27. junija 2018 | Avtor: | Na poti

Željava – Objekt 505

Pa sem izpolnil še drug načrtovani izlet, ki sem ga imel že dalj časa na rezervi. Obisk najbolj skrivnostnega vojaškega objekta v bivši Jugoslaviji, vojaške letalske baze Željava, ki se nahaja na meji med Hrvaško in Bosno, v bližini Bihača. Objekt pod imenom “Objekt 505” so začeli graditi 1968 pod hribom Plješivica, ki je omogočal vzletanje letal izza radarske sence planine. Gradnja je potekala v strogi tajnosti celih dvanajst let. Bojda naj bi podrobnosti vedela le peščica ljudi, med njimi maršal Tito. Vsak dostop je bil skrbno popisan. Osebe so se v objektu gibale z barvnimi karticami, ki so jasno označevale pravice gibanja in dostopov do posameznih območij. Vnos kakršnih koli audio-video naprav ter fotoaparatov je bil strogo prepovedan. Podzemna baza je bila zaščitena tudi pred jedrskim napadom in je bila preskrbljena z zalogami. Objekt je bil samozadosten do te mere, da je imel lastno infrastrukturo; avtonomno oskrba z vodo, svežim zrakom, lastno kanalizacija, celo svojo mrtvašnico so imeli. Projekt je bil grajen za 21. stoletje.

V planini so bile tri garažne galerije, široke prek 15 metrov, medsebojno povezane v obliki črke M, v katerih je bilo prostora za 58 letal. Ostali podzemni hodniki so bili široki od treh do dvanajst metrov. Skupna dolžina vseh hodnikov je znašala 3,5 kilometrov.
V notranjosti planine je delovala samostojna dizel-električna centrala za oskrbo baze z energijo. V galerije je bil s skladišča Pokoj pri Bihaću speljan tudi desetkilometrski posebni cevovod, ki je letala v bazi oskrboval s kerozinom. Baza je bila projektirana tudi za morebitni napad z jedrskim orožjem.
Izven planine so iz vsake galerije potekale tri vzletne steze, preko katerih sta bili nameščeni še dve vzletno-pristajalni stezi. V bližnji vojašnici v bližini vasi Ličko Petrovo Selo se je nahajala logistična baza.
Na vrhu planine Plješivica (1650 m) se je nahajal radar z dometom 400 kilometrov. Posadka s tedaj najmodernejšem radarjem je lahko nadzirala velik del Italije, Avstrije in Madžarske.
V Željavi je bil nameščen 117. lovsko-letalski polk s 124. in 125. eskadriljo JLA, ki je razpolagal z letali Mig-21.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Voja%C5%A1ko_letali%C5%A1%C4%8De_%C5%BDeljava

16. maja 1992, v času vojne na Hrvaškem in v Bosni, je vojska Republike Srbske krajine skoraj popolnoma uničila letališče in bazo. Vse okrog nekdaj najmodernejše vojaške baze so danes neoznačena minska polja, zato gibanje izven asfaltnih površin ni priporočljivo, na kar opozarjajo tudi številne oznake. Velika pravokotna polja so videti preorana – sklepam, da je to posledica deminiranja – polja se vidijo tudi na Googlovih zemljevidih.

Danes je možno videti razstreljene vhode v podzemne hangarje, nekaj razbitin zunanjih objektov in razpadajoča letala. Jaz sem zaradi bujne vegetacije videl samo eno letalo ob vhodu. Piste so večinoma zaraščene z drevjem in travo ter seveda razstreljene ob robovih. Ob vstopu v eno izmed garaž je videti znake uničenja. Beton visi na armaturi in samo vprašanje časa je, kdaj bo odpadel. V objektu vlada trda tema, izgubiti pa se je moč v trenutku. Veliko je prahu in visoka koncentracija zdravju škodljivega PCB (Poliklorirani bifenili). Verjetno je možno pridi tudi globlje v prostore po tunelih, vendar potrebuješ vsaj primerno luč. Meni je to raziskovanje dajalo zelo mešane občutke, po eni strani radovednost, po drugi spoštovanje do nevarnosti v bližnem okolju. Seveda popolnoma nepripravljen, v motoristični opremi, nisem rinil z glavo skozi zid. Ogledal sem si zgolj, kar je bilo enostavno dostopno.

Če me bo kdaj pot ponovno nesla mimo in bo priložnost, da se bolj pripravim, mogoče ponovim ogled malenkost podrobneje. Glede na to, da se je pri enem izmed vhodov gibalo nekaj “uradnih” ljudi, mogoče pripravljajo okolico na varne vodene oglede.

Pot sva s sodelavcem nadaljevala proti Senju, čez širino Hrvaške. Cesta je zelo lepa in prometa izjemno malo. Cesta se nekajkrat povzpne čez hribe v nekaj serpentinah, nazadnje na vrh severnega Velebita, ko se odpre pogled na otoke. Vidi se južni del Krka, otok Prvič, Rab in v ozadju Cres, verjetno tudi Lošinj ter nekaj manjših otočkov. Cesta z Velebita do Senja je v obupnem stanju, ovinki so narezani in drseči ter dajejo zelo slab in negotov občutek.

Načrt je bil, da se med vračanjem po jadranski magistrali nekje okopava, vendar je nekaj kapel dežja govorilo drugače. Odločila sva se, da raje podaljšava vožnjo in sva spremenila načrtovano pot, tako da sva pred Reko zavila proti Delnicam in na mejni prehod Petrina. Tam sva se usmerila proti Kočevju in naredila prečko do Dvora in Žužemberka. Nekaj delov te ceste je bilo fantastične. Ovinki so se kar zlili drug v drugega, pravi ples z motorjem (sedaj že malo fantaziram, ampak res je bil užitek). Poslovila sva se v Ivančni Gorici, kjer sva natočila gorivo in se odpravila vsak v svojo smer. Prevozila sva dobrih 550 km in bilo je super, usklajena varna vožnja s primernim tempom.

P.S. Tukaj je veliko zapisanega o Objektu 505 ter mnogo fotografij za tiste, ki raziskujemo za računalnikom :). http://www.vlaki.info/forum/viewtopic.php?t=7233&start=15

  1. […] Domov sem prispel v popoldanskem času, prav idealno za pripravo rute za naslednji dan, ko grem še na en izlet, ki je že nekaj časa na rezervi – Željava. […]

  2. Mare pravi:

    no ja… ni vse čisto res.
    1. Leta 1968 je bila gradnja v glavnem KONČANA. Pričela se je 1958!
    2. Objekt je 1992 ”uničila” (zaradi premalo eksploziva je samo poškodovan) JLA, ki se je umaknila in ga predala vojski RS!

Komentiraj