopnicah se lahko povzpneš do zvonov, od koder je lep razgled v dolino. Zraven stolpa so sodobno uredili tudi okolico. Stolp stoji na Gorjancih ob cesti med samimi vinogradi. Potem sva šla še enkrat do kostanjeviškega samostana, ker je bil včeraj zaprt. Želela sva videti dvoriščno stran, ker je že zunanjost obetala mogočen samostan. Nisva nameravala na ogled razstave v galeriji, vendar so naju ustavili že na vhodu, češ da je že od tu dalje spomenik in se plača vstopnina (12€ za oba), pa če si ogledaš razstavo ali ne. Niso naju spustili samo na dvorišče. Zato sva se obrnila in odšla. Vrnila sva se do avtodoma, se preoblekla in se s skuterjem odpeljala v Brežice. Najprej sva se ustavila pri gradu. Tu sva plačala vstopnino (5€ za oba). Muzej je tematsko razdeljen na štiri dele: ogenj, voda, zemlja, zrak. Najbolj fascinantna pa je viteška dvorana s čudovitimi poslikavami, ki jo uporabljajo tudi kot poročno dvorano. Potem sva se zapeljala do postajališča za avtodome pod gradom. Imajo tri mesta, lahko se priklopiš tudi na elektriko, vendar so cel dan na soncu. Zato sva se odločila, da ostaneva kar v Kostanjevici. V Brežicah sva si ogledala še center mesta in posedela na eni izmed mnogih teras. Ko sva se vračala, sva se želela ustaviti na letališču v Cerkljah, pa je bilo z vseh strani vse zaprto. Vrnila sva se “domov” in si skuhala kosilo. Pozno popoldne sva lenarila ob Krki ob kavi in sladoledu.

Sreda, 7.8.

To je najin zadnji dan, zato sva zjutraj najprej pospravila avtodom. Okrog 10h sva zapustila Kostanjevico. Skozi Krško sva se zapeljala do Brestanice in šla na ogled gradu Rajhenburg. Grad stoji na 60 m visokem skalnem grebenu nad reko Savo. Zgrajen je bil v 12.stoletju. Skozi čas so ga dograjevali, menjavali so se lastniki in tudi namembnost. Vse to je prikazano na stalni razstavi na gradu. Grajsko stavbo so v letih 2010-2012 celostno prenovili in danes je to eden izmed najbolje obnovljenih gradov na Slovenskem. Obnovili so ga s pomočjo evropskih sredstev. Od tod sva se po najkrajši poti odpravila proti domu.