Istanbul – 2015

Za letošnje prvomajske praznike smo načrtovali obisk Istanbula. Vključili smo tudi dva srbska motozbora, prvega v Smederevem, drugega pa v Majilovcu. Tokrat nismo vzeli s seboj šotorov, ampak smo si rezervirali prenočišča. Organizacijo potovanja je prevzel Drago.

1.dan: Ptuj – Smederevo – 514 km

Ob 8. uri smo se odpravili na pot. Peljali smo se po Podravini do Osijeka. Mejo smo prečkali v Bački Palanki, se peljali po severni strani Fruške gore do Novega Sada, potem skozi Beograd do Smederevega. Zapeljali smo se do prizorišča moto srečanja MK Extremi, popili pijačo in pozdravili prijatelje. Bubi nam je uredil prenočišče 50 m od kraja dogajanja. Apartmaji so bili prostorni in lepo opremljeni (10 € na osebo). Ko smo se osvežili in preoblekli smo se vrnili na motozbor, kjer so nas domačini pogostili z odlično pečenim odojkom.

2.dan: Smederevo – Asenovgrad (Bolgarija) – 600 km

Dogovorili smo se, da se bomo do Niša peljali po stranskih cestah in ne po avtocesti. Usmerili smo se proti Požarevcu in čez hribovje do Bora in Zaječarja. Cesta ni bila preveč dobra, tako, da smo se vmes ustavili in preverili ali smo še na pravi poti. Pa smo bili. V Knjaževcu smo ponovno zavili po bližnjici do Pirota. Nekaj časa je bila cesta še kar dobra, potem se je začela vzpenjati in postala je vedno slabša. Na vrhu je skoraj ni bilo (makadam, luknje). Končno smo mimo kamnoloma prispeli v dolino in se malo za Pirotom ustavili na kosilu. Do sem smo prevozili 300 km in potrebovali 6 ur, zato tistim, ki se jim mudi, te poti ne priporočam. Na meji nismo imeli nobenih problemov. Peljali smo se skozi Sofijo in dalje do Plovdiva po avtocesti. Prenočišče smo imeli rezervirano v hribih nad Asenovgradom (14€ na osebo z zajtrkom).

 3.dan: Asenovgrad – Istanbul – 440 km

Pot do turške meje je potekala brez problemov. Na meji smo se postavili med dva čakajoča avtomobila. Najprej je bilo malo kreganja, nato pa smo vsi skupaj čakali in se nismo nikamor premaknili. Ugotovili smo, da je šlo za izpad računalniškega sistema in na bolgarski carini niso delali. Po eni uri čakanja so ga končno odprli in nas hitro spustili čez mejo. Na turški strani je bilo malo drugače. Šli smo vsaj čez 5 postaj, kjer so pregledovali potne liste, prometna dovoljenja, zeleno karto, kovčke, vendar je potekalo tekoče. Približno 15 minut. Vendar ne za vse. Eden ni imel zelene karte. Pa to še ni bil problem, saj jo lahko za 17 € kupiš v duty free shopu. Problem je bil v tem, ker tam ni delal internet in niso mogli natisniti potrdila. Sledilo je čakanje, eno uro, dve uri,… Potem je ena skupina šla naprej, na zeleno karto je čakal le en par. In jo je dočakal. Vse skupaj je trajalo 4 ure. Peljali smo se po »modri« cesti proti Istanbulu. Cesta je odlična, promet teče tekoče, razen skozi velika mesta. Pokrajina je rodovitna, raste pšenica in krompir, pasejo se ovce in krave. Zadnjih 100 km pred Istanbulom je ob cesti mnogo velikih tovarn, zraven pa rastejo nova naselja blokov in hiš. V kraju Lűleburgaz smo se ustavili in si privoščili kosilo. V eni trgovini smo kupili pečene piščance, v drugi kruh, jedli pa smo pri tretjem, ki nam je pogrnil mizo in postregel s pijačo. Vsi so bili izredno prijazni. Nadaljevali smo malo počasneje, da sta nas onadva lahko dohitela in se skupaj zapeljali v mesto. Promet je tekel hitro in tekoče. Pred hotel smo prišli ob 22.uri, kjer so nas že čakali. Hotel ni imel parkirišča, vendar so nam uredili, da smo lahko parkirali motorje na notranjem parkirišču sosednjega hotela. V tem hotelu smo prespali 4 krat in plačali 200 € za dve osebi z zajtrkom.

4.dan: Ogled Istanbula

Istanbul je ogromno mesto. Čeprav smo imeli hotel v centru, so razdalje tako velike, da od ene do druge točke nisi mogel iti peš. Mi smo izbrali tramvaj. Odpeljali smo se do Modre mošeje, ki jo je v začetku 17. stoletja dal zgraditi sultan Ahmed I. Danes je glavna carigrajska mošeja. Njena značilnost je, da ima 6 minaretov. Vanjo lahko vstopiš brez vstopnine, vendar primerno oblečen. Ženske morajo imeti obvezno pokrite lase in ramena, moški pa dolge hlače. V mošejo vstopaš bos, čevlje daš v vrečko in jo nosiš s seboj. Pred mošejo je Trg sultana Ahmeda z ostanki hipodroma, in dvema lepo ohranjenima obeliskoma. Potem smo se udeležili vožnje z ladjico po Bosporski ožini (10 €), ki je trajala 2 uri, eno uro ob evropski obali in eno uro po azijski obali. Na ladjici je bila vodička, ki nas je skozi znamenitosti Istanbula popeljala v angleškem jeziku. Oba dela mesta povezujeta dva mostova in železniški predor Marmaray, ki je bil odprt leta 2013. Po vrnitvi je sledil ogled Hagije Sofije (30 TL), ene najlepših cerkva. Prvotno je bila patriarhalna bazilika, kasneje preurejena v mošejo, danes pa je muzej. Resnično te prevzame velikost mošej, tako Hagije Sofije, kot Modre mošeje, ki si stojita nasproti. Zraven je še Cisterna Bazilika (20 TL), nekoč podzemna cisterna za vodo. Še danes je v njej voda, vendar ne za potrebe mesta. Vsi smo bili presenečeni nad arhitekturo. V podzemlju so veliki bazeni za vodo, strop pa podpira 336 korintskih in jonskih stebrov. Največji znamenitosti sta glavi meduze, ki podpirata dva stebra, ena leži postrani, druga pa je obrnjena na glavo.

5.dan: Ogled Istanbula

Po zajtrku smo se s tramvajem odpeljali na drugo stran mesta, čez Galata most, ki pelje čez zaliv Golden horn (Zlati rog) do končne postaje. Od tam smo se peš sprehodili do sultanove palače Dolmabache (40 TL). Palača je ogromna, sestavljena iz dveh delov, palače, v kateri je živel sultan in ostali moški – zelo bogato opremljena, veliko pozlate, skratka razkošje, medtem, ko je harem (ženski del) veliko skromnejši. Oba dela sta med seboj povezana. Pri vhodu smo si na čevlje obuli plastične vrečke. V palačo lahko greš samo z vodičem, ki ga dodelijo skupini. Naenkrat notri spustijo toliko ljudi, da jih je za skupino, ti dajo angleško govorečega vodiča, ki te popelje po palači z razlago. Nikjer ni dovoljeno fotografiranje, razen zunaj. Ogled smo zaključili v slavnostni dvorani, ki je vrhunec arhitekture in razkošja. To je največja palača v Turčiji. Ima 285 sob, 44 dvoran, 68 toaletnih prostorov. Zgradili so jo v 13. letih (1843-1856). Graditi jo je dal sultan Abdűlmecid, ki je edini sultan, ki je živel v dveh palačah. V začetku vladanja v palači Topkapi, po letu 1856 pa se je preselil v palačo Dolmabache. Za njim je v palači živelo še 5 sultanov. Po propadu Osmanskega cesarstva, sta v palači prebivala še prva dva predsednika turške republike. V eni izmed sob je s turško zastavo pokrita postelja v kateri je umrl Kemal Atatűrk. Od tod smo se peš odpravili do Galata stolpa (25 TL). To je stolp, ki stoji na nadmorski višini 70 m in je visok 66,9 m. Na vrh se pelješ z dvigalom, od koder je lep pogled na Bosporsko ožino in Istanbul. Tu šele vidiš razsežnost mesta. Kamorkoli pogledaš ali kamorkoli se obrneš, nikjer ne vidiš konca mesta.

Vrnili smo se v hotel, šli na kosilo in po kratkem počitku še sprehod po okolici. Odkrili smo turški pub v katerem so točili pivo (10 TL). Ker ena ni pila piva, je natakar šel v trgovino po fanto, da so nas lahko vse postregli.

6.dan: Ogled Istanbula

Ta dan je bil na vrsti Grand Bazar. Pred bazarjem smo najprej popili pravo turško kavo in se dogovorili, da bomo po bazarju hodili vsak po svoje in se ob določeni uri spet dobimo na istem mestu. To je ogromna pokrita tržnica z več kot 3000 trgovinicami. Prodajajo skoraj vse: nakit, turške tepihe, poslikano keramiko, usnje, jeans, začimbe, zelišča, razne spominke in še in še. Ko nekaj časa hodiš več ne veš ali si tu že bil ali ne. Ko nekaj vidiš in zbarantaš, je najbolje kupiti, kajti težko se spet vrneš na isto mesto. Tudi zunaj okrog so stojnice. Cene so tam malo nižje. Znotraj bazarja so tudi majhne čajnice, tako da si lahko privoščiš tudi njihov čaj. Turki bolj pijejo pravi čaj kot kavo. Ob pohajkovanju med stojnicami je čas hitro minil. Dobili smo se pred vhodom in se sprehodili po okolici. Pojedli smo sladoled, spili pivo in se napotili proti hotelu. En del poti smo šli peš, da smo doživeli mestni vrvež. Od daleč smo videli še Sulejmanovo mošejo. Potem smo nadaljevali s tramvajem do hotela. Zvečer smo šli na sprehod v drugo smer kot prejšnja dva večera – ob glavni cesti. V ulici je bilo ogromno trgovin. V glavnem so bile trgovine z moškimi oblačili, nekaj otroških, za ženske pa izredno malo. Cene so bile nekoliko nižje kot pri nas, so pa bile ugodne cene moških oblek (od 50 € dalje).

7.dan: Istanbul – Niška Banja – 752 km

 Danes smo vstali malo prej, ob pol osmih smo že zajtrkovali, saj nas je čakala dolga pot. Iz Istanbula smo se pripeljali brez problemov. Nadaljevali smo po modri cesti do Edirne. Vmes smo videli veliko policajev , ki so kontrolirali predvsem avtobuse. Ko smo prišli v Edirne, smo videli, da se zbirajo demonstranti, bil je 1. maj. V mesto je prispelo veliko avtobusov, iz njih so izstopali v enake majice oblečeni demonstranti s transparenti in zastavami. Nas niso nič motili, saj smo bili še toliko rani, da so se komaj zbirali in so bili še popolnoma mirni. Mejo smo prestopili brez problemov. Po Bolgariji je slabša cesta, vendar je šlo. V Niško Banjo smo prispeli okrog pol osmih zvečer. Prenočišče smo našli brez problemov ( 10 € po osebi). Nasproti naših apartmajev je bila restavracija, kjer smo si privoščili večerjo, tudi svinjsko meso, ki ga v Turčiji nismo jedli.

8.dan: Niška Banja – Majilovac – 244 km

Zjutraj smo si skuhali hrenovke, se najedli in popili kavo, pospravili in se odpravili na pot. Ker je rahlo deževalo, smo si že pred odhodom oblekli dežna oblačila. Potem je celo pot rahlo deževalo. Peljali smo se po avtocesti do Požarevca, potem pa po lokalni cesti do kraja Veliko Gradište, kjer je bil ob Donavi motozbor MK Stiški orlovi Majilovac. To so naši stari prijatelji, zato smo vedno veseli srečanja z njimi. Prenočišče so nam uredili v bližnjem penzionu (12 € po osebi). Popoldan je še malo deževalo, zvečer pa se je ponovno zjasnilo.

9.dan: Majilovac – Ptuj – 613 km

Vreme je bilo spet primerno za potovanje in brez dežja. Do Šida smo potovali po avtocesti, potem pa Podravini proti domu. Ob 18. uri smo bili v Gorišnici, kjer nam je mesar pripravil kosilo. Tam smo tudi zaključili naše skupno potovanje.

Zaključek:

Na potovanje nas je šlo 9 s petimi motorji. Potovali smo 9 dni in prevozili smo približno 3200 km. Okvirni stroški za dve osebi na enem motorju so bili: bencin – 250 €, prenočišče – 292 €, vstopnine – 100 €, ostali stroški (hrana, pijača, spominki,…) –350 €, skupaj okrog 1000 €.

1. Miha pravi:

   13. maja, 2015 ob 9:49

   Odličen prispevek, hvala :-)! Istambul je eno izmed mest ki je na mojem seznamu “moram videti”.

   Odgovori