24. aprila 2019 | Avtor: | Na poti

Jadranka, Velebit in Winnetou

Vsak začetek sezone je potrebno nabrati uvodno kondicijo. Navadno je prvi daljši izlet načrtovan za prvomajske praznike. Do takrat je potrebno nabrati nekaj kilometrov, da se telo navadi (predvsem zadnjica) ter utrdi psihična kondicija za daljše vožnje.

Letos sem začel relativno pozno, a sem do danes vse nadoknadil.

Velikonočni ponedeljek je bil kot nalašč za malo daljši krog. Glede na vreme sem izbral jadransko magistralo. Iz Ljubljane sem krenil ob 8h. Seveda sem šel po stari cesti čez Vrhniko, Logatec, Kačje ride ter od Postojne do Ilirske Bistrice, proti Reki. Na poti sem srečal kar nekaj skupin motoristov, ki so se peljali proti središču Slovenije – sklepam, da na katerega izmed blagoslovov, ki so potekali tisti dan, največji v Mirni Peči. Pot sem nadaljeval po jadranski magistrali do prvega postanka v Senju. Tam sem ob pijači pojedel štručko iz tamkajšnje pekarne. Že doma sem si rekel, da v Senju naredim plan glede na občutke in čas, ki bo preostal. Odločil sem se, da nadaljujem po magistrali do Paklenice in tako sem tudi naredil. Zanimivi del magistrale se praktično začne šele od Senja naprej. Prometa skoraj ni bilo, tako da sem vozil povsem svoj tempo. V dobri uri in pol sem bil na plaži v Paklenici, kjer sem se ulegel na soncu in razmislil, kam naprej. Že dlje časa sem imel v mislih Velebit in ogled dela povezanega s snemanjem filmov o Winnetou-ju. Po telefonu sem pobrskal za primerno potjo in dostopom do Tulovih gred. Tam je namreč spominska plaketa in središče filmskih kulis znamenitih filmov iz sedemdesetih. Google Maps je imel označeno cestico iz glavne magistrale levo v hribe na Velebit preko Kitnjaste Glavice. Začetek poti je obetal, ker je bila makadamska cesta lepo urejena. Vzpenjal sem se na občutek po neskončnem makadamu. Srečal sem nekaj kač, ki so se vile čez pot ali so počivale točno na moji liniji.

Cesta se vzpenja in prečka hrib za hribom. Nekje pri vrhu sem se začel spuščati v strmino in takoj ugotovil, da s tem terenom in mojim znanjem ne bo šale. Še dobro, da sem izklopil ABS, ker je bilo že tako nemogoče kontrolirati spust. Ko sem se spuščal, sem vedel, da tukaj v klanec ni več vrnitve. Cestna guma in zrahljane skale so me ponesle v dno ene izmed neštetih dolin sredi Velebita. Okrog in okrog nikogar in samo kamenje. Nadaljevalo se je lahko samo še naprej. V nekem trenutku se srečam s križiščem več cest. Pogledam na telefon, katera bi bila prava in ugotovim, da GSM signala ni. Na srečo je ostala prednaložena karta, ki sem jo pri izbiri poti gledal ob morju, da sem se lahko vsaj približno navigiral. GPS lokacija je namreč delovala nemoteno, ampak svežih podatkov karte nisem imel. Začel sem se zavedati, da se mi tukaj ne sme nič pripetiti, ker sem povsem sam in brez možnosti klica na pomoč.

Da se vrnem k križišču, kjer sem ostal … S karto si nisem mogel pomagati, zato sem izbral nekako logično intuitivno, seveda narobe. To sem ugotovil, ko sem se po serpentinah spustil do ene črnogradnje, kjer se je pot nadaljevala samo še s kolesnicami po travi. Ni šlo drugače, kot da obrnem in se vzpnem nazaj do križišča in popravim storjeno napako. Vzpon po serpentinah je predstavljal pravi izziv. Moral sem peljati tekoče in ohranjati moment, da zadnje kolo ni podrsavalo, hkrati pa ne biti preveč agresiven, da ne prebijem gume. Nekako se mi je uspelo pripeljati nazaj do križišča in nadaljevati po pravi poti. Večkrat je bilo na meji padca, a mi je vsakič uspelo obdržati moment in ravnotežje. Najbolj problematični so bili vzponi in spusti, ki so bili razriti od ostalih vozil, predvsem džipov, ki vozijo po teh poteh. Ko se je pot izravnala, je bil makadam načeloma lepo vzdrževan. Seveda sem fotografiral samo takrat, ko je cesta to dopuščala in se boril zase vse ostale trenutke 😊. Makadam se je vlekel cca. 40 kilometrov, ko sem končno zagledal cilj Tulove grede. Tam sem srečal tudi prve ljudi in džipe – Velebit Safari, vodene ekskurzije. Kasneje sem ugotovil, da do Tulovih gred iz druge strani vodi veliko bolj urejena makadamska cesta, ki jo je mogoče prevoziti z navadnim avtomobilom, če se vam ne smili.

Razgledi so bili ves čas veličastni in narava zelo lepa. Največje preglavice mi je povzročalo moje neznanje vožnje po terenu, cestna guma in dejstvo, da sem v tak podvig zapadel sam. Takšno pot bi z veseljem ponovil v družbi in z bolj primerno opremo ter po kakšnem tečaju vožnje po brezpotjih. Motor zmore čuda, samo znati je treba (pregovor pravi: Kdor zna, lahko s kozo orje). Priznam pa, da sem izkoristil vso znanje downhilla, ki sem ga več let vozil s kolesom.

Veličastnost narave malo zmoti spoznanje, da je bilo na tem območju v času jugoslovanske vojne postavljeno veliko minskih polj. Po poti sem srečal tudi te oznake. Tukaj bi naj bila takrat meja narodov in več bojev mož na moža. Na to spominjajo številni spomeniki padlim.

Naredil sem fotografijo pri plaketi Winnetou-ju in se po kratkem pogovoru z vodičem safarija spustil v dolino in odpravil nazaj po magistrali proti domu. Na Velebitu sem prebil 2-3 ure – stoje na stopalkah in borbe s terenom.

Na poti nazaj sem se ponovno ustavil v Senju za kratko malico in potem nadaljeval proti Reki in Ilirski Bistrici do Postojne. Tam sem imel že vsega dovolj in sem se po avtocesti vrnil v Ljubljano. Avtocesta je bila seveda zabita z avtomobili, ki so se vračali zadnji dan podaljšanega vikenda.

Skupaj sem prevozil 660 km in bil na poti natanko 12 ur. Če odmislim vse nevarnosti in nespametno odpravo na Velebit, je bilo fantastično. Vse bi lahko bilo povsem drugače že, če bi samo položil motor na nerodnem terenu. Obstaja verjetnost, da ga sam niti pobrati ne bi mogel :).

  1. Silver pravi:

    Super! Z veseljem prebiram vaše zapise.

  2. primoz pravi:

    Pozdravljen,

    bi se lahko slišala preko emaila ker imam nekaj vprašanj glede poti. Hvala

Komentiraj