Sardinija – 2018

Lani sta se nam v Omišu pridružila naš član Miran Mislovič in njegov prijatelj Tomas iz Švice. Pogovor je nanesel na motoristična potovanja in našo željo, da za prvomajske praznike obiščemo Sardinijo. Tomas je dober poznavalec Sardinije, saj že nekaj let po dva meseca preživi tam. Dogovorili smo se, da nam prvomajsko potovanje organizirata Miran in Tomas. Tako se je tudi zgodilo. Miran je rezerviral karte za trajekt in prenočišče, Tomas pa je pripravil načrt poti po Sardiniji.

1.dan: Ptuj – Livorno – 740 km

Zbrali smo se na bencinski črpalki na Ptuju in po tankanju in jutranji kavici ob 6.30 krenili na pot. Prvi postanek smo imeli v Fernetičih, kjer sta se nam pridružila še dva. Zdaj nas je bilo 10 na 6-ih motorjih. Peljali smo se po avtocesti mimo Benetk, Padove, Bologne do Pise (cestnina 35,60 €). V Pisi smo bili okrog 13. ure, zato smo se odločili za ogled. Motorje smo parkirali čisto blizu stolpa in se sprehodili po trgu Piazza del Duomo. Stolp je bil zgrajen kot samostoječi zvonik stolne cerkve. Graditi so ga začeli v 12. stoletju, znan pa je predvsem zaradi svoje poševnosti in je vpisan na seznam Unescove kulturne dediščine. Nadaljevali smo proti Livornu, kjer smo se najprej okrepčali – malica. Na bencinski črpalki smo srečali še drugo skupino, Mirana in njegove švicarske prijatelje. Skupaj smo šli na pijačo. Ko smo se peljali proti pristanišču, nas je bilo v koloni preveč, zato smo se zaradi prometne gužve in semaforjev porazgubili. Trajalo je kar nekaj časa, da smo se ponovno našli in prišli na trajekt zadnji trenutek. Imeli smo nočni trajekt (od 21.00 do 7.00 – cena povratne karte za dve osebi in motor je bila 156 €) iz Livorna do Golfo Aranci. Na trajektu smo se preoblekli, si našli prostor, igrali kocke, nekateri pa so se družili na krovu. Spali smo na različnih koncih. Midva sva najprej spala v TV sobi, pa ni bilo preveč udobno (nekateri so spali kar na tleh med sedeži). Potem sva se prestavila na klop v restavracijo. Tam je bilo super. Ob sedmih smo pristali, se izkrcali in zunaj nas je čakal Tomas ter nas popeljal do našega kraja bivanja, Telti – Vila Smeralda. To je zelo lepo naselje mediteranskega tipa z apartmaji, skupnim piknik prostorom in bazenom.

2.dan: Po Sardiniji – 175 km

V tem naselju nas je spalo 12, ostali (Švicarji) so stanovali drugje, vendar smo se vsi skupaj družili pri nas. Na zajtrku nas je bilo 20. Po zajtrku smo malo počivali, v sobah ali ob bazenu. Ob 11h smo se odpravili na prvo vožnjo po Sardiniji, na sever do obmorskega letovišča Baia Sardinia. Tam smo imeli postanek – pijača in sladoled. Sprehajali smo se ob plaži in opazovali kako čofotajo ob morju. Sklenili smo, da se moramo vsaj enkrat ustaviti na lepi plaži za kopanje. Vrnili smo se okrog 17h. Odojka so komaj pripravljali za pečenje, zato smo si pripravili malico iz svoje zaloge. Potem sva se šli z Gabrijelo kopat, saj so med tem časom očistili bazen. Kmalu se nama je pridružil še Ivan. Ob osmih so nas poklicali k večerji. Odojek je bil dobro pečen. Skupaj smo še posedeli na terasi in se malo prej odpravili na spanje, saj smo bili še malo utrujeni od potovanja.

3.dan: Po Sardiniji – 197 km

Po zajtrku smo se spet zbrali vsi skupaj (11 motorjev) in se odpeljali na drugo raziskovanje Sardinije. Tokrat smo se odpravili proti jugu čez hribovito pokrajino (Monti, Bodduso, Bitti, Lula, Sihiscola). Cesta je idealna za motoriste, navzgor in navzdol in lepo speljani ovinki. Pokrajina je zelo raznolika, za razliko od našega krasa, je vse bolj zeleno. Očitno je dovolj vode. Opazovali smo nasade dreves podobnih oljkam z do polovice oguljenimi debli. Spraševali smo se zakaj. Povedali so nam, da to niso oljke, ampak plutovci. Iz njihove skorje delajo pluto. Na enem izmed vrhov (802 m nad morjem) smo se ustavili in Švicarji so nas počastili z narezkom, ki so nam jih postregli na plutovinastih pladnjih – Sardiniji imenujejo tudi otok plute. Usmerili smo se proti vzhodu in prišli do križišča s katerega se je v dolini videlo morje. Tomas nas je tu zapustil in se sam po svoje odpeljal v dolino (zelo dobro vozi ovinke), ostali pa smo se mu v svojem tempu pridružili. Vračali smo se ob obali z enim vmesnim postankom, kjer smo mi dali za pijačo. Večerjo smo si tokrat pripravljali sami. Moški so pekli pečenke, čevapčiče in krompir, ženske pa smo počivale (midve z Gabrijelo seveda v bazenu). Tokrat smo se družili malo dalj časa, saj smo praznovali Slavotov rojstni dan.

4.dan: Po Sardiniji – 250 km

Tokrat smo se odpravili proti zahodu ( Luras, Tempio, Perfugas, Roccia del Elefante, Castelsardo, Costa Paradiso, Luogosante). Najprej smo se ustavili pri najstarejši oljki na otoku. Stara je okoli 4000 let z obsegom debla 20m, zraven raste še ena, nekoliko mlajša in manjša. Dekle, ki je na vhodu pobirala vstopnino, nam je nekaj o oljkah povedala v angleščini, ko pa smo jo potem še nekaj vprašali, nam je povedala, da ne zna angleško – torej se je besedilo naučila na pamet, več pa ne zna. Nadaljevali smo proti obali in se ustavili pri Kamnitem slonu, to je ogromna kamnita gmota ob cesti, ki ima obliko slona. Sledilo je fotografiranje in že smo nadaljevali do kraja Castelsardo. To je star obmorski kraj s trdnjavo na vrhu griča (skala kot, da bi rastla iz morja), na pobočju pa so zgrajene pisane hiše. Ker smo si včeraj zaželeli kopanje v morju, smo se zapeljali na plažo. Ker je pihalo in so bili valovi, smo si skoraj premislili. Ampak kljub temu smo se najbolj pogumni (Ivan, Matej, Aleš, Gabrijela in jaz) preoblekli v kopalke in se podali v morske valove. Voda sploh ni bila tako mrzla kot smo mislili, valovi so nas zalivali, mi pa smo uživali. Nadaljevali smo ob obali do naselja Costa Paradiso – apartmajsko naselje, ki se dviguje od morja po hribu. Vse hiše so v naravni barvi, brez kakršnih koli plastičnih in pisanih dodatkov. Obala je skalnata, ne peščena, tako kot skoraj povsod. Ko smo se vrnili, je Dušan Ber ob pomoči ostalih skuhal pasulj, Matej in Jasmina pa sta iz mesta prinesla še sladico.

5.dan: Sardinija

Ponoči je začelo deževati in napoved pravi, da ne bo hitro prenehalo. To nam je popolnoma spremenilo današnje plane. To je bil naš zadnji dan na otoku in na srečo smo lahko ostali v apartmajih do večera, razen v enem. Naš apartma smo imeli za druženje. Dogovorili smo se, da bomo za kosilo pojedli včerajšnji pasulj, popoldan pa bosta Matej in Jasmina zamesila testo za pico. Spekli smo dobre pice, tudi za Italijana, ki nam je stregel in je bil včasih picopek. Cel dan je deževalo tako, da smo si že v sobah oblekli dežna oblačila. Na trajektu smo se preoblekli, si poiskali prostor in podobno kot zadnjič preživeli noč. Vsak si je poiskal svoj prostor na tleh – Ivan nama je dal motoristične jakne na tla, na katerih sva spala, pod glavo sva imela brisače, ki sva jih proti jutru uporabila za pokriti. Ob 5h so odprli restavracijo, šli smo na kavo in na zajtrk, se preoblekli in pripravili na pristanek trajekta.

6.dan: Pot domov – 760 km

Ob 7.30 smo bili izkrcani in pripravljeni za pot domov. Poslovili smo se od Mirana in Švicarjev, pa tudi od Mateja in Jasmine, ki sta še podaljšala dopust v Italiji. Še vedno je deževalo in deževalo je skoraj do Padove. Potem je počasi prenehalo in v Fernetičih nam je bilo že tako vroče, da smo pospravili dežna oblačila. Pot je potekala brez problemov in okrog 16h smo bili v Podvincih, kjer smo zaključili naše potovanje. Majda nam je pripravila malico in kremšnite.

Zaključek

Na poti smo bili 6 dni. Prevozili smo približno 2100 km. Okvirni stroški za dve osebi na enem motorju so bili: bencin – 190 €, prenočišče z zajtrkom – 250 €, trajekt – 156 €, ostali stroški (hrana, pijača, spominki,…) – 280 €, cestnine 74 €, skupaj okrog 950 €.