Grossglockner – Veliki Klek
No, pa sem jo uresničil. Večletno željo, da prevozim panoramsko cesto čez Grossglockner, čeprav sem za to moral žrtvovati dan dopusta. Bilo je še kako vredno.
Želja, da prevozim cesto na Grossglockner, je bila prisotna že dlje časa. Ker je to najvišji prelaz v Avstriji in je vreme hitro spremenljivo, nikoli ni bilo prave priložnosti, da bi se odpravil na pot. Poletje je bilo pri meni vedno nekako rezervirano za morje. Ob vsaki priložnosti torej smer proti jugu. Posledica tega je bila, da lani nisem uspel umestiti te velike želje na poletni koledar. Tudi letos je kazalo slabo. Nekje junija sem že pripravil vikend krog, ki bi vključeval Grossglocker in Dolomite, a se vremensko ni izšlo. Če se prav spomnim, sem takrat obiskal Mangart, kot alternativo.
Bil je že september, ko sem se ponovno odločal o odhodu. Dnevno sem spremljal vreme, kdaj bi bil primeren trenutek. Teden dni pred odhodom je kazalo, da bo najlepše vreme v sredo, 12.9. Napovedal sem dopust, obvestil vse kolege, da se lahko pridružijo in pričel s planiranjem rute. Sprva je kazalo, da nas bo več, vsaj trije, a na koncu kot zmeraj, sam.
Na pot sem se odpravil takoj po 6. uri zjutraj. Po avtocesti sem se peljal do Jesenic, nato čez prelaz Korensko sedlo v Avstrijo ter v Beljaku po avtocesti do Špitala ob Dravi. Ta del poti sem moral prevoziti po avtocesti in kupiti avstrijsko vinjeto, ker bi izgubil preveč časa na lokalnih cestah. Ko sem zapustil avtocesto, sem naredil prvi postanek in zgodnjo malico. Vedel sem, da me od tukaj naprej čaka bistvo mojega izleta. Čudovite ceste in prelepa narava.
Peljal sem naprej do kraja Sveta kri, ki je vas ob začetku vzpona na alpsko cesto. Malo za tem je cestninska hišica. Vstopnico sem kupil dan prej, preko spleta (cena za motor je 26 €). Ugotovil sem, da to ni bistvena prednost, ker se moraš ravno tako ustaviti in pokazati povratno sporočilo, da odprejo rampo. Nič prej nisem opravil, kot če bi plačal na mestu. Mogoče je med vikendi in v gneči to drugače, ne vem. Kmalu po začetku vzpona sem se v krožišču odcepil levo proti ledeniku in dejanskemu Grossglocknerju. Panoramska cesta namreč vodi desno in se s samo goro ne sreča. Odcep, ki sem ga ubral, je dejansko slepa cesta, ki se konča pri ledeniku v kraju Kaiser-Franz-Josefs-Höhe. Tam je velik objekt, razgledna ploščad, »dvigalo«, ki pelje do samega ledenika in ogromno pešpoti, ki so izhodišče za hribolazenje. Na tej točki vidiš, kako majhen je človek. Vse okrog je ogromno. Tam si na višini 2369 metrov in gledaš na vrh Grossglocknerja, ki je visok 3798 metrov. Prav težko si predstavljaš, kako razsežno je vse skupaj, dokler v daljavi ne zagledaš majhnih, komaj vidnih pikic, ki so dejansko ljudje. Tudi podatek, da je ledenik dolg več kot 8 km ti postavi perspektivo. Vse je resnično veličastno.
Ko sem se sprehodil in razgledal, sem se vrnil do krožišča, kjer sem se prej odcepil levo. Vmes sem se ustavil in si ogledal svizce, ki so se sončili na skalah. Končno mi jih je uspelo ujeti v objektiv, ker so tam navajeni, da opazovalcev. Drugače so zelo plašni in jih drugod še nisem srečal. Na Nockalmu sem jih slišal žvižgati, a videl jih nisem.
Od krožišča desno sem se začel vzpenjati po tisti pravi alpski panoramski cesti. Cesta je zelo lepo speljana po golih pobočjih, zavita, brez lukenj, ovinki nagnjeni v pravo stran, skratka urejena in vzdrževana. Takoj se opazi, da skrbijo za prijetno izkušnjo uporabnikov. Nekje na poti je nekomu steklo olje. Ob cesti je bil prometni znak, ki je preprečeval izredno nevarnost. Urejeno, ni kaj. Omejitev na cesti je 100 km/h in jo razen po ravninah težko presežeš, sploh če želiš še kaj videti. Cesta vodi čez dva tunela in se nato ponovno razcepi v slepo ulico, ki vodi na najvišji vrh, ki ga je moč doseči z vozilom, imenovan Edelweissspitze. Na vrhu je koča, parkirišče in gneča. Ta odcep je dolg dober kilometer, je serpentinast in tlakovan z granitnimi kockami. Z avtom se res ne bi vozil na ta slep del ceste, ker večino časa stojiš v koloni in še parkirna mesta so zelo omejena na vrhu. Z motorjem teh težav ni. Na vrhu sem naredil daljšo pavzo in se naužil prijetnega sonca. Termometri so uradno kazali med 15 in 16 stopinjami Celzija, a na soncu je bilo veliko več. Po dobri uri posedanja in ležanja v travi sem se odločil, da nadaljujem na drugo stran. Pričel se je spust, ki je prav tako postregel s čudovito cesto ter neskončnimi ovinki.
Ko sem prišel v dolino, sem se usmeril desno proti Wagrainu. Tam sem bil enkrat pred leti, ko sem še vozil downhill z gorskim kolesom. Prečkal sem avtocesto in se po cesti B99 usmeril proti Sloveniji. Vozil sem čez čudovite smučarske vasi s tipično lesenimi hišami in vlečnicami na vsak hrib. Gorska idila, čudovito. Nadaljeval sem po cesti B95 do kraja Turracherhöhe. Tukaj sem se ustavil že na prejšnjem izletu na Nockalm. Zelo lepa cesta in čudoviti kraji. Tudi tokrat sem se ustavil pri jezeru in izvedel krajši postanek.
Od tam sem se usmeril proti Celovcu, čez Ljubelj na avtocesto proti Ljubljani.
Domov sem se vrnil nekaj pred 18. uro. Prevozil sem 600 km in uresničil dolgo želen cilj. Priznam, da sem neizmerno užival ter da je bilo vredno dneva dopusta. Izbral sem dan z odličnim vremenom.
Grossglocker priporočam vsem, ki jim je všeč panoramska vožnja po čudoviti pokrajini ter urejena zavita cesta s primerno omejitvijo hitrosti. Glede na videno bi priporočal obisk izven vikendov in prostih dni v sezoni. Takrat zna biti kar precejšna gneča, sklepam. Upam, da bom to pot še kdaj ponovil, a pred tem so cilj Dolomiti.