Mangartsko sedlo

Pa mi je le uspelo.
O tem izletu sem govoril in sanjal že lansko motoristično sezono, a se nikoli ni izšlo, da bi se odpeljal na najvišje ležečo asfaltirano cesto v Sloveniji.

Mangart je 2679 metrov visoka gora v Julijskih Alpah in je četrti najvišji vrh. Stara vojaška cesta nas pripelje na Mangartsko sedlo, ki se nahaja na višini 2055 metrov. Cesta je ponekod strma, ovinkasta in na nekaterih delih malo bolj izpostavljena. Peljemo se skozi več predorov. Zgrajena je bila leta 1938. Vir: http://kraji.eu/slovenija/cesta_na_mangartsko_sedlo/slo

Še teden pred izletom na Mangarsko sedlo sem planiral, kako bom izkoristil podaljšan vikend, ki prihaja; nameraval sem v avstrijske Alpe, od tam na jug v Dolomite in nazaj po Italiji. V petek, dan pred odhodom, se je vreme bliskovito spremenilo. Zajela nas je hladna fronta in vreme je bilo kot jeseni. Nisem želel nespametno tvegati in nabirati višin nad 2000 m v takšnem vremenu, zato bo ideja ostala za drugo priložnost.
Kljub nenadni spremembi vremena sem želel izkorititi proste dni, zato sem potegnil na plano še neuresničeno idejo iz zaloge – Mangartsko sedlo.

Sestavil sem krožno pot od Ljubljane proti Kranjski gori, nato čez Korensko sedlo v Avstrijo, od tam na tromejo v Italijo in po Italiji nazaj v Slovenijo. Nekako sem zaokrožil okrog Mangarta in se mu pripeljal od zadaj :).

Na pot sem se odpravil zgodaj zjutraj, ker sem želel biti na vrhu še v dopoldanskem času. Zjutraj v Ljubljani megla in borih 10°C , medtem ko je v Kranjski gori že prijetno grelo sonce. Kaj kmalu sem se znašel med skupinami motoristov, ki so imeli podobne načrte. Če bi gledal z višine, smo v skupinah švigali sem ter tja, vsak v svojo smer in svojemu cilju naproti. Skupino motoristov sem zapustil tik pred odcepom na cesto, ki vodi do vrha Mangarta. Cesta je ozka, ovinkasta in strma, kot se za vzpon spodobi. Podlaga je dobra. Na poti je nekaj neosvetljenih tunelov, ki so vklesani v skalo. Tukaj je potrebno paziti na kolesarje, ki izginejo v temi. Ni trajalo dolgo, da sem prišel do parkirišča pod vrhom, kjer je stal prometni znak s prepovedjo nadaljevanja vožnje. Pod znakom je pisalo skalni podor in na cesti je bila snežna ovira, ki pa ni bila dovolj, da se motoristi v skupinah ne bi prebili naprej. Drug drugemu so pomagali prepeljati tistih nekaj metrov snežne zaplate. Tudi Goldwinga so spravili čez :).

Razgledi so bili čudoviti že vse od gozdne meje, vreme pa verjetno eno boljših – kičasto. Ravno prav oblačkov na nebu, vidljivost pa v neskončnost.
Vzel sem si čas za malico, fotografiranje, se sprehodil po okolici, prav do roba skal, užival ob razgledih čez rob v precejšnjo globino in se tako kar najbolj naužil čudovite okolice.

Čez nekaj časa sem zapeljal do koče, ki je nekje na isti višini, vendar po cesti odcep niže. Od tam sem se sprehodil slabe pol ure v hrib, prav na vrh sedla. Od tam se razprostre pogled na celotno JZ stran, so pa sprehodi na 2000 m bistveno bolj utrujajoči kot tisti ob morju :).

Po dobrih dveh urah v gorah sem se odpravil naprej na pot. Mangartsko sedlo ni prelaz, zato vožnja v dolino poteka po isti cesti. V dolini sem se obrnil proti Logu pod Mangartom, Bovcu in Tolminu. V Tolminu sem zavil proti Mostu na Soči in naprej proti Idriji. V kraju Slap ob Idrijci sem ob cesti zagledal nenavadno veliko parkiranih vozil in množico ljudi, ki se je sprehajala z brisačami v rokah ter oblečeni v kopalke. Skrenil sem s ceste, da si ogledam čemu brisače in kopalke. Mladina je imela pravi Beach party. Za vse so poskrbeli: glasba, skoki z mostu, improviziran tobogan, odskočna deska, pijača, grill … Nič jim ni manjkalo. Vsi stari do dvajset. Zabavali so se ob kopanju, verjetno v ne preveč topli Idrijci – največ 15°C.

Naprej sem se ustavil v Idriji pri Divjem jezeru. Gladina je bila precej visoka in voda motna, tako da votlina, iz katere priteka voda, ni bila vidna. Gre za kraško jezero s sifonskim rovom raziskanim do globine 160 m.

V Logatcu sem se priključil že poznani cesti do Vrhnike in potem po avtocesti do doma.

Naredil sem dobrih 300 km in izjemno užival v razgledih, zelo lepi vijugasti cesti od Tolmina do Logatca ter sončnem dnevu, ravno nasprotno od napovedanih neviht in ohladitve dan prej.

Domov sem prispel v popoldanskem času, prav idealno za pripravo rute za naslednji dan, ko grem še na en izlet, ki je že nekaj časa na rezervi – Željava.

1. mia pravi:

   26. junija, 2018 ob 8:23

   Lepo napisano in čudovite fotografije. Bravo!!

   Odgovori
   • Matej pravi:

     26. junija, 2018 ob 11:18

     Hvala. Vreme je bilo res vrhunsko za fotografiranje :) Izlet priporočam.

     Odgovori